Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vez (1.226-1.250)


  1.      goróvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne ◊ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  2.      gôrstvo  -a s (ȏ) v zaključeno celoto povezana gorovja: nastajanje novih gorstev / Dinarsko gorstvo ♪
  3.      gospodárski  -a -o prid. (á) 1. nanašajoč se na gospodarstvo: a) močen gospodarski center; gospodarski napredek; težaven gospodarski položaj; gospodarski pomen turizma; gospodarski razvoj države; gospodarski stiki; gospodarska velesila / gospodarski polom; dvig gospodarske aktivnosti; gospodarska blokada; nastopila je gospodarska kriza; gospodarske težave; gospodarska zaostalost / gospodarsko in kulturno sodelovanje / gospodarska dejavnost; gospodarska statistika b) gospodarski načrt, ukrep; gospodarski strokovnjak; gospodarska oblast / gospodarska politika, reforma, ureditev / gospodarski ciklus ciklus, ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje ♦ ekon. gospodarski potencial zmogljivost gospodarstva glede na razpoložljivi kapital, delovno silo in tehnično znanje; gospodarski sistem sistem, po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; gospodarska avtarkija; gospodarska enota osnovna organizacijska tvorba v gospodarstvu; gospodarska organizacija samoupravna enota v gospodarstvu; gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti; gospodarsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh c) stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji 2. redko gospodaren, varčen: zelo skrben je in gospodarski gospodársko prisl.: gospodarsko močni kraji; gospodarsko razvita dežela; gospodarsko neaktivno prebivalstvo ♪
  4.      gospójnica  -e ž (ọ̑) zastar., v zvezah: mala gospojnica praznik Marijinega rojstva 8. septembra; mali šmaren; velika gospojnica praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren ♪
  5.      góst  -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni / dela goste korake kratke, drobne 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln / težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno ◊ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem ♪
  6.      gostí  -í ž mn., tož. v prislovni predložni zvezi tudi gósti (ȋ ȋ) zastar. gostija: v gradu so imeli, priredili velike gosti; poročne gosti ● zastar. povabiti, priti v gosti v goste; dolgo je bil pri njih v gosteh bil je pri njih kot gost ♪
  7.      gostítelj  -a m (ȋ) kdor koga gosti: ves večer je imel glavno besedo gostitelj; prijazen gostitelj / gostitelji so se zavzemali za tesnejšo povezavo med društvi ♦ biol. organizem, ki hrani, živi zajedavca ♪
  8.      gostoléten  -tna -o prid. (ẹ̑) les., v zvezi gostoleten les gost les ♪
  9.      gostosévci  -ev m mn. (ẹ̑) večja skupina zvezd v ozvezdju Bika: ravnal se je po mesecu in gostosevcih ♪
  10.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  11.      góž  -í ž (ọ̑) 1. vez, ki veže oba dela cepca: zamenjati gož 2. obroč, zanka na jarmu za oje: vtakniti oje v gož; verigasta gož ♪
  12.      góža  -e ž (ọ́) vez, ki veže oba dela cepca: na tleh je ležal cepec brez gože ♪
  13.      gožník  -a m (í) okrogla zareza na vrhu ročnika, kjer je cep zvezan z gožjo ♪
  14.      góžva  -e ž (ọ̑) nar. zahodno 1. vez, ki veže oba dela cepca; gož ž: zamenjati gožvo 2. beka, šiba: z gožvo privezati trte ◊ anat. sklepna gožva tkivo, ki ovija sklep; sklepna ovojnica ♪
  15.      grabljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. s kratkimi potegljaji z grabljami izravnavati: grabljati krtine 2. nar. grabiti: Začel je čitati iz svojega zvezka: »Enkrat kopat v gorice, dvakrat kopat v gorice, trikrat listja grabljat (I. Koprivec) ♪
  16.      gradíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček // deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic ● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal ◊ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki ♪
  17.      gráf  -a m (ȃ) 1. mat. krivulja, ki v koordinatnem sistemu prikazuje odvisnost dveh količin; diagram: graf funkcije; točke grafa 2. teh. shematičen prikaz napeljav, vezij, komunikacij: graf cestnega omrežja; graf električnega vezja ♪
  18.      gráham  neskl. pril. (ȃ) v zvezi graham kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice: graham kruh za diabetike ♪
  19.      Gráhamov  -a -o prid. (ȃ) v zvezi Grahamov kruh nekvašen kruh iz debelo mlete pšenice ♪
  20.      granáten 1 -tna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na granat: granatni obesek; nosi granatne uhane 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk granátno prisl.: granatno rdeč žamet ♪
  21.      grasírati  -am nedov. (ȋ) med., navadno v zvezi z bolezen hitro se širiti: bolezen grasira ♪
  22.      gŕd  -a -o in -ó prid., gŕši stil. gŕji (ȓ ŕ) 1. ki ima v estetskem pogledu negativne lastnosti, ant. lep: ima grd obraz; grdi zobje; grd je in nesimpatičen; grda kombinacija barv; grda pisava; grda ureditev prostorov; grd kot smrtni greh, kot strašilo / ima grd glas neblagoglasen, hreščeč; grd vonj neprijeten, zoprn; jedli so pse in drugo grdo golazen ostudno, ogabno // umazan, nečist: predpasnik je že grd, treba ga bo oprati; ne jej z grdimi rokami; ima grdo delo 2. ki ima negativne, nesprejemljive lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: on je grd človek / kot nagovor: molči, grdoba grda, lenoba grda; grdi otrok, kaj se potepaš; otr. ti grda muca / ne bodi grd z ljudmi neobziren, neuslužen; grd si, če jim ne pomagaš / grdi naklepi; lotil se je grdega posla; grdo ravnanje // ki je posledica teh lastnosti: ima grde navade; grdo ravnanje, vedenje / govori grde besede / dajali so mu grde priimke nespodobne ∙ pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; evfem. ima grdo bolezen spolno, venerično; ekspr. bila je grda hči slabo, neprimerno je ravnala s starši 3. s širokim pomenskim obsegom slab, nekvaliteten: vse naokoli se je razprostiral grd svet, samo skalovje; grda cesta; grda moka / imeli smo grdo pomlad brez sonca, z obilico vlage; grdo vreme deževno, oblačno 4. ki vzbuja neprijeten, neugoden občutek: grdi spomini; grde sanje; ekspr. pusti te grde številke 5. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: začutil je grdo bolečino; v nalogi so grde napake / na nogi mu zija grda rana // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: grd lenuh; bil je grd skopuh grdó tudi gŕdo 1. prislov od grd: skakalec je grdo doskočil; grdo gleda z gubanjem čela in mrščenjem obrvi izraža jezo, nevoljo; grdo izdelan; grdo se motiš o tej stvari; grdo je naredil, da jih ni povabil; grdo piše; grdo ravna z otroki; prav grdo sem se uštel / v povedni rabi jutri bo najbrž grdo deževno, oblačno 2. v povedni rabi izraža neprimernost česa: grdo je piti iz enega kozarca; grdo je, če jim ne pomagate; grdo je, da tega nisi povedal ● grdo se drži ima neprijazen, namrščen obraz; je jezen; ekspr. že dalj časa me grdo gleda je jezen name; ekspr. laže, da je grdo zelo laže; star., kot vljudnostna fraza pijan je bil, ne bodi grdo reči, kot krava gŕdi -a -o sam.: grde ne mara, lepe pa ne dobi; ni šlo ne z lepo ne z grdo ne s prigovarjanjem ne s silo, pritiskom; tudi grdo ima v umetnosti svoje mesto; do grdega sta se sprla zelo, hudo; v grdem ne hodi ven ob slabem, deževnem vremenu ♪
  23.      gréd  -í ž, daj., mest. ed. grédi (ẹ̑) 1. strojn. palici podoben del stroja za prenašanje vrtilnega gibanja: na motorju je počila gred; gred se vrti tudi z osem tisoč obrati v minuti; jeklena gred; premer gredi / delovna gred glavna gred delovnega stroja; gnana, gonilna gred menjalnika; kardanska gred dvodelna, s kardanskim zgibom v sredi; krmilna gred; motorna gred kolenasta, na katero so vezane ojnice motorja; odmična gred ki odmika ventile s sedežev; pogonska gred glavna gred pogonskega stroja 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina: na gredi ni bilo niti ene kokoši / kokošja gred / v gozdu so zakasnele ptice iskale gredi 3. redko vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska gred; gred razbitega čolna 4. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: pritisnilo ga je med gredi, da je negibno obležal ◊ šport. vodoravno položen tram za telesne vaje, zlasti v ravnotežju ♪
  24.      grêda  -e ž (é) 1. štirikotno obtesano ali obžagano deblo, zlasti v gradbenih konstrukcijah; tram: vzdolžne in prečne grede stropa 2. palica, na kateri prenočuje, počiva perutnina; gred: kokoši so že šle na gredo; kokošnjak z gredami in vališči 3. vzdolžni, nosilni del ogrodja ladje, čolna; gredelj: ladijska greda ◊ anat. debela plast živčnih vlaken, ki povezuje obe poluti velikih možganov; obrt. glavni prečni nosilec v strešnem povezju ♪
  25.      grédeljnica  -e [dǝl] ž (ẹ̑) 1. agr. veriga, ki veže gredelj s plužnami: popraviti gredeljnico 2. teh. prečna palica pri tehtnici ♪

   1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276 1.301 1.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA