Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vez (2.926-2.950)


  1.      obmóčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
  2.      obmôrski  -a -o prid. (ó) 1. ki je, se nahaja ob morju: obmorski kraj; obmorska država; obmorsko mesto / obmorsko letovišče // ki povezuje kraje ob morju: obmorska cesta 2. nanašajoč se na področje ob morju: življenje obmorskih ljudi / obmorski vetrovi; obmorsko podnebje / obmorski turizem ♪
  3.      obnébje  -a s (ẹ̑) 1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov ∙ knjiž. morje se širi do obnebja obzorja 2. zastar. podnebje: ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju ♪
  4.      obóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obod: obodni del kolesa / obodne stene zunanje / obodne pokrajine obrobne / razlikovati osrednje delo od obodnega stranskega, manj pomembnega ◊ anat. obodno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje; fiz. obodna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga ♪
  5.      obój  -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
  6.      obóje  štev. neskl. (ọ̑) pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: otrok je raztrgal oboje hlačk ♪
  7.      obójen 1 -jna -o prid. (ọ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino; obojna moka, pšenična in ajdova; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo ♪
  8.      obojestránski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev ♦ med. obojestransko vnetje pljuč; num. obojestranski kov obojestránsko prisl.: obojestransko koristni pogovori ♦ grad. obojestransko vpeti nosilec ♪
  9.      obójka  -e ž (ọ̑) teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: obojka je počila; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka ♪
  10.      obòk  tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok; zidati oboke; stati pod obokom; sajast, zakajen obok; obok cerkve, hodnika; obok nad vrati; prečni lok v oboku; oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja ◊ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok ♪
  11.      obotáva  -e ž (ȃ) zastar., v zvezi brez obotave brez obotavljanja: brez obotave odgovoriti, oditi ♪
  12.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  13.      obračílen  -lna -o prid. (ȋ) fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv ♪
  14.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  15.      obračúnati  -am dov. (ȗ) 1. narediti obračun: dam ti tisoč dinarjev, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: partizani so obračunali z belogardisti; obračunati z izdajalci, uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel ● ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje obračúnan -a -o: stroški so obračunani ♪
  16.      obrádek  -dka m (ȃ) knjiž. spodnji del obraza; brada: zavezati ruto pod obradkom; koščen, okrogel, šilast obradek; jamica na obradku ◊ antr. naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku ♪
  17.      obrámba  -e ž (ȃ) 1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe; preiti iz obrambe v napad; pripraviti se na obrambo; potisniti sovražnikove čete v obrambo; onesposobiti koga za obrambo; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe; svet za ljudsko, narodno obrambo; v nekaterih državah minister za obrambo 2. varstvo, zaščita: biti brez obrambe; vzeti koga v obrambo; obramba ladij pred minami; obramba proti mrazu 3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča 4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor // žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo; slaba igra obrambe 5. jur. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev ● ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove ◊ med. obramba organizma proti bolezni; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo; obramba in zaščita učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite; voj. protiletalska, protiraketna obramba; teritorialna obramba ♪
  18.      obrázen  -zna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obraz: obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika ♦ anat. obrazni živec gibalni živec obraznih mišic; kozm. obrazna voda ♪
  19.      obrégati se  -am se nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati; kakšno je to vaše vino, se je obregal ♪
  20.      obrégniti se  -em se dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne; obregniti se ob organizacijo dela; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje 2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem ♪
  21.      obregováti se  -újem se nedov. (á ȗ) ekspr. 1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se 2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje; kako je len, se je obregovala ♪
  22.      obremenjênec  -nca m (é) navadno v zvezi dedni obremenjenec kdor podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja: v teh krajih je precej dednih obremenjencev ♪
  23.      obremenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami 2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli; obremenjevati ljudi z obveznostmi 3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo; obremenjevati si možgane s podatki 4. obtoževati, dolžiti: nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale 5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj ● publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega ♪
  24.      obrêsti  -i ž mn. (ẹ̑) v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo; obresti znašajo toliko in toliko; izplačati, obračunati, plačati obresti; glavnica mu prinaša precej obresti; pripisati obresti h glavnici; nizke, visoke obresti; slabš. oderuške obresti; znižanje obresti; posojilo brez obresti; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti ∙ ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati ♦ fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi; eskontne, interkalarne obresti; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača; pogodbene zakonske obresti; tekoče obresti od enega do drugega obračuna; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici ♪
  25.      obríbati  -am dov. (ȋ) 1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino 2. pog. odrgniti, zdrgniti: škornji so mu obribali noge; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj obríban -a -o: obribana koža ♪

   2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926 2.951 2.976 3.001 3.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA