Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vet (5.501-5.525)


  1.      rána  -e ž (á) 1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji; rana krvavi, peče; rana se je znova odprla; dobiti, imeti rane po vsem telesu; obvezati, razkužiti, zdraviti rano; globoka, gnojna, krvava rana; rana od ugriza, vboda; rana na čelu, hrbtu; pokrit z ranami; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran / čista rana ki se ne gnoji; prisadna rana; smrtna rana; ekspr. živa rana; rana na pljučih kaverna; rana na želodcu razjeda / pes si liže rano / rane na sadnem drevju 2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti / moralne, srčne rane; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni ● publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano; čas celi rane ◊ farm. posip za rane; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga; rana se čisti se manj gnoji; izžigati rane; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa; odprta rana; vbodna rana; zaprta rana zašita, povita, zaceljena; vet. ugrizna rana ♪
  2.      raníca  -e ž (í) rabi se samostojno ali kot prilastek rastlina, ki zgodaj dozori, ali njen sad: ranica že cveti / češnja, hruška ranica ♪
  3.      ránjak  -a m (ȃ) bot. travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju, Anthyllis: ranjak raste na manj rodovitnih tleh; ranjak in nokota ♪
  4.      ranjeváti  -újem nedov. (á ȗ) povzročati, delati rane: ob trganju cvetja so ga ranjevali ostri trni / ekspr. njegovi pogledi so jo ranjevali ♪
  5.      rapóntika  -e ž (ọ́) bot. alpska rastlina z rožnatimi ali škrlatnimi cveti v koških, Rhaponticum: tam rastejo košutniki, jegliči in rapontike ♪
  6.      rása  -e ž (á) 1. skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo: določiti raso; pripadati določeni rasi; mešanje ras; raziskovati značilnosti ras / človeška rasa ♦ antr. alpska rasa bela rasa srednje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim obrazom; bela rasa z belo, svetlo rjavo barvo kože; črna rasa s temno rjavo ali črno barvo kože; dinarska rasa bela rasa višje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim ali ozkim obrazom; rumena rasa z rumenkasto ali rjavkasto barvo kože 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi, ki jih druži določeno dejstvo, značilnost: tradicija angleške rase / prišteval se je h gosposki rasi 3. zool., navadno s prilastkom živali iste vrste, ki se v več lastnostih razlikujejo od drugih živali iste vrste: križati rase; pasje rase in zvrsti / vsako naselje gamsov tvori posebno geografsko raso 4. gozd. prostorsko ločena populacija, ki se od druge populacije iste vrste razlikuje po eni ali več dednih lastnostih: nižinska smrekova rasa ♪
  7.      rásten  -tna -o prid. (ā) nanašajoč se na rast: ugodni rastni pogoji; rastni in starostni procesi / vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor; dodajati hrani rastne snovi ◊ agr. rastni les poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti; biol. rastni hormoni hormoni, ki pospešujejo rast; bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; rastna doba čas, ko rastlina raste in se razvija; gozd. rastno drevo drevo, ki hitro raste v višino in debelino; vet. rastna žival žival, ki hitro raste, se debeli ♪
  8.      rástiti  -im nedov., rásten in ráščen (á ā) vet., pri perutnini oplojevati: petelin rasti kokoš rástiti se pri pticah spolno se združevati, pariti se: divji petelin se rasti aprila ♪
  9.      rastlína  -e ž (í) organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo; vse na novo posajene rastline so se prijele; okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline; deli, organi rastlin; rastline in živali / divje, gojene rastline; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline; grmičaste, zimzelene rastline; industrijske, krmne, oljne rastline; lončne, parkovne, sobne rastline; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka; plevelna rastlina plevel ◊ agr. rastlina se osemeni; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst; varovalne rastline; biol. enocelične, mnogocelične rastline; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo; brezcvetne rastline; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista; dvoletna rastlina; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo; moška rastlina z moškimi cveti; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino ♪
  10.      rastrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) tisk. s presvetljevanjem narediti, da na poltonskem posnetku nastane raster: rastrirati fotografijo // s strojem natisniti črte na papir: rastrirati papir za zvezke rastríran -a -o: rastrirani papir ♪
  11.      ráščavost  -i ž (á) knjiž. lastnost raščavega: boljšati, preizkušati raščavost sort; raščavost in cvetivost ♪
  12.      ráščiti  -im nedov. (á ā) vet., pri perutnini oplojevati: petelin rašči kokoš ráščiti se pri pticah spolno se združevati, pariti se: na dvorišču so se raščili golobi ráščen -a -o: raščena jajca ♪
  13.      rašeljíka  -e ž (í) agr. grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi: cepiti češnjo, višnjo na rašeljiko; prim. rešeljika ♪
  14.      rášplati  -am in rášpljati -am nedov. (ȃ) rašpati: rašplati konju kopito; pren., ekspr. veter je vso noč rašplal po slamnati strehi ♪
  15.      raván  -vní ž (ȃ) knjiž. ravnina: živeti na ravni, v ravni; po ravneh tekoče reke; leteti nizko nad ravnjo; močvirna, travnata ravan / Četena Ravan / ekspr. bojna ravan ● knjiž., redko dvigati življenjsko ravan raven, nivo ♪
  16.      ráven  stil. raván rávna -o tudi -ó prid. (á ȃ á) 1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto; stati v ravni vrsti; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik; ravne ploskve; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani // ki je tak zaradi svojega namena: raven nož; dleto mora biti ravno // ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom 2. zastar. enak, enakovreden: najina položaja sta ravna; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti 3. zastar. dosleden, načelen: je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj 4. zastar. sod, paren: ravne in neravne hišne številke ◊ arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine; jur. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni; ravno steklo; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno rávno tudi ravnó prisl.: ravno se držati, hoditi; ravno potegnjena črta; sam.: hiša stoji na ravnem ♪
  17.      ravníca  -e ž (í) manjši raven svet: pred njim se je razprostirala ravnica; obdelal je vsako ravnico med skalnatimi griči; ustavili so se na ravnici pod vrhom hriba; plodna, travnata ravnica / naplavinska ravnica ♪
  18.      ravnína  -e ž (í) 1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino; sredi ravnine leži vas; naselili so se na ravnini; cesta se je z griča spustila v ravnino; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan 2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini; ravnina oken 3. redko, navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva 4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah 5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini; lega likov v ravnini; z ravnino presekati kroglo; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu; narisna, tlorisna ravnina; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina ◊ fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja; lingv. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika; lit. pripovedna ravnina; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem ♪
  19.      ravnínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ravnino: ravninski prebivalci / ravninski gozdovi; ravninske reke / ravninski svet ♦ geom. ravninski lik lik na ravnini; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini; ravninska geometrija geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija; ravninska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini ♪
  20.      ravnotéžje  -a s (ẹ̑) 1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja ◊ anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom ♪
  21.      ravnovésje  -a s (ẹ̑) 1. raba peša stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje: loviti ravnovesje na gredi; čoln so težko držali v ravnovesju 2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje // stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja ◊ fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila ♪
  22.      rávšje  -a s (ȃ) nar. sleč, rododendron: rdeči cveti ravšja ♪
  23.      raz...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod ♪
  24.      razbežáti se  -ím se dov., razbéži se; razbéžal se tudi razbêžal se (á í) 1. zbežati na več strani: ob prihodu miličnikov so se napadalci razbežali; glasno kričeč se razbežati / otroci se ob poku razbežijo na vse strani / ekspr. ko so ga dekleta zagledala, so se smejoč razbežala razšla 2. ekspr. izginiti, miniti: žalostne misli so se hitro razbežale; sanje o sreči se bodo kmalu razbežale ● ekspr. zgradili so novo tovarno za ljudi, ki se še niso razbežali po svetu odselili; knjiž., ekspr. novica se je razbežala po mestu hitro razširila ♪
  25.      razbíčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce 2. knjiž., ekspr. razburkati, razpeniti: veter je razbičal morje // vznemiriti, razvneti: knjiga mu je razbičala domišljijo; razbičati strasti razbíčan -a -o: razbičan človek; od bolečine razbičan obraz; razbičana domišljija ♪

   5.376 5.401 5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA