Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vet (6.076-6.100)
- siromáštvo -a s (ȃ) 1. stanje siromašnega človeka: očitala mu je siromaštvo; bogastvo in siromaštvo / živeti v siromaštvu / pohištvo kaže siromaštvo / siromaštvo vaščanov siromašnost / ekspr. duhovno, jezikovno siromaštvo 2. knjiž., ekspr. siromašni ljudje: siromaštvo je prihajalo k njemu po pomoč ♪
- siróštvo -a s (ọ̑) zastar. siromaštvo: živeti v siroštvu / duhovno siroštvo ♪
- siróten -tna -o prid. (ọ̄) star. siromašen: sirotni ljudje / sirotna hiša; sirotna obleka / sirotno življenje ● star. po smrti staršev so za sirotne otroke skrbeli sorodniki osirotele sirótno prisl.: živeti sirotno; imela je sirotno majhno balo ♪
- sirótnost -i ž (ọ̄) star. siromašnost: sirotnost družine / živeti v sirotnosti v siromaštvu ♪
- sírski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Sirce ali Sirijo: sirska mesta ♦ bot. sirski oslez okrasni grm z velikimi rdečimi, belimi ali vijoličastimi cveti, Hibiscus syriacus ♪
- síta -e ž (í) bot. travam podobna rastlina s cveti v klasih, Eleocharis: stebla site / iglasta, močvirska sita ♪
- sítost -i ž (í) stanje sitega človeka: občutek sitosti; odžejanost in sitost / jesti do sitosti / živeti v preveliki sitosti / ekspr.: duhovna sitost; sitost neprestanih obljub ● slabš. ta sitost presita ne ve, kaj se pravi stradati sit človek; knjiž. sitost barv nasičenost ♪
- sítovec -vca m (ȋ) bot. močvirska rastlina s ščetinastimi listi in cveti v glavicah, Schoenus: loček in sitovec ♪
- sív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) 1. ki je take barve kot pepel: gost siv dim; sivi lasje; siva megla; vojaki v sivih uniformah; ima sive oči; nebo je bilo sivo; siv v obraz; pepelnato, prsteno, srebrno, svinčeno siv; siv kot golob / v ljudski pesmi siva skala / sivo jesensko jutro / siva barva // ki ima lase take barve: siv starček; je še mlad, toda že siv / ekspr. takrat boš imel že sive lase boš že star; v kratkem času je postal siv je osivel; njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; ekspr. še v sivi starosti dela v visoki starosti 2. ekspr. ki je brez posebnosti, neizrazit in deluje zato pusto, dolgočasno: reportažno siv stil / sivo, prazno življenje / siva vsakdanjost / prikazovati kaj v sivih barvah // za človeka neprijeten, dolgočasen: to so bili zanj sivi dnevi / sive, melanholične misli / svojo prihodnost vidi precej sivo ●
ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. bilo je v sivi davnini pred zelo dolgim časom, zdavnaj; ekspr. siva eminenca kdor prikrit, iz ozadja odloča o vsem pomembnem ◊ agr. siva plesen glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; anat. (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; siva živčna snov; bot. siva jelša jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; siva mušnica lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens; siva grozdna plesen glivica, ki povzroča bolezen dozorevajočih jagod vinske trte, Sclerotinia fuckeliana; geogr. Siva Istra srednja Istra, za katero je značilen fliš; med., vet. siva mrena očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; metal. sivi grodelj grodelj s sivo prelomno ploskvijo; petr. sivi peščenjak; zool. sivi medved
grizli; siva kuščarica martinček; siva penica penica rdečkasto rjavkaste barve s sivo kapico na glavi, Sylvia communis; siva podgana; siva veverica veverica z velikimi ušesi in širokim repom z belo liso na koncu, po izvoru iz Severne Amerike, Sciurus carolinensis; siva vrana kavka; siva žolna manjša siva ptica s črno progo pod kljunom; pivka sívo prisl.: sivo se oblačiti; sivo bled obraz; sivo popleskane stene / piše se narazen ali skupaj: sivo lisast ali sivolisast; sivo moder; sivo zelen; sam.: moški v sivem sivo oblečen; okras v rjavem in sivem ♪
- sívec -vca m (ȋ) 1. siva žival, navadno vol: voz sta vlekla močna sivca; sivec in plavec / vol sivec ♦ vet. jabolčasti sivec konj sive barve z večjimi temnejšimi okroglimi pegami po telesu 2. nav. slabš. sivolas moški, navadno star: sivec mu je dajal nauke; onemogli sivec / star sivec ● knjiž., ekspr. na nebu je bil težek sivec siv oblak ♪
- sivênje -a s (é) glagolnik od siveti ali siviti: sivenje las / sivenje neba ♪
- sívka -e ž (ȋ) 1. siva žival, navadno krava: sivka se pase na travniku; sivka in rjavka ♦ čeb. kranjska čebela; zool. divja raca sivkaste barve z modrikastim pasom preko kljuna, Aythya ferina 2. zelo dišeča divja ali gojena rastlina z dlakavimi listi in modrimi cveti v socvetjih: cvetoča sivka; šopi sivke / dati sivko med perilo; diši po sivki 3. bot. užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom; zimska kolobarnica: nabirati jurčke in sivke ♪
- sívkin -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sivka 2: vijoličast sivkin cvet; sivkin vonj / čepica sivkine barve sivo vijoličaste barve; uporabljala je dišeče milo in sivkino vodo kolonjsko vodo s sivkinim oljem; sivkino olje eterično olje, pridobljeno iz sivkinih cvetov ♪
- sívkov -a -o prid. (ȋ) sivkin: sivkovi cveti / sivkovo olje ♪
- skabióza -e ž (ọ̑) knjiž. rastlina z modrimi, vijoličastimi ali rumenkasto belimi cveti v glavicah; grintavec ♪
- skakávec -vca m (ȃ) pripadnik srednjeveške verske sekte, ki med zamaknjenjem skače, pleše; skakač: skakavce so preganjali ◊ geogr. skakavci več zaporednih manjših slapov, značilnih zlasti za apnenčasti svet ♪
- skála 1 -e ž (á) 1. nav. ed. trdno sprijeta kamnita gmota kot del zemeljske skorje: vklesati pot v skalo; drevo raste na skali; biti neomajen, trden kot skala / živa skala / grad na vrhu skale skalne vzpetine / ekspr. kamor se ozreš, povsod sama skala skalnat svet, skale // mn. taka gmota glede na razčlenjenost, sestavljenost: nad vasjo se dvigajo skale / ponesrečiti se v skalah 2. velik kos te gmote: od vrha gore se je utrgala skala; odvaliti, premakniti skalo; s skalami zavarovan pristaniški pomol / previsna, viseča skala 3. ekspr. odločen, nepopustljiv človek: te skale z nobenim dokazom ne premakneš / bodi skala 4. nar. štajersko trščica: skala se mu je zapičila v prst ● knjiž. skala ji leži na duši kamen ji leži na duši; ekspr. ta načrt je zadel ob skalo so mu odločno, nepopustljivo nasprotovali; ekspr. joka, da bi skalo omečil zelo ◊
petr. bele kredne skale ♪
- skálar -ja m (ȃ) kdor živi v skalnatem svetu: skalar in hribovec / golob skalar ♪
- skálba -e ž (ȃ) zastar. jama, kotanja, zlasti v gorskem svetu: jeleni so hodili pit vodo k skalbi ♪
- skálen 1 -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na skala1: skalni previs; skalna polica; skalne razpoke / skalna votlina / skalni klini ♦ alp. (skalni) napušč ozka prečna izboklina v steni; bot. skalni petoprstnik petoprstnik z belimi cveti in pernatimi listi pri tleh, Potentilla rupestris; skalna špajka rastlina z belimi cveti v socvetju in lopatičastimi pritličnimi listi, Valeriana saxatilis; zool. skalni jereb sivkasta ptica z rdečim kljunom, ki živi v skalnatih gorskih predelih, Alectoris graeca; skalni plezalček plezalček z velikimi belimi lisami po krilih in repu, Tichodroma muraria; skalna lastovka lastovka z malo ali nič izrezanim repom, Hirundo rupestris skálno prisl.: bil je skalno trden, odločen ♪
- skálnat -a -o prid. (ȃ) 1. poln skal: skalnat svet; skalnata plaža; pobočje je skalnato // ki je iz skal: skalnat most; narediti skalnato ogrado 2. ekspr. odločen, nepopustljiv: ima skalnat značaj; njegova skalnata volja / skalnate poteze na obrazu ♪
- skálnik -a m (ȃ) knjiž., redko skalnjak: v skalniku ima izbrane planinske cvetlice ♪
- skalnják tudi skálnjak -a m (á; ȃ) smotrno razporejen nasad rastlin med skalami, kamenjem za študijske namene ali za okras: na vrtu imajo skalnjak in cvetličnjak; urediti skalnjak ♪
- skalovít -a -o prid. (ȋ) skalnat: skalovit svet / skaloviti vrhovi ♪
- skándij -a m (á) kem. lahka kovina svetlo sive barve, element Sc ♪
5.951 5.976 6.001 6.026 6.051 6.076 6.101 6.126 6.151 6.176