Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vez (3.151-3.175)


  1.      omávčiti  -im dov. (ā) namestiti mavčno obvezo: omavčiti zlomljeno nogo ♪
  2.      omedléti  -ím [med in mǝd] dov., tudi omedlì (ẹ́ í) 1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja: omedleti od bolečine, strahu 2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezda na nebu je omedlela in ugasnila ● zastar. fotografije so že precej omedlele obledele omedlèl in omedlél -éla -o: našli so jo omedlelo ♪
  3.      omedlévati  -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
  4.      omejeválnik  -a m (ȃ) strojn. priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela: omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti ◊ rad. vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov ♪
  5.      omejeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje // določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda; redko obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje 2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum 3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor 4. delati, povzročati, da je kaj manjše a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu; omejevati rojstva b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata; dana določila omejujejo njegovo vlogo c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje // preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor 5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake; omejevati se na bistveno 6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje omejeváti se publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: jaz se od tega stališča omejujem omejujóč -a -e: omejujoča določila omejeván -a -o: omejevan v razvoju ♪
  6.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  7.      oméla  -e ž (ẹ̄) bot., v zvezah: bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; rumena omela grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje ♪
  8.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  9.      omočljív  -a -o prid. (ȋ í) kem. ki se veže z vodo: omočljiva snov ♪
  10.      omótati  -am tudi omotáti -ám dov. (ọ̄; á ȃ) knjiž. oviti, zaviti: omotati vrvico okrog česa; knjigo omotati s papirjem / rano so mu skrbno omotali obvezali / omotali so ga v suknjo zavili, oblekli omótan tudi omotán -a -o: zavitek je bil omotan z rdečim trakom; ekspr. ženska je bila vsa omotana ♪
  11.      omotvóziti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. z vrvjo privezati: omotvozil je kravo in jo odgnal / redko ujetnika so dobro omotvozili zvezali, povezali ♪
  12.      omožíti se  -ím se dov., omóžil se (ȋ í) raba peša, v zvezi z osebo ženskega spola poročiti se: že zdavnaj bi se lahko omožila / omožiti se na kmetijo omožíti ekspr. dati, oddati v zakon: omožiti hčer / dobro, slabo jo je omožila omožèn -êna -o: ima dve omoženi sestri ♪
  13.      omréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na omrežje 1: omrežna popravila / dežurna omrežna služba / omrežni električni tok ♦ elektr. omrežna frekvenca; omrežna napetost; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; rad. omrežni transformator transformator, ki spreminja omrežno napetost v napetost, potrebno za delovanje naprave ♪
  14.      omréžje  -a s (ẹ̑) 1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem področju: električno, vodovodno omrežje; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste ♦ elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje 2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem področju: računalniško, trgovsko, zdravstveno omrežje / omrežje šol // redko med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža: organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev 3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje 4. knjiž., redko, navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža: omrežje žilic na roki ♪
  15.      omuhávati se  -am se nedov. (ȃ) 1. nar. obotavljati se, obirati se: šel je nerad, zato se je omuhaval 2. star., v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: omuhava se okrog sosedove hčerke ♪
  16.      onákšen  -šna -o prid. (ā) star., navadno v zvezi takšen in onakšen takšen in drugačen: prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno ♪
  17.      onemóglost  tudi onemôglost -i ž (ọ́; ó) 1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost; duševna, telesna onemoglost; starostna onemoglost; zavarovanje za onemoglost; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti; zgruditi se od onemoglosti; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost 2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti; oprema lokala je do onemoglosti enolična ♪
  18.      onemóglosten  tudi onemôglosten -tna -o prid. (ọ́; ó) jur., v zvezi onemoglostna pokojnina, do 1946 invalidska pokojnina ♪
  19.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  20.      oolít  -a m (ȋ) petr. kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom ♪
  21.      opánka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke; nositi opanke; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico 2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah ♪
  22.      opasílnica  -e [u̯n tudi ln] ž (ȋ) nar. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico ♪
  23.      opásnik  -a m (ȃ) 1. knjiž., redko sramni pas: črnci z opasniki okrog ledij 2. zastar. predpasnik: priveže si pisan opasnik ♪
  24.      opazovánje  -a s (ȃ) glagolnik od opazovati: opazovanje narave, zvezd; opazovanje položaja na bojišču; opazovanje samega sebe; opazovanje z mikroskopom; dar za opazovanje / to odkritje je bilo rezultat dolgoletnih opazovanj / meteorološka opazovanja ♦ med. poslati bolnika na opazovanje ♪
  25.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪

   3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA