Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vika (44) 
- víka -e ž (ȋ) zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika ♪
- víkanje 1 -a s (ȋ) glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini ♪
- víkanje 2 -a s (ȋ) 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje ♪
- vikár -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
- vikariát -a m (ȃ) rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat ♪
- vikárij -a m (á) rel. vikar: patriarhov vikarij ♪
- víkati -am nedov. (ȋ) uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro ♪
- víkati -am tudi víčem nedov. (ȋ) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem ♪
- cervikálen -lna -o prid. (ȃ) anat. nanašajoč se na vrat, vraten: cervikalno vretence / cervikalne žleze žleze v vratu maternice ♪
- cvikar gl. cviker ♪
- cvíkati -am nedov. (ȋ) nekdaj igrati cvik: ovadili so ga, da je cvikal ♪
- kivíkati -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom kivik: pribe so kivikale ♪
- kvíkati -am nedov. (ȋ) oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale ♪
- motívika -e ž (í) navadno s prilastkom motivi: glasbena motivika; socialna, vojna motivika; njegova motivika je raznovrstna; problem mladosti v motiviki Ivana Cankarja; motivika panjskih končnic / kakšne so pesmi po motiviki ♪
- mrtvíka -e ž (í) knjiž. sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja: mrtvika in lovor ♪
- skovíkanje -a s (ȋ) glagolnik od skovikati: skovikanje je utihnilo ♪
- skovíkati -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom skovik: v gozdu skovika čuk; hukati in skovikati ∙ sova je več večerov skovikala njegovo smrt po ljudskem verovanju s skovikanjem naznanjala skovikajóč -a -e: skovikajoč glas, smeh ♪
- slávika -vik s mn., daj. slávikam, mest. slávikah, or. slávikami (á ȃ, daj., mest., or. á) lit. dela v slovanskih jezikih in dela o slovanskih jezikih, književnostih: bibliografija slavik ♪
- sovíkati -am nedov. (ȋ) redko skovikati: sova sovika ♪
- zaskovíkati -am dov. (ȋ) oglasiti se z glasom skovik: iz gozda je zaskovikala sova / zaskovikal je, da bi nas opozoril na nevarnost ♪
- zavíkati -am tudi víčem dov. (ȋ) 1. oglasiti se z visokim glasom: kanja, sova zavika 2. star. zakričati, zavpiti: od veselja je zavikal ♪
- živíka -e ž (í) bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino; živica: rastlina poganja živike; močna živika ♪
- živíkast -a -o prid. (í) bot. ki ima, poganja živice: živikasta rastlina ♦ vrtn. živikasti kreč lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami; judovska brada ♪
- anakreóntski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na anakreontike ali anakreontiko: anakreontska motivika; anakreontska pesem ♪
- cvíker tudi cvíkar -ja m (í) nav. mn., pog. naočniki, ki se pritrdijo na nos; ščipalnik: natakniti si, nositi cvikerje ♪
1 26 
