Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vid (401-425)


  1.      dográjati  -am nedov. (á) približevati se koncu gradnje, graditve česa; dograjevati: lisica dograja rov; pren. dograjati narodno individualnost ♪
  2.      dojémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od dojemati: avtor se je znal približati otrokovemu dojemanju; čustveno in miselno dojemanje življenja; globlje dojemanje družbenega dogajanja; intuitivno dojemanje; dojemanje skladbe, učne snovi, filmske umetnine / slušno, vidno dojemanje; dojemanje zvokov ♪
  3.      dojémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek ♪
  4.      dokléj  in doklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral ♪
  5.      dokód  in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda ♪
  6.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  7.      domísliti  -im dov. (í ȋ) 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur domísliti se 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne // z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega 3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene ♪
  8.      domíšljati  -am nedov. (í) 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo domíšljati se s premišljanjem obnavljati v spominu; spominjati se: le polagoma se je domišljala vseh dogodkov; ta obraz sem že videl, se je domišljal domíšljati si 1. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov; redko domišlja si na svojo bistroumnost / domišlja si, da vse ve 2. imeti kako namišljeno stvar za resnično: samo domišlja si, da je bolan; bolnik si domišlja, da je Napoleon // misliti si, predstavljati si: najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja; nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep ♪
  9.      domišljeváti  -újem nedov. (á ȗ) domišljati: vsak dan ga domišljuje na obljubo / toliko si domišljuje, pa nič ne zna / domišljevali smo si, da nas s hriba ne morejo videti; vožnja ni bila tako huda, kakor sem si domišljeval ♪
  10.      domnéven  -vna -o prid. (ẹ̄) o katerem se sklepa, misli, da je verjeten ali resničen: domnevni oče; prijeli so domnevnega vlomilca / domnevna krivda domnévno prisl.: otroci domnevno najprej vidijo rdečo barvo ♪
  11.      donkihótstvo  -a s (ọ̑) ekspr. ravnanje ali vedenje, podobno don Kihotovemu: vaše dejanje je donkihotstvo / politično donkihotstvo; uvidel je nesmiselnost svojega donkihotstva ♪
  12.      dopadajênje  -a s (é) zastar. zadovoljstvo, ponos: gledal ga je z vidnim dopadajenjem ∙ zastar. imeti dopadajenje nad kom biti zadovoljen, vesel, da je tak ♪
  13.      doséči  -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo ● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš ◊ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha ♪
  14.      doséžek  -žka m (ẹ̑) kar je posledica kakega dela, prizadevanja: njegova kompozicija je pomemben dosežek na področju glasbe; dosedanji dosežki v industriji; rekorden dosežek naših športnikov; umetniški, znanstveni dosežki; film spada med vidnejše dosežke kinematografije / uvajanje novih tehničnih dosežkov ♪
  15.      dotléj  in dotlèj prisl. (ẹ̑; ȅ) do takrat: prišel je v kraj, ki ga dotlej še ni videl; počakaj dotlej, da se vrnejo domači; delajo vse dotlej, dokler ne dobijo zamene ♪
  16.      dozdévnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost dozdevnega: varljiva dozdevnost; videz, dozdevnost prostora v slikarstvu / to so samo dozdevnosti ♪
  17.      dozírati  -am dov. in nedov. (ȋ) določiti, natančno odmeriti količino česa, navadno zdravila: dozirati zdravilo; kinin doziramo individualno / dozirati sevanje rentgenskih žarkov / dozirati živila z dozirnim strojem; pren. pravilno dozirati učno snov dozíran -a -o: dozirana količina ♪
  18.      doživéti  -ím dov., dožível (ẹ́ í) 1. v življenju priti do česa, biti deležen česa: človek težko razume, če sam ne doživi; pripovedoval je, kaj vse je po svetu videl in doživel; veliko je doživela na potovanju; marsikaj smo doživeli v tem času; tega ni mogoče opisati, treba je doživeti / doživeti bedo, razočaranje // s čustvi dojeti: pesmi ni niti doživel niti razumel / zgodbo je povedal na kratko, a doživel jo je do podrobnosti 2. živeti do določene dobe, dogodka: doživeti visoko starost; le malo prvoborcev je doživelo konec vojne / star sem že, a vnuka bi še rad doživel 3. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: film je doživel dobro kritiko; taka politika je morala doživeti polom; naši tekmovalci so doživeli popoln poraz / prevod je doživel precej popravkov; knjiga je doživela več izdaj / doživeti čast, sramoto biti počaščen, osramočen 4. vznes. umreti: doživela je, vsi bomo šli za njo dožívljen -a -o: globoko doživljena glasba; pot do resnično in zavestno doživljenega spoznanja je bila težka; mučen spomin na doživljeno sramoto; vizionarno doživljena resničnost doživét -a -o: od doživetih vtisov je bila vsa bleda; misel na doživeto srečo; vse zgodbe v knjigi so intenzivno doživete; do kraja doživeta lirika; prisl.: altistka je pela naslovno vlogo doživeto in izredno prepričevalno; sam.: prav stil te novele odkriva globino doživetega; neposredno izpovedovanje doživetega ♪
  19.      drevó  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor posekano drevo / češnjeva drevesa češnje; gozdno, iglasto, listnato, okrasno, sadno, tropsko, zimzeleno drevo; spominsko drevo vsajeno v spomin na kaj; pren. bil je suha veja na narodnem drevesu ∙ zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši ♦ anat. drevo življenja podolžni prerez malih možganov, ki je po razvejeni strukturi podoben krošnji drevesa; biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; gozd. začrtati drevo zasekati drevesu lubje, da se izceja smola ali da usahne; lovno drevo posekano kot vaba za uničevanje lubadarjev; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro; um. drevo življenja mitološki motiv drevesa kot simbola življenja in življenjske moči; vrtn. božje drevo; judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum 2. nar. plug: vpreči konje v drevo / držati (za) drevo naravnavati ga pri oranju 3. zastar. jambor, jarbol ♪
  20.      drgetáti  -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) 1. močno se tresti, zlasti od vznemirjenja ali mraza: videl je, kako se stiska v plašč in drgeta; roke, ustnice drgetajo; živec na licu mu drgeta; drgetati od jeze, od mraza; ves drgeta / njen glas je od razburjenja malo drgetal; pren. letalo je drgetalo, pripravljeno na polet 2. ekspr. biti močno vznemirjen: vsa drgeta v strahu, da bi ga našli; brezoseb. čutil je, kako drgeta v njem / kar drgeta pred njim zelo se ga boji drgetáje: drgetaje so lezli iz mrzle vode drgetajóč -a -e: drgetajoč je omahnil na klop; drgetajoč starec; spregovoriti z drgetajočim glasom ♪
  21.      drobnoglèd  -éda m (ȅ ẹ́) optična priprava za opazovanje zelo majhnih, s prostim očesom nevidnih stvari; mikroskop: opazovati celice pod drobnogledom ∙ ekspr. vzeti problem pod drobnogled natančno in vsestransko ga proučiti ♪
  22.      drobnogléden  -dna -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na drobnogled; mikroskopski: drobnogledne raziskave / redko drobnogledne črke zelo majhne, komaj vidne 2. ki drobno gleda: drobnogleden možic ♪
  23.      drôbnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost drobnega: bakterij zaradi njihove drobnosti ni mogoče videti s prostim očesom / drobnost korakov / drobnost sadja ♪
  24.      drobnožívka  -e ž (ȋ) nav. mn., biol. s prostim očesom nevidna, navadno enocelična rastlina ali žival; mikroorganizem: preprečevati razvoj škodljivih drobnoživk; pomembnost drobnoživk pri vrenju mošta ♪
  25.      drugáčen  -čna -o prid. (ȃ) 1. ki se po lastnostih razlikuje od določenega: drugačen je od svojega očeta; poskusiti na drugačen način; to blago je drugačno kot tisto v izložbi / pričakoval sem drugačen odgovor; stvar je treba oceniti tudi z drugačnih vidikov / moral bi biti drugačen; danes so nam potrebni drugačni ljudje 2. ki ni tak kot navadno, ampak spremenjen: danes je nekoliko drugačna / domača vas se mu zdi čisto drugačna ● kmalu bo drugačnih misli bo spremenil svoje mnenje; ekspr. ni mu všeč ne v takšni ne v drugačni obliki sploh ne; ekspr. zdaj bomo ubrali drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA