Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vijuga (26-50)

26.      možgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti ◊ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile ♪
27.      okljúk  -a m (ȗ) knjiž. ovinek, zavoj: cestni okljuk / po okljukih sta se spustila s hriba ♦ geogr. močna vijuga reke; meander ♪
28.      pregíb  -a m (ȋ) 1. del telesa v sklepu: koža na pregibu se rada vname / potisnila je glavo v pregib komolca / kolenčni pregib 2. kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: rob je centimeter nad pregibom / krojni deli, krojeni s pregibom / zemljevid je bil ponekod na pregibih že strgan na robovih 3. redko krivina, vijuga: na pregibu je stalo nekaj hiš / terase in pregibi v pobočju 4. knjiž. gib, kretnja: hitri pregibi prstov / sledil je vsakemu njenemu pregibu ∙ star. omogočiti živali dosti pregiba na prostem gibanja ♪
29.      prevíjati  -am nedov. (í) 1. na novo a) povijati: previjati otroka b) zavijati: previjati knjige c) obvezovati: previjati roko / previjati rano č) navijati: previjati trak prevíjati se knjiž. 1. s težavo iti skozi kaj ovirajočega: previjati se skozi grmovje 2. viti se, vijugati se: reka se je previjala med visokima bregovoma ● knjiž. previjal se je kakor kača zvijal ♪
30.      privíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) namestiti: priviti pokrovček na kozarec; priviti vijake, žarnico; priviti s ključem / na leseno steno je privil kljuke za obešanje plaščev z vijakom, vijaki pritrdil b) narediti, da kaj močneje pritiska kaj, je trdno nameščeno: matico je treba še priviti; priviti vreteno pri stiskalnici; močneje priviti; odviti in priviti // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da kaj nima več (popolnoma) proste poti: privil je pipo, da je voda prenehala teči 2. objemajoč narediti, da je kdo tesno ob čem: mati je privila otroka na prsi; otrok se je privil k materi / privil jo je k sebi 3. ekspr., navadno v zvezi s cena zvišati, dvigniti: trgovci so privili cene / priviti davke 4. ekspr. prisiliti, pregovoriti koga: privili so ga, da je spregovoril ● oče je sina trdo privil prijel; priviti petrolejko narediti, da manj ali bolj sveti; publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov privíti se ekspr. vijugajoč se priti: po ulici se je privil sprevod / iz dimnika se je privil dim privít -a -o: privita žarnica; vijaki so dobro priviti ♪
31.      rída  -e ž (ȋ) nar. 1. nav. mn. serpentina, vijuga: ride se vijejo proti vrhu; previdno je vozil po ridah / kačje ride več serpentin zapovrstjo v strmini / cesta pelje v ridah 2. sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika; blazina: voz je imel oje in rido ♪
32.      secesíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na secesijo: secesijski stil; secesijsko kiparstvo, slikarstvo / secesijske stavbe s stiliziranimi rastlinskimi ornamenti / kovana vrata z vijugastim secesijskim vzorcem ♦ zgod. secesijska vojna državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865 ♪
33.      serpentína  -e ž (ȋ) nav. mn. 1. vijuga, zavoj vzpenjajoče se poti, ceste: ustaviti se na vrhu serpentin; ostre serpentine / cesta dela serpentine / pot se dviga v dolgih serpentinah v hrib 2. trg. dolg papirnat barvast trak, zvit v kolobarček: na zabavi so si metali konfete in serpentine ♪
34.      slálom  -a m (ȃ) šport. smučarska disciplina, pri kateri tekmovalec smuča po strmini med gosto postavljenimi vratci: tekmovati v slalomu; prvak v slalomu; smuk in slalom / žarg.: tokrat bo vozil samo slalom tekmoval v slalomu; v drugem slalomu je zasedel osmo mesto v drugi vožnji slaloma // veslaška disciplina, pri kateri tekmovalec s kajakom ali kanujem vozi na divjih vodah med postavljenimi ovirami: tekmovanje v slalomu s kanuji ● ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev ♪
35.      sléd  -í ž, daj., mest. ed. slédi (ẹ̑) 1. kar ostane zlasti na podlagi in kaže, da je tam kaj bilo, se premikalo: sled drži k vodi; sled se je izgubila; v rosni travi se poznajo sledi; iskati, najti sled; živina pušča sled parkljev v blatu; sneg je zabrisal vse sledi; jasna, stara, sveža sled; lisičja, zajčja sled; vijugasta sled; zavorna sled; sled koles, konjskih kopit; sled velikih nog; sled v vlažnem pesku, snegu / iti po sledi // nav. mn. kar ostane kje in kaže, da se je tam kaj dogajalo: prsti storilca so na koži žrtve pustili vidne sledi / na obrazu se ji pozna sled mučne nespečnosti / otroci so vrteli bakle in občudovali žareče sledi // kar ostane kje in omogoča, da se kaj najde, razkrije: za ilegalca so izbrali priimek, ki naj bi zabrisal sled za njim / preiskave so jih pripeljale na pravo, ekspr. vročo sled; zmešati komu sled 2. navadno s prilastkom kar ostane kot posledica kakega dejstva: te odločitve bodo zapustile globoko sled v našem družbenem življenju / v Prešernovih pesmih je mnogo sledi ljudske pesmi 3. navadno s prilastkom še obstoječi majhen del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: komaj še opaziš kako sled razvalin 4. ekspr., z rodilnikom zelo majhna količina: vsaka sled čustev v njem je že ugasnila; to je v njej ubilo še zadnjo sled ljubezni; nikjer ni najmanjše sledi zelenja ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. na njenem obrazu se pozna sled časa postarala se je; ekspr. govornik je izgubil pravo sled ni znal nadaljevati; ekspr. vse to je šlo mimo otroka brez velike sledi ni zelo vplivalo nanj; ekspr. priti zvijači na sled odkriti jo; tihotapcem so že dolgo na sledi po znakih, znamenjih sklepajo, kje so, kdo so tihotapci ◊ elektr. zvokovna sled; lov. pes izdela sled; prijeti sled; mrzla, topla sled; psih. spominska sled domnevna biokemična sprememba v živčnih celicah, ki jo zapusti dražljaj ♪
36.      speljáti  spéljem tudi -ám dov., spêlji speljíte; spêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. narediti, povzročiti, da se vozilo začne premikati: konj je težko speljal naloženi voz / voznik je prižgal motor in speljal // nepreh. začeti se premikati: na poledeneli cesti, v blatu avtomobil težko spelje 2. nar. zvoziti: speljati drva iz gozda; speljati s tovornjaki 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: speljati vodo s travnika, v jarke; pren. režiser si je prizadeval speljati nove tokove v slovensko gledališče 4. narediti, da je kaj v določenem prostoru in ima določeno smer: speljati cesto mimo mesta; speljati plinovod, vodovod v naselje; speljati progo po dolini; speljati v loku, naravnost / speljati trto po brajdi / speljati promet po obvozni cesti // nav. ekspr. usmeriti, obrniti: speljati pogovor na šport; speljati pozornost poslušalcev drugam; speljati razpravo na stranski tir 5. nav. ekspr. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: sošolci so ga speljali na izlet; fant je pošten, pa so ga drugi speljali (na slaba pota); speljal ga je v klet in ga pošteno opil / v svet ga je speljala želja po boljšem življenju; nespametno je ravnal, ko se je dal speljati v tako tvegano zadevo; pren. mesečina jih je speljala na sprehod 6. ekspr., z dajalnikom navadno s prevaro doseči, da kdo dobi, kar je kdo drug imel ali mislil, da bo imel: speljati komu najboljše delavce / speljati prijatelju dekle / speljati športnemu tekmecu kolajno // vzeti, ukrasti: tatovi so mu speljali konja; speljati komu listnico iz žepa ● ekspr. speljati koga na led, v past prevarati, ukaniti ga; ekspr. speljati vodo na svoj mlin narediti kaj v svojo korist speljáti se nav. ekspr. 1. zdrsniti: sneg se je speljal s strehe; speljati se po hribu 2. priti skozi kaj ovirajočega: speljati se skozi luknjo v plotu spelján -a -o: čez reko je speljan most; cesta je speljana naravnost; pot je speljana v vijugah; voda je speljana v jarek; dobro speljano križišče; prim. izpeljati ♪
37.      štukatúra  -e ž (ȗ) um. okrasek iz štuka na stropih, stenah: obnoviti štukature; pozlačena štukatura; vijugasta štukatura; strop s štukaturami ∙ žarg., um. štukaturo je opravil zavod štukaturna dela ♦ obrt. podlaga za omet iz trstike, prepletene z žico ♪
38.      tílda  -e ž (ȋ) tisk. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge zlasti za označevanje palatalnega izgovora n v španskem jeziku: v besedi señor je nad n tilda ♦ lingv. grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju, vijuga ♪
39.      tók  -a m, mn. tokóvi in tóki (ọ̑) 1. nepretrgano, v določeni smeri gibajoča se snov, zlasti tekočina, plin: tok teče, se vrtinči; zajel ga je topel zračni tok; prestreči, zaustaviti tok z oviro // nepretrgano, v določeni smeri gibajoči se del vode v reki, jezeru, morju: tok nese, zgrabi čoln; zabresti v tok / spustiti se s čolnom po toku; plavati proti toku, s tokom / blatni tok v jezeru; mešanje mrzlih in toplih oceanskih tokov 2. navadno s prilastkom v strugi tekoča voda: raziskovati podzemne tokove; dolžina, širina (rečnega) toka / reka je plovna samo v enem delu svojega toka; odpadne vode odvajajo neposredno v rečni tok v reko / potok je spremenil tok strugo, smer tečenja 3. nepretrgano gibanje zlasti tekočine, plina v določeni smeri: sredi reke je tok najmočnejši; tok nastane, pojema, se ustavi; enakomeren, počasen, vijugast tok; stalen tok tekočine, zraka; hitrost, smer toka 4. navadno v zvezi električni tok gibanje naelektrenih delcev: električni tok nastane, se prekine; snov, ki ne prevaja električnega toka / električni tok teče po žici; izključiti tok // to gibanje glede na učinek, ki ga povzroča, delo, ki ga opravi: električni tok ga je stresel, ubil; varjenje z električnim tokom / ogrevati prostore z električnim tokom z električno energijo; preskrba, varčevanje z električnim tokom / gospodinjski, industrijski tok električna energija, namenjena za uporabnike v gospodinjstvih, v industriji 5. s prilastkom strnjeno, v določeni smeri premikajoča se skupina ljudi, stvari: policija je skušala zaustaviti tok demonstrantov; tok ljudi na cesti 6. s prilastkom prehajanje ljudi, stvari z enega mesta na drugo na določenem področju: proučevati selitvene, turistične tokove; glavni prometni tokovi / kolonizacijski tok // prehajanje stvari, blaga z enega mesta na drugo v kaki dejavnosti: gospodarski tokovi; uvozni in izvozni tokovi / blagovni tokovi; informacijski tokovi 7. s prilastkom kar obstaja, se dogaja z nepretrganim sledenjem kakih enot, pojavov: zaustaviti tok besed; tok misli, spominov se je pretrgal / obrniti tok dogodkov potek / z oslabljenim pomenom: tok časa; tok dogajanja v pripovedi; slediti toku razprave razpravi; publ. v toku šolanja je zamenjal več učiteljev med šolanjem 8. s prilastkom delovanje, dejavnost na kakem področju, določena s posebnim sistemom idej, sredstev: filozofski, literarni tokovi v 19. stoletju; novi politični tokovi / razvojni tokovi v gledališču; v slikarstvu je prevladal realistični tok realistična smer ● ekspr. predati se toku dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. plavati proti toku ne misliti, ravnati tako, kakor misli, ravna večina, vodilni ljudje ◊ elektr. anodni tok; enofazni, trifazni tok; enosmerni, izmenični tok; inducirani tok; jakost toka; fiz. energijski tok količina, določena kot energija, ki jo telo odda ali prejme v časovni enoti; svetlobni tok energija, ki jo izseva svetilo v eni sekundi; toplotni tok količina, določena kot toplota, ki preide v časovni enoti skozi dani presek; geogr. dolnji ali spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; Zalivski tok topli morski tok, ki teče iz Mehiškega zaliva čez severni Atlantik mimo Skandinavije proti Severnemu Ledenemu morju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; meteor. navzdolnji, navzgornji zračni tok; vzponski tok tok poševno ob pobočju ali frontalnih površinah dvigajočega se zraka ♪
40.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
41.      viháriti  -im nedov. (á ȃ) 1. z veliko silo, intenzivnostjo pihati: burja vihari nad hribi; brezoseb. najbolj je viharilo na oceanu; začelo je močno deževati in vihariti; pren., ekspr. stara čustva so spet viharila v njej 2. ekspr. hitro in hrupno iti, hoditi: viharil je okrog pogorišča; viharil je proti hiši; viharil je po stanovanju 3. preh., ekspr. delati, povzročati, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče giblje; vihrati: veter vihari zastave / burja vihari vrhove smrek / vihariti morje valoviti 4. preh., ekspr. vznemirjati, razvnemati: pisatelji so viharili bralce / čudne misli so jo viharile ves dan ● ekspr. viharil je skozi življenje, kakor je vedel in znal prebijal se je ♪
42.      vihráti  -ám nedov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče gibati se zaradi hitrega premikanja zraka: trakovi, zastave vihrajo / dirjajočemu konju vihra griva; lasje ji vihrajo v vetru; na klobuku mu vihra nojevo pero; hiti, da plašč vihra za njim // preh. delati, povzročati, da se kaj visečega z veliko silo neurejeno, vijugajoče giblje: veter vihra zastave / burja je vihrala krošnje dreves / ekspr. nobena sapa ni vihrala gladine valovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: vihrati proti kraju nesreče; vihrati po stanovanju; vihrati z dolgimi koraki / vihrati gor in dol po ulici / jezdeci vihrajo iz mesta; konji vihrajo dirjajo; različna ljudstva so vihrala čez naše pokrajine se preseljevala, delala pohode // hitro, silovito se premikati: oblaki vihrajo čez pokrajino 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v krošnjah dreves vihra veter / v pokrajini vihra požar / tod je vihrala huda bitka; vojna vihra že dve leti / v njem vihrajo čustva ● ekspr. vihrati z rokami neurejeno, silovito kriliti vihráje: vihraje mimo, je nekaj kričal vihrajóč -a -e: teče, vihrajoč s plaščem; vihrajoča zastava ♪
43.      vínkalica  -e ž (ȋ) nar. zahodno ovinek: ni se mu ljubilo delati vinkalice in se je nameril kar naravnost / steza se je v vinkalicah dvigala na pobočje v serpentinah, vijugah ♪
44.      víti ¹ víjem nedov. (í) 1. delovati s silo na kaj prožnega, podolgovatega na dveh koncih in v nasprotni smeri krožno okrog vzdolžne osi: viti mokro brisačo; viti srobot, vrbovo šibo / viti pramen prediva sukati / viti prejo presti / od zadrege je vila prste 2. zvijati: viti papir / začel si je viti cigareto; viti piščal iz muževnega lubja / sedi pri peči in vije štrene; viti vrv v osmico / viti nit na tulec navijati // dajati, polagati okrog česa; ovijati: viti vence okrog stebrov; viti si šal okrog glave 3. delati, povzročati, da deli česa pridejo v nenaravne položaje: veter vije veje, vrhove dreves / ptič vije glavo / ženske so vile roke in jokale / vili so ga krči; božjast ga je vila imel je božjastni napad / brezoseb., ekspr. vilo ga je od smeha zvijal, pripogibal se je // kriviti: viti palice za obroče / ekspr. revmatizem mu vije prste 4. knjiž. plesti, spletati: dekleta vijejo vence / lastovke vijejo gnezda 5. ekspr. povzročati bolečine, težave: bolezen ga je hudo vila; protin ga vije / brezoseb. po trebuhu, v trebuhu ga vije // povzročati težave pri opravljanju, premagovanju česa: delo ga vije; služba ga je prve dni hudo vila // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: jeza, strah ga vije; skrbi ga vijejo 6. redko močno pihati: burja vije čez skale; brezoseb. vihar ni ponehal, še huje je vilo 7. nar. dolenjsko hiteti s čim: vil je z zidanjem / viti z delom pozno v noč ● star. sušec zmeraj vije, če ne z glavo, pa z repom v začetku ali ob koncu marca je navadno viharno, slabo vreme; nar. «Ne jutri, še danes je zdravnik potreben,» je deseti brat vil svojo (I. Zorec) vztrajal pri svojem mnenju; knjiž., ekspr. pesniku so vili lovorove vence so ga slavili ◊ etn. kačo viti otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, tekajo v vijugah víti se 1. premikati telo lokasto od namišljene vzdolžne osi; zvijati se: črv se vije na soncu; telo se vije od bolečine; viti se od smeha; viti se pri plesu, pod udarci // tako premikajoč telo lesti, iti: po prekopani zemlji se vijejo deževniki; po poti se vije gad 2. s prislovnim določilom vijugasto odmikajoč se levo in desno od ravne smeri a) premikati se: sprevod se vije od cerkve do trga; kolona se vije po cesti / kólo se že vije že plešejo b) razprostirati se: cesta, potok se vije po dolini; za vasjo se vije železnica; steza se vije navzgor / izpod klobuka se vijejo kodri; trta se vije po zidu / s stolpa se vije zastava plapolaje visi // ekspr. širiti se, prihajati: iz kuhinje se vije prijeten vonj 3. premikati se v kaki smeri, krožeč okrog namišljene osi: dim se vije iz pipe; sokol se vije kvišku // potekati v kaki smeri okrog namišljene osi: stopnice se polžasto vijejo navzgor / srobot se vije okrog vej / okrog glave se ji vijejo debele kite 4. biti v stanju, ko deli nimajo več pravilne oblike, položaja: deska se vije; platnice se vijejo // biti v stanju, ko se krivi okrog namišljene osi: koruzni listi se vijejo od suše / lasje se vijejo kodrajo vijóč -a -e: navzgor vijoča se pot; iz predora v predor vijoča se železnica vít -a -o: vita vrv; močno vita preja ♪
45.      vozíti  vózim nedov. (ȋ ọ́) 1. voditi, usmerjati avtomobil, vozilo: eden je vozil, drugi so gledali skozi okno; ob nesreči so skušali ugotoviti, kdo je vozil / na starost je prenehal voziti / brez izpita je vozil avtomobil / otrok že zna voziti kolo // upravljajoč vozilo premikati se: voziti v ovinek s preveliko hitrostjo; vozil je pravilno po desni strani; voziti v koloni; dobro, hitro, previdno, zanesljivo voziti; ekspr. po polževo voziti; vzvratno voziti; voziti sto kilometrov na uro 2. s prevoznim sredstvom spravljati kam: voziti drva na žago, gnoj na njivo, pridelke na trg; voziti vino v sodih; voziti tovor z avtomobilom, vozom / voziti koga v kočiji; voziti otroka v vozičku / v tovarno hrano vozijo dovažajo 3. premikati se v določeno smer: brod vozi čez reko / avtobus vozi vsako uro; vlak vozi od Ljubljane do Celja; s parkirišča do planinskega doma vozi tovorna žičnica 4. opravljati določeno pot: koliko časa si vozil do tja; srečno vozi / voziti iz kraja v kraj 5. uporabljati za vprego: vozijo z voli, orjejo pa s konji // vleči voz kot vprežna žival: učiti junca, konja voziti // nepreh. biti usposobljen za vprego: telici še ne vozita 6. pog., navadno s prislovnim določilom shajati, živeti: sam ne boš mogel voziti; v službi dobro vozi; z ženo lepo vozita 7. pog., v medmetni rabi izraža ukaz po odstranitvi: ti pa, je pokazal z roko, vozi ● barko voziti pijan se opotekati; popivati; ekspr. pav, puran je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom; ekspr. veter vozi oblake po nebu povzroča, da se enakomerno drseč premikajo; nar. koklja vozi piščeta vodi; žarg., šport. voziti slalom, smuk tekmovati v slalomu, smuku; ekspr. kolesar je vozil slalom po cesti vijugal; publ. s svojimi izjavami spretno vozi slalom se izogiba kočljivih dejstev; avtomobil vozi kot za stavo zelo hitro ◊ avt. voziti v tretji prestavi vozíti se premikati se s prevoznim sredstvom: voziti se na kolesu, v kočiji; voziti se po cesti; rad se vozi po morju; voziti se z avtomobilom, s čolnom / v službo se vozi z vlakom ∙ ekspr. jastreb, kragulj se vozi po zraku leti z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili vozèč -éča -e: uživa, vozeč se s kolesom; počasi vozeča ladja ♦ fot. vozeči posnetek posnetek, narejen s filmsko kamero, ki drsi po tračnicah vóžen -a -o: prodam malo vožen avtomobil ♪
46.      vzpéti se  vzpnèm se dov., vzpél se; nam. vzpét se in vzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. s hojo navkreber priti kam: vzpeti se na vrh gore; vzpeti se po pobočju // s premikanjem navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem, priti kam: vzpeti se na drevo, drog / vzpeti se po lestvi // knjiž. premakniti se navzgor, kvišku; dvigniti se: letalo se vzpne skoraj navpično / ptica se vzpne pod oblake vzleti 2. dvigniti se, iztegniti kak del telesa: vzpni se, pa boš dosegel; jezdec se vzpne v stremenih / vzpeti se iz vode / konj se vzpne in zarezgeta / vzpeti se na prste; vzpeti se na zadnjih nogah / vzpeti se kvišku, navzgor 3. zrasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: bršljan se vzpne po deblu; fižol se je vzpel do vrha prekel 4. premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpeti se na konja, vozilo; vzpeti se komu na rame / plamen se je vzpel do strehe, pod nebo; sonce se je že visoko vzpelo je že visoko 5. doseči višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: cesta, svet se vzpne / steza se v ostrih vijugah vzpne do vrha 6. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpeti // priti na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpeti se iz nižjih družbenih plasti; vzpeti se na mesto direktorja / vzpeti se po družbeni lestvici; vzpeti se v vrh moštva / družbeno se vzpeti 7. ekspr. priti v višjo glasovno lego: pesem se vzpne in spet spusti / glas se mu je grozeče vzpel 8. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število potovanj se je vzpelo za tretjino / živo srebro se je vzpelo do štirideset stopinj ● ekspr. nenadoma se pred popotnikom vzpne visoka gora se pojavi, pokaže; zastar. vzpeti roke iztegniti navzgor, dvigniti vzpét -a -o: vzpet konj; visoko vzpet lok mavrice ♪
47.      vzvihráti  -ám dov. (á ȃ) 1. viseč neurejeno, vijugajoče dvigniti se zaradi hitrega premikanja zraka: zastava vzvihra v sunku vetra / ekspr. za steklenimi vrati so vzvihrali njeni kodri // preh. narediti, povzročiti, da se kaj visečega neurejeno, vijugajoče premakne: veter vzvihra trakove / vihar vzvihra krošnje dreves / ekspr. burja je vzvihrala morsko gladino močno vzvalovila 2. ekspr. hitro, razburjeno iti: ko je to slišal, je takoj vzvihral k njej / konjenica vzvihra v boj // hitro, silovito se premakniti: veter vzvihra čez polja, skozi gozdove 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: pod nebom je vzvihral jug / čustva mu vzvihrajo 4. preh., ekspr. silovito razgibati, vznemiriti: vzvihrati deželo / vzvihrati komu čustva 5. ekspr. zelo se razburiti, se razjeziti: ob omembi tega imena je vzvihral; malo je manjkalo, da ni vzvihral / kaj mi hočeš, je vzvihrala vzvihrán -a -o: vzvihrane krošnje dreves; vzvihrana ljubezen ♪
48.      vzvihrávati  -am nedov. (ȃ) 1. viseč v presledkih neurejeno, vijugajoče dvigati se zaradi hitrega premikanja zraka: zastave vzvihravajo / ekspr. ob sunkovitih gibih ji lasje vzvihravajo 2. ekspr. v presledkih nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: vrtinci prahu vzvihravajo v belih kolobarjih ♪
49.      začŕtati  -am dov. (ŕ r̄) 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati mejo med zemljiščema 3. ekspr. povzročiti, narediti, da kaj nastane na podlagi: solze so ji začrtale proge po licih / obup mu je začrtal brazdo okoli ust 4. publ. določiti, izoblikovati: začrtali so delovni program društva; začrtati smernice / natančno si je začrtal, kaj mora storiti ◊ gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne začŕtati se ekspr. pokazati se v obrisih: v daljavi so se začrtale gore; na vratih se je začrtala visoka postava // pojaviti se, nastati na podlagi: udaril je po plošči, da se je na njej začrtala razpoka / v nebo se je začrtala vijuga dima / med obrvmi se ji je začrtala ostra guba // postati viden, pokazati se: okrog ust se ji je začrtal grenek nasmešek začŕtan -a -o: doseči začrtani cilj; ravno začrtani jarki; vse je šlo svojo začrtano pot ♪
50.      zamúden ¹ -dna -o prid., zamúdnejši (ú ū) 1. za katerega se porabi veliko časa: zamuden opravek; zamudna preiskava; priprava te jedi je zamudna; zamudno delo, obiranje 2. redko ki porabi za kako pot ali delo razmeroma dosti časa; počasen: zamuden delavec; voli so zamudne živali zamúdno prisl.: reka se je zamudno vijugala med skalami / v povedno-prislovni rabi: zamudno je, če moraš vsako stvar iskati; pelji jo okrog jezera, če ti ni preveč zamudno ∙ star. sonce je vsako jutro zamudneje lezlo izza obzorja pozneje ♪

   1 26 51