Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vez (1.876-1.900)


  1.      komunikatíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki se da razumeti, dojeti; razumljiv, dojemljiv: moderna umetnost je premalo komunikativna; slikar hoče ostati čimbolj komunikativen / film je dobro komunikativno sredstvo // nav. ekspr. ki se zna prilagoditi, vključiti v družbo: ta človek je izredno komunikativen 2. komunikacijski: komunikativno tovarniško dvorišče / brezhibno delujoč komunikativni sistem / komunikativna funkcija jezika komunikatívno prisl.: te vasi so komunikativno dobro povezane z mestom ♪
  2.      komuníst  -a m (ȋ) član komunistične organizacije: komunisti so imeli kongres; organizirano revolucionarno delo komunistov / Zveza komunistov Jugoslavije // pristaš komunizma: komunisti so imeli vedno več ugleda ♪
  3.      komutácija  -e ž (á) 1. elektr. spreminjanje smeri električnega toka: nepravilna komutacija 2. ptt omogočanje zvez med priključki v telefonski ali telegrafski centrali, posredovanje: avtomatska, ročna komutacija ♪
  4.      kónak  -a m (ọ̑) v balkanskem okolju 1. nekdaj dvorec, palača: prebiva v razkošnem konaku; vezirjev konak 2. prenočišče: sprejeti koga na konak ♪
  5.      kôncem  predl. (ó) z rodilnikom, neustalj. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti; konec: knjiga bo izšla koncem maja // za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu: hiša koncem vasi // v zvezi koncem koncev konec koncev: koncem koncev se je spametoval ♪
  6.      koncentracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koncentracijo ali koncentriranje: koncentracijska priprava / vojska se je zbirala na osrednjem koncentracijskem prostoru / koncentracijsko taborišče taborišče za množično interniranje ljudi iz političnih, vojaških, imperialističnih razlogov ◊ šol. koncentracijski pouk pouk, pri katerem je poudarek na povezanosti posameznih predmetov z osnovnim predmetom ♪
  7.      koncentrírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju; osredotočati, kopičiti: koncentrirati industrijo v obmorskem predelu; vlada koncentrira vojaške enote ob meji / razdrobljena finančna sredstva bi bilo treba koncentrirati; trgovina se koncentrira predvsem na industrijsko razvita področja 2. odstranjevati iz snovi (večji del) tekočine in odvečnih sestavin: koncentrirati živila ♦ kem. koncentrirati kislino, raztopino povečevati količino raztopljene snovi v raztopini z odstranjevanjem topila; metal. koncentrirati rudo odstranjevati iz nje večji del nekakovostnih sestavin, bogatiti rudo koncentrírati se (miselno) zbirati se, osredotočati se na kaj: imel je toliko časa, da se je lahko koncentriral / ženske se pri delu bolj koncentrirajo kot moški / ves se je koncentriral na to opravilo // v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: koncentrirali smo se samo na najvažnejše naloge; letalstvo se je koncentriralo na sovražnika ob njegovem izkrcavanju koncentríran -a -o: močno koncentrirana solna kislina; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; celotna proizvodnja je koncentrirana na enem prostoru ♪
  8.      koncesionár  -ja m (á) nekdaj kdor dobi, ima koncesijo: obveznosti koncesionarjev ♪
  9.      koncesíven  -vna -o prid. (ȋ) lingv., v zvezi koncesivni stavek dopustni stavek ♪
  10.      koncipiènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) zastar., navadno v zvezi odvetniški koncipient odvetniški pripravnik: službovati je začel kot odvetniški koncipient ♪
  11.      končníca  -e ž (í) 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet // lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice // lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave / v končnici je igral slabo in izgubil ♪
  12.      kônec 1 -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
  13.      kônec  [nǝc] predl. (ó) z rodilnikom 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar ♪
  14.      konéktor  -ja m (ẹ́) elektr. priprava za ločljivo zvezo vodnika in aparature ali dveh vodnikov: konektorji pri računalnikih ♪
  15.      konfederácija  -e ž (á) 1. skupnost suverenih držav, ki so združene zaradi skupnih ciljev, zveza držav: predlogi za ustanovitev konfederacije 2. knjiž. skupnost organizacij z enako dejavnostjo in skupnimi interesi; zveza, federacija: predsednik konfederacije industrialcev / Generalna konfederacija dela Italije ♪
  16.      konferénca  -e ž (ẹ̑) 1. sestanek o kaki pomembnejši stvari, navadno z udeležbo funkcionarjev, strokovnjakov: konferenca traja že tri dni; udeležiti se konference; sklicati konferenco; konferenca šefov držav / redna letna konferenca; mirovna konferenca; razorožitvena konferenca; tiskovna konferenca na kateri daje predstavnik oblasti, organizacije ali pomembna osebnost izjave za objavo v časopisju, na radiu, televiziji / ekspr. konferenca je ugotovila nekatere nepravilnosti v njihovem ravnanju udeleženci konference // sestanek učiteljskega zbora, na katerem se obravnava zlasti ocenjevanje in vedenje učencev: na konferenci sodelujejo tudi dijaki / učiteljska konferenca / redovalna, zaključna konferenca / v prvi konferenci, žarg., šol. prvo konferenco se je slabo učil v obdobju do prve redovalne konference; v prvem četrtletju 2. s prilastkom voljen vodstveni organ kake organizacije: republiška konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva / komite mestne konference Zveze komunistov Slovenije // organizacija za določeno področje družbene dejavnosti: konferenca za družbeno aktivnost žensk ◊ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja ♪
  17.      konfúzija  in konfuzíja -e ž (ú; ȋ) knjiž. konfuznost: proti koncu dela je avtor zašel v konfuzijo / v državi vlada velika konfuzija ◊ jur. združitev pravice upnika in obveznosti dolžnika v isti osebi ♪
  18.      konglomerát  -a m (ȃ) petr. kamnina, sestavljena iz zaobljenih kosov starejših kamnin, zlepljenih med seboj z vezivom, labora: trdno sprijet konglomerat; pren. konglomerat političnih in socialnih idej ♦ geol. bazalni konglomerat ki je bil pri prodiranju morja na kopno najprej odložen ♪
  19.      kóngo  neskl. pril. (ọ̑) kem., v zvezi rdečilo kongo in kongo rdečilo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate ♪
  20.      kongrés  tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa ◊ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821 ♪
  21.      kônjec  -jca m (ó) nar. konjič: privezati konjca ♪
  22.      konjugírati  -am nedov. (ȋ) lingv. menjavati končnice pri glagolu; spregati: deklinirati in konjugirati konjugíran -a -o: geom. konjugirana premera premera kroga, elipse ali hiperbole, od katerih vsak razpolavlja drugemu premeru vzporedne tetive, prirejena ali pridružena premera; kem. konjugirane vezi sledeče si enojne in dvojne vezi v organskih spojinah ♪
  23.      konjúnkcija  -e ž (ú) 1. lingv. veznik: prepozicija in konjunkcija / hipotaktična konjunkcija 2. astr. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na isti strani neba kot Sonce: Mars je v konjunkciji s Soncem ◊ filoz. sestavljena izjava, katere deli se med seboj povezujejo; mat. sestavljena izjava, ki je pravilna, če so vse delne izjave pravilne ♪
  24.      kónjunktiv  -a m (ọ̑) lingv., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža odvisnost enega glagolskega dejanja od drugega ali razmerje govorečega do povedanega, vezni naklon ♪
  25.      konjunktivítis  -a m (ȋ) med. vnetje (očesne) veznice ♪

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA