Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vic (1.771-1.795)


  1.      odsvájanje  -a s (á) jur. prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo: odsvajanje nepremičnin ♪
  2.      odsvojíti  -ím dov., odsvójil (ȋ í) jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti premoženje; odsvojiti terjatev; vozilo se odsvoji ◊ filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira ♪
  3.      odtegníti  in odtégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal ● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti odtegníti se in odtégniti se 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti ● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota ♪
  4.      odteščáti se  -ám se [tǝš] dov. (á ȃ) star. kaj malega pojesti: odteščali se bomo v gostilni; zdaj bomo lažje hodili, ko smo se nekoliko odteščali / odteščati se z jabolkom // najesti se: ko sta se odteščala in odžejala, sta šla naprej; dobro sva se odteščala ● evfem. odteščajte se, komur je treba opravite malo potrebo; star. to je storila, da bi se odteščala zaradi vseh krivic dala si duška; star. šele ob enajstih sem se odteščal prvič jedel ♪
  5.      odtód  in od tód prisl. (ọ̄) 1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: odtod nima daleč domov; odtod do mesta je uro hoda / ne grem odtod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora; dekle ni odtod iz teh krajev / prepiši berilo odtod do konca od tu / kot ukaz proč odtod 2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je odtod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, odtod njuno sovraštvo // izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime odtod, ker sonce le redko posije vanjo 3. redko od tega trenutka, časa: odtod pa vse do konca dejanja je oder v temi ♪
  6.      odtujíti  -ím dov., odtújil (ȋ í) 1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini; narodnostno se odtujiti 2. jur. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti: odtujiti del premoženja; sredstev za družbeno reprodukcijo ni mogoče trajno odtujiti od delavcev temeljne organizacije ◊ filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij odtujíti se knjiž. izgubiti svoje bistvo: v takih razmerah se človek odtuji odtujèn -êna -o in odtújen -a -o: postala sta odtujena; odtujeno delo; odtujena družbena sredstva ♪
  7.      odtujljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki se sme odtujiti: odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice ♪
  8.      odvézati  in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
  9.      odvezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezovati otroku čevlje; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico b) privezano: odvezovati okraske; odvezovati živali od jasli c) povezano, zvezano: odvezovati paket; odvezovati voz // odstranjevati obvezo: odvezovati rano 2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati: odvezovati koga odgovornosti; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili // delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube; odvezovati koga od prisege ● ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti ♪
  10.      odvíjati  -am nedov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstranjevati: odvijati pokrovčke; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo 2. delati, da kaj preneha biti a) zavito: odvijati pošiljke; počasi je odvijal zavitek b) ovito: odvijati obvezo; odvijati papir c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič 3. nar. koroško odkimavati: ob njegovih besedah je odvijal z glavo ● knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan odvíjati se publ. potekati: delo se v redu odvija / promet se odvija v tej smeri / dogodki se hitro odvijajo hitro nastopajo drug za drugim / z oslabljenim pomenom: med reprezentancama se odvija ogorčen boj reprezentanci se ogorčeno borita; spopad se odvija po vsej dolžini fronte spopadajo se ● knjiž. čas se hitro odvija teče, mineva odvijajóč -a -e: odvijajoč volno je pela; odvijajoča se nit; hitro odvijajoče se dejanje ♪
  11.      odvozláti  -ám dov. (á ȃ) odstraniti vozel na čem: odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel // ekspr. razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega: odvozlati problem; nazadnje se je zmeda le odvozlala odvozlán -a -o: odvozlana volna, vrv ♪
  12.      odvzéti  -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti ● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del ◊ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev odvzét -a -o: odvzeto premoženje ♪
  13.      odzdráviti  -im dov. (ā ȃ) odgovoriti a) na pozdrav: komaj slišno mu je odzdravila; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel b) na nazdravljanje, zdravico: čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil ♪
  14.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  15.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  16.      oglášati se  -am se nedov. (á) 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot ♪
  17.      oglávnik  -a m (ȃ) agr. priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi: natakniti konju oglavnik ♪
  18.      oglušélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje oglušelega: njegova oglušelost je posledica davice; ugotoviti stopnjo oglušelosti ♪
  19.      ogórčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo; ta ukrep jih je ogorčil ogórčiti se knjiž. postati jezen, razburjen, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: zakaj si se tako ogorčil / tako pa ne bo šlo, se je ogorčil ogorčeno rekel ogórčen -a -o 1. deležnik od ogorčiti: ogorčen zaradi krivice; biti ogorčen na koga, nad čim 2. publ. hud, silovit: ogorčeni boji na fronti; prisl.: ogorčeno se je obrnil; ogorčeno protestirati ♪
  20.      ogrêbsti  ogrêbem dov., ogrébel ogrêbla (é) 1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla 2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico 3. osuti: ogrebsti krompir ◊ čeb. spraviti (čebelji) roj v panj ogrebèn -êna -o tudi ogrêben -a -o: do krvi ogrebene roke ♪
  21.      ogŕlica  -e ž (ȓ) ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih predmetov: nositi ogrlico; biserna, briljantna ogrlica; ogrlica iz opalov ♪
  22.      ogrozítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ogroziti: ogrozitev pravic državljanov ♪
  23.      ógrski  -a -o prid. (ọ̄) 1. zgod. nanašajoč se na Ogrsko: ogrski del avstroogrske monarhije / ogrski zlatnik 2. star. madžarski: ogrski jezik / ogrska dežela ◊ agr. ogrska marelica marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito brazdo med polovicama; gastr. ogrska salama zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega mesa in slanine; zgod. hrvatsko-ogrska nagodba; sam.: pog. prosim pet dek ogrske pet dekagramov ogrske salame ♪
  24.      óhrovt  -a m (ọ̑) zelju podobna kulturna rastlina z nagubanimi listi: saditi ohrovt ♦ vrtn. brstični ohrovt ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov; listnati ohrovt ♪
  25.      oídij  -a m (í) agr. glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline, pepelasta plesen: škropiti proti oidiju ♪

   1.646 1.671 1.696 1.721 1.746 1.771 1.796 1.821 1.846 1.871  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA