Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vidno (26-50)

26.      vsevídnost  -i ž (í) knjiž. lastnost vsevidnega človeka: vsevidnost izkušenih ljudi ♪
27.      zavídnost  -i ž (í) knjiž. zavistnost, zavist: zavidnost sodelavcev; ekspr. zelena zavidnost / čutiti zavidnost do koga ♪
28.      bledéti  -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva / rastline bledijo 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi ♪
29.      bogatéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati bogat: on hitro bogati; bogateti na tuj račun, s tujim delom 2. številčno večati se, množiti se: njegova knjižnica vidno bogati // postajati boljši, izpopolnjevati se: osebnost v boju bogati; duševno bogateti ♪
30.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
31.      Bráunov  -a -o [-au̯n-] prid. (ā) elektr., v zvezi Braunova elektronka elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko ♪
32.      brísati  bríšem nedov., tudi brisála (í ȋ) 1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati pohištvo, posodo; brisati očala z robcem; brisati se v brisačo; brisati si čelo, oči; brisati si čevlje ob travo // odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: brisati prah; brisati gnoj z rane; brisala si je solze; brisala mu je pot 2. delati manj vidno: veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo // dov. in nedov. izbrisati: brisati dolgove, magnetofonski zapis; brisati ime s seznama 3. pog., ekspr. tepsti, tolči: neusmiljeno ga je brisal / žarg. mitraljez briše po tanku ● ekspr. burja briše sneg v obraz meče; nebo se briše se jasni; ekspr. vsak si ob tebe prste briše počenja s teboj, kar hoče; pog., ekspr. briše jo po cesti hitro gre, teče brišóč -a -e: sprejme ga, brišoč si s predpasnikom roke ♦ voj. brišoči let letala let nizko nad tlemi brísan -a -o: brisan magnetofonski trak ♦ voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo ♪
33.      brljávost  -i ž (á) ekspr. slabovidnost: težko je z njim zaradi njegove brljavosti ♪
34.      cév  -í ž, daj. mest. ed. cévi (ẹ̑) podolgovat, votel, navadno valjast predmet: cev pušča, se zamaši; napeljati vodovodne cevi; položiti odtočno cev; dolga, ravna cev; aluminijasta, cementna, gumijasta, steklena cev; brizgalna, dimna, grelna, plinska, svetilna cev; puškina, topovska cev; cev iz plastične mase; cev za zalivanje; pipa s kratko cevjo; premer cevi / dihalna cev za dihanje s poklopcem pri potapljaški maski // kar je po obliki ali funkciji podobno cevi: cvetni listi so zrasli v cev; cev požiralnika ◊ anat. Evstahijeva cev ki povezuje srednje uho z žrelom; ušesna troblja; prebavna cev cevasti del prebavil, po katerem se premika, prebavlja hrana; elektr. bergmanska cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona; elektronska cev elektronka; fluorescenčna cev žarnica cevaste oblike, katere obloga sveti zaradi prevajanja električnega toka v razredčenem plinu; katodna cev elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; Braunova elektronka; neonska cev z neonom napolnjena svetilna cev, ki se uporablja zlasti v reklamne namene; fiz. rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov; metal. brezšivna cev ki ni varjena, ki je iz celega; strojn. izpušna cev po kateri se odvajajo plini pri motorju z notranjim zgorevanjem ♪
35.      cvŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) 1. dajati ostre, pokljajoče glasove: čevlji cvrkajo; naložila je, da je koš kar cvrkal; sneg cvrka pod nogami 2. redko oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi; cvrčati: cvrček je cvrkal cvrkajóč -a -e: previdno stopati po cvrkajočem podu ♪
36.      čúčniti  -em dov. (ú ȗ) star. počepniti, počeniti: previdno čučne na tla ♪
37.      čútenje  in čutênje -a s (ú; é) 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka ♪
38.      daljnovíden  -dna -o prid., daljnovídnejši (í ȋ) 1. ki dobro vidi samo oddaljene predmete: ravnatelj je bil majhen, siv, daljnoviden mož / daljnovidno oko 2. ki vnaprej vidi potek česa: daljnoviden državnik / daljnovidno politično dejanje ♪
39.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
40.      dojémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od dojemati: avtor se je znal približati otrokovemu dojemanju; čustveno in miselno dojemanje življenja; globlje dojemanje družbenega dogajanja; intuitivno dojemanje; dojemanje skladbe, učne snovi, filmske umetnine / slušno, vidno dojemanje; dojemanje zvokov ♪
41.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
42.      elektrónka  -e ž (ọ̑) elektr. žarnici podobna priprava, v kateri posredujejo elektroni prehod električnega toka: zamenjati elektronko; uporaba elektronk v kibernetiki; radijski aparat s šestimi elektronkami / Braunova elektronka v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko; plinska elektronka katere električne lastnosti so bistveno odvisne od ionizacije plina v njej; snemalna elektronka ki spreminja optične slike v električne televizijske signale; vakuumska elektronka pri kateri sta anoda in katoda v brezzračnem prostoru ♪
43.      elongácija  -e ž (á) astr. s kotnimi merami izražena navidezna oddaljenost planeta od Sonca: v največji elongaciji je vidnost Večernice najboljša / vzhodna elongacija položaj planeta vzhodno od Sonca; zahodna elongacija položaj planeta zahodno od Sonca // fiz. odmik, odklon točke od ravnotežne lege ♪
44.      ginévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. 1. ponehavati, izgubljati se: strah je gineval; ta navada že gineva; njegovo navdušenje je bolj in bolj ginevalo / popoldan je le počasi gineval 2. slabeti, hirati: vidno je ginevala pod težo skrbi / spomin mu vedno bolj gineva peša ♪
45.      gínjen  -a -o prid. (ȋ) ganjen: bil je vidno ginjen / odgovoril je z ginjenim glasom / ginjen do solz zelo, močno; prim. giniti² ♪
46.      gláva  -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico / njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje / bil je za glavo višji od drugih za višino glave / kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu? // ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven // s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja // okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave / daj mi glavo čebule (eno) čebulo / knjiž. roža je nagnila glavo cvet 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona // kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov ● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti ◊ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice ♪
47.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
48.      halóza  -e ž (ọ́) nar. vzhodno gost plevel, goščava: previdno se je plazil skozi halozo ♪
49.      hírati  -am nedov. (ȋ) postajati oslabel, onemogel zaradi počasnega pojemanja življenjskih moči: dve leti je hiral, letos pa je umrl; hirati od žalosti; hirati zaradi jetike; vidno hira / drevje hira; pren., ekspr. mesto hira in životari hirajóč -a -e: hirajoč človek; hirajoče drevo ♪
50.      hreščáti  -ím nedov., hrêšči in hréšči; hréščal in hrêščal (á í) 1. dajati kratke, rezke glasove: suhe veje se lomijo in hreščijo; brezoseb. povsod je hreščalo in pokalo / ekspr. vrata so hreščala, ko jih je odpiral zelo škripala / stopali so previdno, da pesek ne bi hreščal pod nogami // dajati nečist, s šumi pomešan glas: harmonika, lajna hrešči; brezoseb. v radiu že spet hrešči 2. oglašati se s kratkimi, rezkimi glasovi: vrane hreščijo / ekspr. igral je na kitaro in zraven hreščal hreščeče, hreščavo pel hreščé: veja se je hrešče odlomila; kolesje stroja se je hrešče ustavilo hreščèč -éča -e: hreščeč glas; hreščeča harmonika; hreščeče stopinje na pesku; prisl.: hreščeče peti, se zasmejati ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226