Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vet (801-825)


  1.      blèn  bléna m (ȅ ẹ́) bot. strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik: sok blena ♪
  2.      blèsk  in blésk bléska m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. odbijanje iskreče se svetlobe: močen, slepeč blesk / kovinski blesk; blesk gladine, orožja, zlata / oči so izgubile ves blesk / zloben blesk v očeh // knjiž. močna svetloba: blesk sonca; pren. kar se nam je prej zdelo važno, je zdaj izgubilo svoj blesk 2. knjiž. razkošje, sijaj: obdaja jo blesk; njemu ni za zunanji blesk; blesk sveta ♪
  3.      blesketáti se  -ám se tudi -éčem se tudi blesketáti -ám tudi -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) odbijati iskrečo se svetlobo: zlata verižica se mu blesketa na prsih; kako se vse blesketa; plitve lužice se blesketajo kot srebro blesketajóč se -a -e: blesketajoče se sablje ♪
  4.      blestéti se  -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
  5.      bleščáti se  -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
  6.      bleščàv  -áva -o prid. (ȁ á) knjiž. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščave kupole mesta / bleščavo sonce 2. razkošen, sijajen: bleščavi dvor; pren. v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti ♪
  7.      bleščáva  -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
  8.      bleščávica  -e ž (ȃ) knjiž. močna svetloba: ostra bleščavica ga je zmedla ♪
  9.      bleščèč  -éča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje ∙ bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se ♪
  10.      bleščíca  -e ž (í) nav. mn. svetleča se okrasna kovinska ploščica: pošiti ovratnik z bleščicami; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico; pren. enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice // bleščeč drobec: ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki ◊ les. deska, žagana pravokotno na letnice ♪
  11.      blísk  -a m (ȋ) močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja: bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo; bliski švigajo; na obzorju se utrinja blisk na blisk; slepeč blisk; blisk in grom; kakor blisk je planil jastreb med kokoši; novica se je raznesla ko blisk; misel, hitra ko blisk; (kakor) v blisku se je zgodilo; pren. iz oči mu švigajo jezni bliski; oči mečejo bliske // močna, trenutna svetloba sploh: blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika ♪
  12.      blískati  -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪
  13.      blískav  -a -o tudi bliskàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ekspr. bleščeč, lesketajoč se: bliskave oči / bliskavi pogledi ◊ elektr. bliskava luč ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme ♪
  14.      blískavica 1 -e ž (í) oddaljeno bliskanje brez grmenja: bliskavica pobliskava, se vžiga za obzorjem; poletna bliskavica; svit oddaljene bliskavice / bled obraz z bliskavicami v očeh; pren. bliskavica svetovnega konflikta; bliskavica na političnem obzorju; ni si upal zmotiti molka, ker je čutil bliskavico v ozračju ♪
  15.      blískov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na blisk: ob bliskovi svetlobi je prebral napis // bliskovit: vlak je z bliskovo hitrostjo zdrvel mimo; prisl.: po bliskovo je odvihral; po bliskovo se je raznesla novica o nesreči ♪
  16.      blískoven  -vna -o prid. (ȋ) star. bliskovit: spustiti se v bliskoven dir / bliskovna sprememba ◊ elektr. elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju ♪
  17.      blísniti  -em dov. (í ȋ) 1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem 3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane ♪
  18.      blíšč  -a m (ȋ) 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč ♪
  19.      blítva  -e ž (ȋ) pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi: dober pridelek blitve // jed iz te rastline: kuhana blitva; blitva v solati ♪
  20.      blízzard  -a [-iza-] m (ȋ) na ameriškem severu mrzel veter, navadno s snežnimi meteži: zajel jih je blizzard ♪
  21.      bljúvanec  -nca m (ú) nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč ♪
  22.      blóden  tudi blôden -dna -o prid. (ọ́; ó) 1. nejasen, zmeden zaradi vročice: blodni privid vročičnega človeka; blodna misel; bolnik leži v blodnih sanjah; blodno govorjenje / blodni pogledi izčrpanih mož 2. knjiž. zgrešen, zmoten: blodni nauki; blodne ideje / stopiti na blodno pot 3. knjiž. ki blodi, blodeč: svetilnik kaže blodnim mornarjem pot; pesn. blodni mesec, veter 4. zastar. razuzdan, razvraten: blodna ženska blódno tudi blôdno prisl.: oči mu blodno sijejo; blodno je pogledovala na vse strani ♪
  23.      blodíti  in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ȋ ọ́) 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar) 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot ♪
  24.      blókfírer  -ja m (ọ̑-í) med drugo svetovno vojno vodja najnižje enote nemške raznarodovalne organizacije na okupiranem ozemlju: blokfirer je obveščal ljudi o shodu; vaški blokfirer ♪
  25.      blókovski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na blok 3: blokovska politika / blokovska razdelitev sveta blókovsko prisl.: blokovsko neangažirane dežele ♪

   676 701 726 751 776 801 826 851 876 901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA