Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vik (31-55) 
- klavikórd -a m (ọ̑) muz., nekdaj glasbilo s strunami in kovinskimi ploščicami, ki proizvajajo tone ob pritisku na tipke: igrati (na) klavikord ♪
- konvíkt -a m (ȋ) v nekaterih deželah vzgojna ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo zlasti pripravnikom za duhovniški poklic: nastaniti se v konviktu / dijaški konvikt pri benediktincih ♪
- kvìk medm. (ȉ) posnema glas prašička, miši: kvik, kvik, cvili pujsek ♪
- kvíkati -am nedov. (ȋ) oglašati se z visokim, zategnjenim glasom: kavke so vreščale, kvikale ♪
- masovík -a m (í) žarg., polit., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politični delavec, aktivist: nekoč sem bil masovik, zdaj pa ne grem nikamor več ♪
- menjševík -a m (ȋ) v začetku 20. stoletja pripadnik desnega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke: Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike ♪
- motívika -e ž (í) navadno s prilastkom motivi: glasbena motivika; socialna, vojna motivika; njegova motivika je raznovrstna; problem mladosti v motiviki Ivana Cankarja; motivika panjskih končnic / kakšne so pesmi po motiviki ♪
- mrtvíka -e ž (í) knjiž. sredozemski grm z zimzelenimi listi in škrlatno rdečimi cveti, ki daje aromatično smolo; trišlja: mrtvika in lovor ♪
- pŕvikrat prisl. (ȓ) prvič: prvikrat, odkar sta se spoznala, sta šla skupaj na sprehod / saj ni ne prvikrat ne zadnjikrat, da se je zmotil ♪
- skovík -a m (ȋ) 1. posamezen glas pri skovikanju: slišati je bilo le skovike čukov 2. redko skovikanje: ob skoviku ga je spreletel srh 3. nar. sova, ki skovika: v gozdu se je oglasil skovik; čuk, lesna sova in drugi skoviki ♦ zool. mali skovik najmanjša evropska sova s širokim progastim repom, Glaucidium passerinum; veliki skovik majhna sova s pernatimi uhlji, Otus scops ♪
- skovík medm. (ȋ) posnema glas (nekaterih) sov: skovik, skovik, se oglasi sova ♪
- skovíkanje -a s (ȋ) glagolnik od skovikati: skovikanje je utihnilo ♪
- skovíkati -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom skovik: v gozdu skovika čuk; hukati in skovikati ∙ sova je več večerov skovikala njegovo smrt po ljudskem verovanju s skovikanjem naznanjala skovikajóč -a -e: skovikajoč glas, smeh ♪
- skovíkniti -em dov. (í ȋ) oglasiti se z glasom skovik: čuk je skoviknil ♪
- slávika -vik s mn., daj. slávikam, mest. slávikah, or. slávikami (á ȃ, daj., mest., or. á) lit. dela v slovanskih jezikih in dela o slovanskih jezikih, književnostih: bibliografija slavik ♪
- sovíkati -am nedov. (ȋ) redko skovikati: sova sovika ♪
- zaskovíkati -am dov. (ȋ) oglasiti se z glasom skovik: iz gozda je zaskovikala sova / zaskovikal je, da bi nas opozoril na nevarnost ♪
- zavíkati -am tudi víčem dov. (ȋ) 1. oglasiti se z visokim glasom: kanja, sova zavika 2. star. zakričati, zavpiti: od veselja je zavikal ♪
- zavíkniti -em dov. (í ȋ) 1. ekspr. vzklikniti: kdo je prišel, zavikne 2. star. zakričati, zavpiti: zavikniti od bolečine ♪
- živíka -e ž (í) bot. poganjek, ki se lahko razvije v samostojno rastlino; živica: rastlina poganja živike; močna živika ♪
- živíkast -a -o prid. (í) bot. ki ima, poganja živice: živikasta rastlina ♦ vrtn. živikasti kreč lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami; judovska brada ♪
- anakreóntski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na anakreontike ali anakreontiko: anakreontska motivika; anakreontska pesem ♪
- blasfemíja -e ž (ȋ) sramotenje boga, bogokletje: v njegovi dekadenčni motiviki ni blasfemije; pren. beseda ljubezen je v njegovih ustih skoraj blasfemija ♪
- boljševístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na boljševike ali boljševizem: boljševistični tovariši; boljševistična ideologija ♪
- boljševíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na boljševike ali boljševizem: boljševiška partija; boljševiška revolucija / boljševiška ideologija ♪
1 6 31 56 81 
