Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vik (105)



  1.      vík  -a m () star. kričanje, vpitje: iz hiše je bilo slišati hrupen vik; otroški vik in smeh ∙ ekspr. dvigniti, zagnati vik in krik zelo se razburiti za kaj
  2.      víka  -e ž () zastar. kričanje, vpitje: iz tabora se je razlegala glasna vika
  3.      víkanje 1 -a s () glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje ♦ lingv. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
  4.      víkanje 2 -a s () 1. ekspr. vzklikanje: vikanje množice 2. star. kričanje, vpitje: iz hiše se je slišalo vikanje in zmerjanje 3. oglašanje z visokim glasom: vikanje kragulja / vikanje sove skovikanje
  5.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik
  6.      vikariát  -a m () rel. 1. enota, skupina vernikov, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji, duhovnija: Kranjska gora je bila vikariat radovljiške župnije // upravna enota katoliške cerkve, ki uradno še ni škofija: vikariat in škofija 2. naslov in službeno mesto vikarja: dati komu vikariat
  7.      vikárij  -a m (á) rel. vikar: patriarhov vikarij
  8.      víkati  -am nedov. () uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika ∙ pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro
  9.      víkati  -am tudi víčem nedov. () 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili 2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti: prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem
  10.      vikend  tudi weekend -a [víkend] m () 1. manjša hiša na deželi za preživljanje počitnic, prostega časa, počitniška hišica: imeti, postaviti si vikend; lastniki vikendov 2. pog. sobota in nedelja, ko se navadno ne dela; konec tedna: vikende preživlja v naravi / zadnji vikend je bil doma; kam greš za vikend / dolgi s prostim petkovim popoldnevom in ponedeljkovim dopoldnevom, kratki vikend s prosto samo soboto in nedeljo; neskl. pril.: vikend hišica; vikend naselje
  11.      víkendar  -ja m () pog. lastnik vikenda: pot so naredili vikendarji
  12.      vikendáš  -a m (á) pog. lastnik vikenda: prodajati parcele vikendašem
  13.      víkendski  -a -o prid. () nanašajoč se na vikend: vikendsko naselje / vikendski mir / vikendski turizem
  14.      víkinški  -a -o prid. () nanašajoč se na Vikinge: vikinška ladja; ostanki vikinškega mesta / vikinški muzej
  15.      víkniti  -em dov.) 1. ekspr. vzklikniti: od presenečenja vikniti 2. star. zakričati, zavpiti: jezno je viknila
  16.      vikónt  -a m (ọ̑) v Franciji plemič, za stopnjo nižji od grofa: poročiti se z vikontom / dobiti naslov vikont / biti povišan v vikonta
  17.      vikontésa  -e ž (ẹ̑) v Franciji žena vikonta: s poroko je postala vikontesa
  18.      viktórija  -e ž (ọ́) 1. knjiž. zmaga: trobenta je naznanila viktorijo / kot vzklik zmagovalci so vpili: viktorija 2. nekdaj kočija za dve osebi z zložljivo streho: grofica se je odpeljala z viktorijo ◊ agr. krompir neodporne domače sorte z belim mesom
  19.      viktorijánec  -nca m () angleški aristokrat, meščan z lastnostmi, značilnimi za viktorijansko dobo: puritanski viktorijanec
  20.      viktorijánski  -a -o prid. () nanašajoč se na vladanje angleške kraljice Viktorije I.: viktorijanska doba / viktorijansko pohištvo / viktorijanski slog; viktorijanska morala
  21.      vikúnja  -e ž (ú) zool. južnoameriška divja žival z mehko volnato dlako, Lama vicugna: volna vikunje
  22.      boljševík  -a m () 1. v začetku 20. stoletja pripadnik levega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke (boljševikov): Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike // ekspr. komunist sploh 2. ekspr., za nasprotnike komunizma brezverec, upornik: pusti jih, to so sami boljševiki
  23.      cervikálen  -lna -o prid. () anat. nanašajoč se na vrat, vraten: cervikalno vretence / cervikalne žleze žleze v vratu maternice
  24.      cvík  -a m () nekdaj hazardna igra z dvaintridesetimi ali dvainpetdesetimi kartami: igrali so cvik za denar
  25.      cvikar  gl. cviker

1 26 51 76 101  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA