Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vijak (133) 
- viják -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak
ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v
pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
- vijákar -ja m (ȃ) knjiž., redko helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem ♪
- vijakárna -e ž (ȃ) obrat za izdelavo vijakov: dela v vijakarni ♪
- vijákast -a -o prid. (á) po obliki podoben navoju pri vijaku: vijakasti podstavki / vijakast zavoj vijákasto prisl.: vijakasto zavit strok ♪
- vijákov -a -o prid. (á) nanašajoč se na vijak: vijakova glava / vijakov list ♪
- Arhimédov -a -o prid. (ẹ̑) v zvezah: knjiž. Arhimedova točka izhodišče, opora ♦ teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej ♪
- brezkônčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je brez konca: brezkončna pot; širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkončna žalost; brezkončno gorje / brezkončna tišina ♦ strojn. brezkončni vijak vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; teh. brezkončna veriga ♪
- céven -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cev: cevni nastavek; cevni navoj, spoj; cevna odprtina; cevno koleno / cevni daljnovod za nafto; cevni sistem; cevni vod / cevna pločevina ◊ ptt cevna pošta naprava za dostavljanje pošiljk po cevi s stisnjenim zrakom; teh. cevni ključ orodje v obliki kratke cevi za odvijanje in privijanje matic in vijakov; cevni veznik kos cevi z navojem za vezanje dveh cevi ♪
- čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep ◊ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel ♪
- čofòt -ôta m (ȍ ó) čofotanje: čofot ladijskega vijaka ♪
- dávčen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na davek: davčni sistem; davčna obveznost, olajšava; davčna politika / davčna napoved ali prijava izjava davčnega zavezanca o višini davčne osnove; davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek; davčno pravo / davčni izterjevalec, zavezanec; davčni urad ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov ♪
- désni -a -o prid. (ẹ́) 1. ki je na nasprotni strani telesa kot srce: desna noga, roka; vsa desna stran telesa je hroma; desno oko se mu rado solzi / desna rokavica za na desno roko ∙ ekspr. on je direktorjeva desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec // ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je zadel z desnim bokom; pri desnem obratu naj bo korak kratek; desna stran ceste / desni breg reke gledano v smeri toka; desno krilo vojske, moštva gledano v smeri napada 2. politično konservativen, nazadnjaški: desni socialdemokrati; državni udar so organizirale ekstremistične desne skupine; desno krilo stranke ◊ avt. desni promet promet, ki poteka po zunanjem pasu vozišča; desno pravilo pravilo, po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; navt. desni bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. desna petlja prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite;
strojn. desni navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v smeri urnega kazalca; šport. desni krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na desni strani, zlasti pri nogometu; desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu désno prisl.: desno usmerjeni politiki; voziti desno ♪
- diferénčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na diferenco: diferenčna razdalja ◊ elektr. diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; lingv. diferenčni slovar slovar, ki podaja razlike navadno dveh jezikov; mat. diferenčni kvocient kvocient prirastka funkcije in prirastka neodvisne spremenljivke; strojn. diferenčni vijak vijak, ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem ♪
- elísa -e ž (ȋ) žarg. (letalski) vijak, propeler ♪
- fiksíren -rna -o prid. (ȋ) ki se rabi za fiksiranje: fiksirni obroč, vijak ♦ fot. fiksirna kad; fiksirna kopel ♪
- fosfatírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. s fosfatno prevleko zaščititi železo pred korozijo: fosfatirati vijake fosfatíran -a -o: fosfatirana žica ♪
- francóz -a m (ọ̑) priprava za odvijanje ali privijanje z vzporedno se premikajočimi čeljustmi: s francozom odviti matico, vijak ♪
- gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je
za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil
je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko
delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava;
glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave
postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za
njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi
samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba
pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali
drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
- hídroglíser -ja m (ȋ-ȋ) motorni čoln, ki se pri večji hitrosti dvigne iz vode in na krilcih ali z zadnjim delom drsi po gladini: zvezo med otokoma vzdržuje velik hidrogliser z dvesto sedeži; hidrogliser z zračnim vijakom ♪
- izmík -a m (ȋ) glagolnik od izmakniti: izmik vijaka / dobro je vedel, da je njegov odgovor le izmik ♪
- iztèk -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od izteči ali iztekati: iztek tekočine / iztek dopusta, premirja, roka / knjiž. položaj Slovencev ob izteku prejšnjega stoletja ob koncu / računati na ugoden iztek; počakati na iztek sodbe izid, rezultat / iztek grape v dolino, ulice na glavni trg 2. zadnji, končni del česa: hiša stoji ob izteku ulice / redko ob izteku reke v morje izlivu 3. šport. del tekališča, smučišča, smučarske skakalnice, kjer se tekmovalec počasi ustavlja: urediti iztek; skakalec je na izteku padel; poledenel iztek ◊ aer. dolžina izteka pot, ki jo opravi letalo pri pristajanju od dotika z zemljo do trenutka, ko se ustavi; strojn. iztek čas, ki ga potrebuje stroj, da se ustavi samo s trenjem; iztek navoja končni del vijaka, vretena, v katerem navoj ni do konca izdelan ♪
- izvijáč -a m (á) orodje za odvijanje ali privijanje vijakov, ki imajo zarezo v glavi: odviti z izvijačem ♪
- izvíjanje -a s (í) glagolnik od izvijati: izvijanje vijakov / nobeno izvijanje mu ne bo pomagalo ♪
- izvíjati -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake izvíjati se 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle ♪
- izvíti -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz
sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz
trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
1 26 51 76 101 126 
