Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vez (1.951-1.975)


  1.      kordón  -a m (ọ̑) 1. strnjena vrsta navadno oboroženih oseb, postavljena za zavarovanje česa: napraviti kordon; močen kordon / kordon policije je potiskal ljudi nazaj / ekspr., s prilastkom kralj se je obdal s celim kordonom vohunov imel je veliko vohunov 2. nekdaj, v zvezi sanitarni kordon pas ozemlja, čez katerega je prehod prepovedan zaradi preprečitve širjenja nalezljivih bolezni: določiti sanitarni kordon; pren., publ. omejiti državo z ideološkim sanitarnim kordonom ◊ agr. zelo gosto razporejen nasad drevja ali trte; voj. vrsta ladij, oklopnih vozil, utrdb za preprečitev dohoda, prehoda na določeno ozemlje ♪
  2.      kordovánski  tudi kórdovanski -a -o prid. (ȃ; ọ̑) usnj., v zvezi kordovansko usnje mehko, barvano kozje usnje za čevlje: nosi čevlje iz kordovanskega usnja ♪
  3.      korelácija  -e ž (á) knjiž. medsebojna odvisnost, soodvisnost: zdi se, da med pojavoma ni korelacije / tudi kultura je v neki korelaciji z družbenim življenjem odvisnosti ♦ adm. koeficient korelacije koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacija razmerje soodnosnih jezikovnih prvin ♪
  4.      korelacíjski  in korelácijski -a -o prid. (ȋ; á) nanašajoč se na korelacijo: korelacijske dopolnitve / gre za korelacijsko zvezo med njima korelativno ♦ adm. korelacijski koeficient koeficient, ki izraža stopnjo povezanosti med dvema spremenljivkama; lingv. korelacijski fonemi fonemi, ki so v enakem medsebojnem odnosu ♪
  5.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  6.      korenínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na korenino: koreninska zgradba / koreninski vršiček; koreninska povrhnjica ♦ bot. koreninski gomolj; koreninski gomoljčki tvorbe na koreninah metuljnic, ki jih povzročajo dušikove bakterije; koreninski laski; koreninski tlak sila, s katero potiska korenina vodo v steblo; koreninski vrat del rastline med korenino in steblom; koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; vrtn. koreninska gruda korenine sadike s prstjo, ki se jih drži ♪
  7.      korespondénca  -e ž (ẹ̑) 1. vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje: ima, vodi obširno, redno korespondenco / poslovna, trgovska korespondenca / tečaji iz knjigovodstva in korespondence // pisma, dopisi: izšla je celotna Cankarjeva korespondenca 2. knjiž. zveza, povezava: iskal je korespondenco z družbeno bitjo; gre le za simbolično korespondenco med njima ♪
  8.      korespondírati  -am nedov. (ȋ) 1. vzdrževati medsebojne pismene stike; dopisovati si: prijatelj, s katerim je korespondiral, je umrl; redno korespondirata 2. publ. tvoriti zvezo, povezavo: zelena oaza bo spretno korespondirala med starim in novim delom mesta 3. knjiž. ujemati se, skladati se: četrti cikel pesmi korespondira s prvim / dramatika korespondira temu času ♪
  9.      koridór  -ja in -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze: koridorji preko naše države so že preveč obremenjeni / zračni in kopenski koridorji med državami / ta rečna dolina je dober kopenski koridor; pren., knjiž. delali so si koridor skozi množico 2. knjiž. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore; hodnik: sprehajati se po koridorju; obokan, temen koridor / vrata na koridor ♪
  10.      koríst  -i ž (ȋ) 1. kar je, predstavlja določeno vrednoto kot posledico kakega dela, delovanja: to delo mu daje, prinaša korist; od prevajanja ni imel velikih koristi; napraviti več škode kot koristi / gojijo jih zaradi gospodarskih koristi; vse to dela samo zaradi materialnih koristi // nav. mn. kar je, predstavlja komu določeno vrednoto sploh: naše koristi se križajo; branil, zagovarjal je njegove koristi; družijo jih skupne koristi / družbene koristi; to zahtevajo javne koristi; podrejati osebne koristi splošnim; zastopa koristi družbe 2. navadno s prilastkom kar daje, prinaša ugodne, pozitivne posledice: braniti, zastopati koristi delovnega ljudstva / njihova nesloga nam je bila samo v korist 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi v korist izraža usmerjenost koristi glagolskega dejanja: dela v korist skupnosti; razmerje med prevodi in domačimi deli se nagiba v korist prvih k prvim, na stran prvih ● ekspr. tu je vsaka beseda brez koristi kljub opominjanju, govorjenju se nič ne spremeni; star. to sodelovanje je velike koristi za mir je zelo pomembno, važno; star. delati za korist naroda za blaginjo, srečo ◊ ekon. celotna korist skupna korist od določene količine kake dobrine; marginalna ali mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; jur. premoženjska korist ♪
  11.      kórm  -a m (ọ̄) zool. iz matičnega osebka nastali osebki, ki so med seboj organsko povezani ♪
  12.      kornjáča  -e ž (á) zool., navadno v zvezi grška kornjača v južni in jugovzhodni Evropi živeča želva z užitnim mesom, Testudo hermanni: ježi in kornjače ♪
  13.      koronáren  -rna -o prid. (ȃ) anat., navadno v zvezi koronarna arterija, žila arterija, žila, ki v obliki venca obdaja srce ♪
  14.      korúza  -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo; koruzo ličkati; popoldne so lomili, trgali koruzo; pečena koruza; zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo / bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza ∙ ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze ♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica ♪
  15.      kós 1 -a m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom del snovi, stvari: pojedel je tri kose kruha; zaviti kaj v kos papirja; majhen, velik kos sira / odrezati kos salame / razdeliti hlebec na dva kosa; zrezati kaj na drobne kose na drobno 2. navadno s prilastkom predmet, stvar glede na število istovrstnih predmetov, stvari: na zalogi je še nekaj kosov; vsega skupaj je bilo osem kosov / ekspr. med pohištvom so bili prav lepi kosi / sveža jajca so bila po sedemdeset par kos / plačevati od kosa glede na število izdelkov // predmet, stvar kot del istovrstnih predmetov, stvari: kosi perila; pripeljal je nekaj kosov pohištva / omaro je skušal kombinirati z drugimi kosi 3. nav. ekspr., z rodilnikom izraža količinsko omejitev: velik kos poti je sam prehodil; videla je lep kos sveta / doma imajo kos vrta manjši, majhen vrt / dobršen kos življenja je že za njim ● ekspr. tam bo še vedno imela svoj kos kruha zaslužek; spomenik je iz enega kosa nesestavljen, cel; ekspr. iti na kose zdrobiti se, razbiti se; ekspr. razbiti, raztrgati na drobne kose čisto, popolnoma; ekspr. figura v romanu je kot (ulita) iz enega kosa skladna, harmonična ◊ grad., strojn. fazonski kos večji, primerno oblikovan kos materiala za vodovodno, kanalizacijsko napeljavo; mont. kos največja oblika premoga po drobljenju; trg. blago na kose ♪
  16.      kós  prisl. (ọ̑) nav. ekspr., z dajalnikom, v povedni rabi, v zvezi biti kos izraža, da je kdo telesno ali duševno dovolj močen za izvršitev določenega dela: temu človeku bom kos; nalogi ni kos; v matematiki je vsakemu kos ∙ ekspr. nismo vsemu kos preveč je dela, da bi ga mogli opraviti ♪
  17.      kósekans  -a m (ọ̑) geom., v zvezi kosekans kota število, določeno z razmerjem med dolžino hipotenuze in dolžino kotu nasprotne katete v pravokotnem trikotniku ♪
  18.      kòsínus  in kósinus -a [druga oblika tudi koz-] m (ȍ-ȋ; ọ̑) geom., v zvezi kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku ♪
  19.      kosmatílen  -lna -o prid. (ȋ) tekst., v zvezi kosmatilni stroj stroj za kosmatenje tkanine, pletenine ♪
  20.      kosmìč  -íča m (ȉ í) 1. manjšalnica od kosem: kosmič prediva, vate / krpa ne pušča kosmičev / kosmič surovega masla / sneg je padal v debelih kosmičih 2. nav. mn., v zvezi ovseni kosmič oluščeno in stisnjeno ovseno zrno: zavitek ovsenih kosmičev / jedli so ovsene kosmiče z mlekom ♪
  21.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  22.      kostolòm  -ôma m (ȍ ó) zastar. zlom, prelom kosti: napravljale so obveze za kostolome rok ♪
  23.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  24.      košára  -e ž (ȃ) 1. večja pletena posoda različne oblike za prenašanje ali hranjenje česa, navadno z enim ročajem: plesti košare; v veži je stala košara s krompirjem / pripeljali so polne košare še toplega kruha; košara jabolk / redko žene s košarami na glavi jerbasi / redko košara za papir koš; košara za perilo // kovčku podobna pletena priprava: pripravil si je košaro za na pot 2. pletena posteljica za dojenčka: v košari je mirno spal otrok ◊ navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe ♪
  25.      kôšen 2 -šna -o prid. (ȏ) navt., v zvezah: košni podaljšek srednji del sestavljenega jambora, kjer stoji koš; košno jadro križno jadro, nameščeno med spodnjim in vršnim jadrom ♪

   1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976 2.001 2.026 2.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA