Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vic (851-875)



  1.      gnetívo  -a s (í) snov za gnetenje: za gnetivo so si izbrali ilovico
  2.      gnetljívost  -i ž (í) lastnost gnetljivega: gnetljivost ilovice
  3.      gnézdece  -a [dǝc] s (ẹ̄) manjšalnica od gnezdo: ptica si je spletla gnezdece; lastovičje gnezdece je bilo že prazno / prijetno živita v svojem gnezdecu / podeželsko gnezdece
  4.      gnézdo  -a s (ẹ́) 1. prostor, ki si ga pripravi ptica za nesenje jajc in valjenje: napraviti gnezdo; taščica si je začela spletati, znašati gnezdo; mladiči so že zleteli iz gnezda; lastovičje gnezdo; stanovanje je bilo kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano; pren., ekspr. iz istega gnezda sta, pa tako različna po značaju // s prilastkom prostor, kjer imajo nekatere druge živali mladiče: gadje gnezdo; osje, sršenovo gnezdo; gnezdo miši ∙ dregniti v osje, v sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje 2. istočasno skoteni ali izvaljeni mladiči: prodal je celo gnezdo prašičev / psički iz istega gnezda 3. ekspr. dom, stanovanje: napravil si je prijetno, udobno gnezdo; končno sta si le priborila lastno gnezdo / pozabil je na svoje domače gnezdo / slabš. zlezi že iz svojega gnezda postelje, ležišča 4. slabš., s prilastkom majhen, odročen kraj: živel je v pravem gnezdu; malomeščansko, podeželsko, provincialno gnezdo // postojanka, skrivališče: razdreti roparsko, zarotniško gnezdo; utrjeno, sovražnikovo gnezdo ◊ voj. strojniško gnezdo utrjen in maskiran položaj za strojnico in vojake
  5.      gnilôba  -e ž (ó) 1. razkroj, razpad organskih snovi, navadno zaradi delovanja bakterij: povzročati, preprečevati gnilobo; gniloba lesa, koruze, sadja; duh po gnilobi / gniloba se prenaša z enega sadeža na drugega / zobna gniloba // gnila snov: izrezati gnilobo iz jabolka / pospravil je klet in odnesel vso gnilobo na smetišče 2. slabš. pokvarjenost, malovrednost: gniloba družbe / gniloba v podjetju // zelo len človek: ta fant je prava gniloba / kot psovka gniloba gnila ◊ čeb. huda gniloba nalezljiva bolezen čebelje zalege; gozd. rdeča gniloba glivična bolezen iglavcev, pri kateri se les rdečkasto obarva; lesna trohnoba
  6.      góba  -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno
  7.      góbica  -e ž (ọ́) manjšalnica od goba: v gozdu je rastlo vse polno gobic / vložene gobice / kupil mu je barvne krede in gobico za brisanje ◊ med. gobica zvitek gaze za brisanje krvi ali gnoja; ustne gobice glivična bolezen zlasti pri dojenčkih, pri kateri se pojavijo bele pike v ustih
  8.      godíti se  -ím se nedov. ( í) 1. nav. 3. os. večkrat se zgoditi; dogajati se: čudeži se ne godijo; take stvari se bodo vedno godile / po vojni so se tu in tam še godili majhni spopadi // izraža obstoj, potek v prostoru in času: kaj se tu godi? razločno sem vse videl, kar se je godilo na dvorišču / povest se godi v šestnajstem stoletju / ne vem, kaj se godi z njo 2. s smiselnim osebkom v dajalniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: dobro, slabo se mu godi; kako se vam godi; tako se ni godilo samo meni, ampak tudi mojemu prijatelju; godi se mu kot vrabcu v prosu, kot v nebesih / ekspr. tebi se pa godi nimaš ne gmotnih ne drugih težav ● godi se mi krivica dela; star. po vrtovih se je godila škoda je nastajala
  9.      gódlja  -e ž (ọ̑) 1. gosta juha, ki ostane po kuhanju krvavic, navadno zakuhana s kašo: godlja že vre; poslali so jim godljo in nekaj klobas; zabeljena godlja; pren., slabš. jezikovna godlja 2. ekspr. slaba pijača: te godlje pa že ne bom pil // slaba jed, navadno redka: menažko opoldanske godlje mu je dal za eno samo cigareto 3. ekspr. neprijeten, zapleten položaj: pomagal mu je iz godlje; spet si v godlji ∙ ekspr. lepo godljo si nam skuhal povzročil, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju
  10.      gojíti  -ím nedov. ( í) 1. načrtno se ukvarjati z rastlinami ali živalmi, zlasti v gospodarske namene: gojiti hmelj, čebele, vinsko trto; na farmi gojijo govedo za zakol; gojiti gozd, sadno drevje / na šolskih gredah gojijo cvetlice učenci sami; laboratorijsko gojiti glivice ∙ ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen // star. negovati: brke je vedno skrbno gojil; gojiti (si) polt // knjiž. krepiti, razvijati, utrjevati: gojiti občutek odgovornosti; gojiti otrokove sposobnosti; pri pouku gojijo v učencih humana čustva / gojiti voljo, značaj 2. biti dejaven na določenem področju: gojiti atletiko, smučanje; gojiti glasbo; že od mladih nog je gojil šport / gojil je predvsem ljudsko kulturo // knjiž., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: gojiti upe; gojiti sovraštvo, spoštovanje do koga; veliko ljubezen je gojil do otroka; gojiti simpatijo / po tem dogodku ni mogel gojiti več nobenih iluzij gojèn -êna -o: gojen gozd; skrbno gojeni nasadi; gladil si je lepo gojeno brado
  11.      golénka  -e ž (ẹ̑) nav. mn., star. nogavica brez stopala: nosil je gojzarice in golenke // gamaša: odpel je golenke in sezul čevlje
  12.      gonjáč  -a m (á) 1. kdor goni, vodi živino: gonjači konj; slišalo se je pokanje bičev in vpitje gonjačev / bil je za gonjača / orali so brez gonjača 2. lov. kdor goni divjad pred stojišče lovca: za lov so najeli veliko gonjačev; lajanje psov in vpitje gonjačev 3. lov., rabi se samostojno ali kot prilastek brak, gonič: na vrvici je vodil pse gonjače
  13.      gonoréja  -e ž (ẹ̑) med. nalezljiva spolna bolezen z gnojnim izcedkom, kapavica: ima gonorejo
  14.      gôrek  in gorák gôrka -o inprid., gorkéjši (ó ó) 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub ● ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem
  15.      gorgonzóla  -e m (ọ̑) mehki sir v obliki hlebčka z glivicami plesni, ostrega okusa: za predjed so imeli gorgonzolo; kruhki z gorgonzolo
  16.      gorščák  -a m (á) gorjanec: švicarski gorščaki; zdrava kri gorščakov
  17.      gòst  gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti ( ó) 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost ∙ povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja
  18.      gotóvost  -i ž (ọ́) 1. značilnost gotovega 2: vsi so govorili o popolni gotovosti zmage; plašila ga je gotovost smrti / gotovost naložbe / novica o njegovi izvolitvi se je raznesla kot gotovost 2. pog. odnos do česa, ki popolnoma izključuje omahovanje med pozitivno in negativno možnostjo; prepričanost, trdnost: počasi se je njegova gotovost o pravilnosti poti začela krhati; opazil je njeno gotovost, da bo njena želja izpolnjena / čigav glas je bil, ni bilo mogoče z gotovostjo trditi 3. prepričanost o svoji moči, sposobnosti: začela se mu je vračati samozavestna gotovost; občutek gotovosti // samozavest, odločnost: gotovost v nastopu, v obnašanju
  19.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít ( í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
  20.      grábljišče  in grabljíšče -a s (á; í) držaj pri grabljah: nasaditi čeljusti na grabljišče; držati za grabljišče ◊ bot. poljsko grabljišče travniška rastlina z vijoličastimi cveti v glavicah, Knautia arvensis
  21.      gràh  gráha m ( á) kulturna rastlina z belimi cveti in kratkimi stroki ali njeni sadovi: saditi grah; luščiti, obtrgovati grah; suh grah; grah v stročju; juha, riž z grahom; smeje se, kakor bi grah stresal / kot grah debela bradavica ◊ bot. njivski grah kulturna ali divja rastlina s svetlo vijoličastimi cveti, Pisum arvense; gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha
  22.      gráhov  -a -o prid. (á) nanašajoč se na grah: grahove luščine / zrna grahove velikosti / grahova juha ♦ agr. grahova rja glivična bolezen na grahovih listih in strokih, ki se kaže v obliki rjavih prašnatih kupčkov
  23.      grája 1 -e ž (ā) raba peša ugotavljanje, očitanje napak, pomanjkljivosti: z grajo lista se je zameril uredniku; nepravična graja; graja in hvala ∙ knjiž. to je bil človek brez graje brez nravstvenih napak, pomanjkljivosti // opominjanje, oštevanje: otrok je grajo zaslužil / tako ravnanje je vse graje vredno ♦ šol. imel je grajo iz matematike pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ima negativno oceno
  24.      grášica  -e ž (á) divja ali kulturna rastlina z vijoličastimi cveti: sejati grašico za krmo; med pšenico je precej grašice ♦ bot. ptičja grašica njivski plevel z modro vijoličastimi cveti, Vicia cracca
  25.      grdíti  -ím nedov. ( í) knjiž. 1. grdo, slabo govoriti o kom: ljudje te bodo grdili in prezirali; grdili so našo domovino; grdi jo pri sosedih // grajati, karati: učitelj nas je upravičeno grdil; grdila jih je, da so umazanci 2. kaziti, kvariti: nos ji je grdila rdečkasta brazgotina grdíti se nar. vzhodno gabiti se, gnusiti se: v bolezni se ji vsaka jed grdi

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA