Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vezen (126-150)
- róža -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste; izpuliti rožo; cvetoče rože; greda, polna rož; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo; rezati rože; bele, rumene rože; dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo ● knjiž. na licih ji
cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša ◊ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža
velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; jur. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia
var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ♪
- snòp snôpa m (ȍ ó) 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi; otepati, zlagati snope; vezati snope s poveslom; padel je kot snop z iztegnjenim telesom / snop slame, žita // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj // nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop ◊ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov
♪
- spís -a m (ȋ) 1. literarno, strokovno besedilo, navadno krajše: napisati, objaviti spis / izvirni spisi in prevodi; literarni, znanstveni spis; poučni spisi za mladino; sramotilni spis; zbrani spisi slovenskih pisateljev zbrana dela 2. besedilo, napisano v posebni obliki, navadno z uradno veljavnostjo: oštevilčiti, vpisati spis; vlagati spise v fascikle; vročiti spis; odposlani, sprejeti spisi; sveženj spisov; mapa za spise / poslovni, uradni spisi; pritožbeni, sodni spis / reševati spise 3. pismeni izdelek, ki ga mora učenec izvirno oblikovati ali napisati po prebranem, pripovedovanem besedilu: napisati, prebrati spis; najboljši spis bo nagrajen; naslov, vsebina spisa / knjiž. domišljijski, doživljajski spis / šolski spis ◊ jur. spis skupek listin, ki se nanašajo na isto zadevo; dati spis ad acta; sodnik lista po zajetnem spisu; lit. apokrifni spis; šol. prosti
spis izvirno oblikovan pismeni izdelek, ki se ne nanaša na neko že oblikovano besedilo; poprava spisa ♪
- sprétnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost spretnega človeka: občudovati delavčevo spretnost; spretnost pri delu / za to delo je potrebna velika ročna spretnost; spretnost v vezenju / spretnost pri občevanju z ljudmi / vsako delo opravi z veliko spretnostjo zelo spretno // dejavnost, ki zahteva tako lastnost: prekosil ga je v marsikateri spretnosti / pletenje, kvačkanje in druge ročne spretnosti ♪
- stándard -a m (ȃ) nav. mn. za posamezno državo obvezen enotni predpis za mere, kakovost izdelkov: izdelati, upoštevati standard; blago ni narejeno po standardih; jugoslovanski standardi [JUS]; mednarodni standardi; standardi za pohištvo / industrijski standardi // kar določa, kakšno sme, mora kaj biti: varnostni standardi / moralni, socialni standardi moralna, socialna pravila, norme ♪
- stározakónski -a -o prid. (ȃ-ọ̄) rel. starozavezen: strogi starozakonski predpisi ♪
- stramín -a m (ȋ) tekst. mrežasta bombažna ali lanena tkanina, navadno za vezenje: vesti na stramin; stramin in kanafas ♪
- stvésti stvézem in stvêsti stvêzem dov., stvézel; stvézen (ẹ́; é) zastar. odvezati, odpeti: pes je bevskal in cvilil, dokler ga gospodar ni stvezel ♪
- svéžnjič -a m (ẹ̄) redko sveženjček: svežnjič kart ♪
- svítek -tka m (ȋ) 1. obročasta, spletena ali iz blaga narejena priprava za lažje prenašanje bremen na glavi: dati svitek na glavo; popravila si je svitek pod škafom 2. navadno s prilastkom kar je po obliki podobno tej pripravi: filmski svitek; svitek vrvi, bakrene žice / svitki dima so se dvigali v zrak // knjiž., navadno z rodilnikom sveženj, zvitek: prinesel je svitek knjig, papirjev / v čistilnico je nesla svitek oblek 3. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v prepleteni, obročasti obliki: kača leži zvita v svitek / povezati, speti v svitek ◊ arhit. svitek obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov; vet. (kopitni) svitek ozek pas kože na prehodu v kopito ali parkelj; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus ♪
- šápelj -plja m (á) etn. okrasni trak za okoli glave zlasti gorenjske ljudske noše deklet: nositi šapelj; z zlatom vezen šapelj ♪
- šêrpa -e ž (ȇ) šalu podobna naglavna ruta: zavezati si šerpo; svilena, vezena, volnena šerpa // temu podoben pas, trak, navadno za okras: dekleta z rdečimi šerpami okrog pasu ∙ knjiž. nadporočnik si je snel šerpo ešarpo ♪
- šíba -e ž (í) 1. daljša tanka, upogljiva veja, navadno brez stranskih vej: odrezati šibo; leskova, vrbova šiba; enoletna, muževna šiba; grm z dolgimi šibami; od strahu se trese kot šiba na vodi // taka veja, ločena od rastline: poganjati, švrkati vola s šibo; sveženj šib / pastirska šiba; šiba bajanica; košara iz šib / vezati trte s šibo 2. ekspr. udarec (s šibo): poznajo se mu sledovi šibe / obsodili so ga na dvesto šib 3. star., navadno s prilastkom velika nesreča, nadloga: povodenj je največja šiba za kmeta; strašna šiba prihaja nad nas / šiba božja jih je udarila, zadela 4. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane; metlica: s šibo dobro zmešati smetano / šiba za sneg 5. obrt. vsaka od tankih kovinskih palic, ki podpirajo tkanino dežnika: dežnikar je zamenjal zlomljeno šibo ● ekspr. kadar je nagajal, je pela šiba je bil tepen s
šibo; je bil tepen sploh; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; nekdaj tek skozi šibe kazenski tek med dvema vrstama s šibo udarjajočih oseb ♪
- šíbje -a s (ȋ) več šib, šibe: šel je nabirat, rezat šibje / košara, ograja iz šibja; sveženj šibja // grmovje s šibami: v šibju je zašumelo; nizko šibje ob reki ♪
- štìh štíha m (ȉ í) 1. nižje pog. vbod (pri šivanju, vezenju): delati neenakomerne, velike štihe 2. žarg., igr. skupek kart, ki jih vsak igralec po enkrat izigra in jih vzame igralec z najmočnejšo karto; vzetek: prvi štih bo moj; nima še niti enega štiha ♪
- téleks -a m (ẹ̑) ptt električna naprava za prenašanje tipkanih črk na daljavo: priključiti teleks; stroški za uporabo teleksa / rezervirati sobe po teleksu // sporočilo, preneseno po tej napravi: prispel je že drugi teleks / sveženj teleksov; neskl. pril.: teleks imenik; teleks zveze ♪
- tiára -e ž (ȃ) 1. rel., nekdaj slovesno papeževo pokrivalo v obliki treh kron s simbolom zemeljske krogle in križem na vrhu: položiti papežu tiaro na glavo 2. v stari Perziji pokrivalo v obliki prisekanega stožca: polstena tiara; z zlatom izvezena tiara ♪
- tkaníčenje -a s (ȋ) glagolnik od tkaničiti: ukvarjati se s tkaničenjem // tehnika vezenja po štetih nitih, ki popolnoma posnema tkanje ♪
- tkaníčiti -im nedov. (í ȋ) etn. delati v domače platno okrasne motive z barvnimi nitmi, navadno modrimi: sama je tkaničila posteljno pregrinjalo tkaníčen -a -o: vezeni in tkaničeni prti ♪
- tvésti tvézem in tvêsti tvêzem nedov., tvézel; tvézen (ẹ́; é) slabš. govoriti, pripovedovati veliko neresničnega, izmišljenega: kaj vse jim je tvezel; tvesti komu o dekletih / tvesti laži, neumnosti / da ne boš o tem tvezla drugim govorila, pripovedovala ♪
- umételen tudi umetélen -lna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑) 1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto: umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve; zgradba stavka je umetelna 2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben: umetelen steklar; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok 3. zastar. izveden, izkušen: ženska je umetelna, ozdravila ga bo 4. zastar. umeten, nenaraven: narediti umetelni ogenj / umetelno oko umételno tudi umetélno prisl.: umetelno izrezljati, okrasiti; umetelno izveden ♪
- umételnost tudi umetélnost -i ž (ẹ̑; ẹ̑) 1. lastnost, značilnost umetelnega: umetelnost vezenin / mojstrska umetelnost oblike 2. ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost: za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost / obrtna umetelnost; umetelnost rok // dejavnost, dejanje, ki zahteva tako spretnost, sposobnost: obvladovati kako umetelnost / mojster kuharske umetelnosti 3. zastar. umetnost: poezija, glasba in druge umetelnosti ♪
- uvésti uvézem in uvêsti uvêzem dov. (ẹ́; é) 1. z vezenjem narediti: uvesti grb, začetnici; uvesti rože v prt; uvesti s svilo, z zlatom 2. z vezenjem okrasiti: uvesti blazino, pregrinjalo; uvesti pletenino z biseri uvézen -a -o in uvezèn -êna -o: uvezeni okraski ♪
- vbòd vbôda tudi vbóda m (ȍ ó, ọ́) 1. glagolnik od vbosti: raniti se v prst ob vbodu šivanke v usnje / vbod z iglo // dejanje, pri katerem se potisne koničast predmet v kaj: uboj z vbodom v srce / bolečina ob vbodu injekcijske igle / izpuščaji zaradi vboda žuželke pika 2. rana, poškodba, povzročena s koničastim predmetom: razkužiti vbod; pordela okolica vboda; njeni prsti so bili polni vbodov / vbod z nožem ga je zelo skelel 3. osnovna prvina pri šivanju, vezenju, ki nastane s potegovanjem niti, napeljane v šivanko, skozi tkanino: vbodi so preveč neenakomerni; stroj izpušča vbode; obšiti rob s posebnim vbodom; majhni, veliki vbodi; ročno, strojno narejeni vbodi ◊ obrt. križni vbod pri katerem se niti prekrižata; ploščati vbod pri katerem so niti druga ob drugi napete tako, da prekrijejo vso obliko vezenine; rakov vbod petlja (pri kvačkanju),
pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno; robni, stebelni vbod; stični vbod pri ročnem šivanju, ki se stika z drugim vbodom; vet. prsni, vratni vbod v prsno votlino, vratni predel pri izkrvavitvi živali ob zakolu ♪
- vbodljáj -a m (ȃ) 1. kratek, rahel vbod: začutiti bolečino ob vbodljaju; vbodljaj v prst; sledovi vbodljajev / vbodljaj igle; vbodljaj s šivanko / dobiti vbodljaj / ekspr. še nekaj vbodljajev in vezenina bo končana 2. bolečina, povzročena s takim vbodom: čutiti vbodljaj; oster vbodljaj 3. vbodeno mesto na telesu: vbodljaj od šivanke; pordela koža okoli vbodljaja ♪
1 26 51 76 101 126 151