Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vet (3.780-3.804)


  1.      obédnica  -e ž (ẹ̑) knjiž. prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica: prinesti kosilo v obednico; prostorna in svetla obednica // pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: obednica iz mahagonija ♪
  2.      obeléti  -ím dov., obéli (ẹ́ í) postati bel, svetel: od sonca so mu lasje obeleli obelèl in obelél -éla -o: obeleli lasje ♪
  3.      obésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival; obesiti malho čez ramo, na ramo; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč; obesiti zastavo izobesiti ♦ teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno // usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce; obesiti na vejo, vislice; iti se obesit; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš; gremo, če se pes obesi 2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi // pripisati, prisoditi: odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike; obesiti komu vzdevek 3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati; obesili so ji staro šaro 4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo; kdo vam je to obesil; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž 5. nar. povesiti, nagniti: rože so obesile cvete; glava se mu je obesila na prsi ● ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati obésiti se 1. oprijeti se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: obesiti se na drog in se zagugati; obesiti se na premikajoči se vagon / ekspr. otrok se obesi materi okrog vratu / ekspr. obesiti se komu na roko, za roko; ekspr. ob sunku se je kar obesil na soseda se je naslonil nanj / smreka se je pri podiranju obesila se pri padanju naslonila na sosednje drevo; snežinke so se ji obesile na lase 2. slabš., z dajalnikom pridružiti se: hitro pojdiva, da se nama kdo ne obesi; če se nama obesi še ta ženska, ne prideva do vrha // v zvezi z na zaljubiti se, poročiti se: mislila je, kako bi se čimprej na koga obesila; ni se ji treba obesiti na prvega, ki pride 3. ekspr., v zvezi z na pretirano kritično razčlenjevati: obesi se na vsako besedo; obesil se je na to napako, drugega ni videl / obesili so se na njegovo obljubo pretirano so se sklicevali nanjo ● ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; ekspr. obesiti se komu na pete hoditi tik za njim, slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; nar. iti se obesit na zvon iti zvonit; ekspr. obesiti se na življenje zelo se ga bati izgubiti; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok; bil je tak veter, kot bi se kdo obesil zelo močen; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati obéšen -a -o: na drevesce obešeni okraski; obešene slike; našli so ga obešenega ♦ avt. posamično obešeno kolo kolo, ki je pritrjeno na posamično obeso ♪
  4.      obéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost // usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce 2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela // pripisovati, prisojati: niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali; obešali so mu razne pustolovščine 3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe 4. nar. povešati, nagibati: sončnica ponoči obeša cvet; grmi se obešajo čez rob jezera ● ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati obéšati se 1. oprijemati se navadno z rokami tako, da se noge ne dotikajo tal: otroci so se obešali na avtomobil in zgodila se je nesreča; obešati se okrog vratu; pri zvonjenju se je z vso težo obešal na vrv 2. slabš., z dajalnikom pridruževati se: obeša se družbam v gostilni; vsiljivo se jim obeša // iskati pomoč, zavetje: nič ni hotel od nas, ni se hotel obešati na nas; bolje, da se ne obeša nanj 3. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se: kar naprej se obeša okrog naše hiše; obešati se po gostilnah ● ekspr. dim se je dvigal pod strop in se obešal na trame legal, sedal; slabš. začela se je obešati na fante, na moške začela se je družiti z njimi; začela si je zelo, vsiljivo prizadevati za njihovo ljubezensko naklonjenost; ekspr. obešati se na okna sklanjati se, nagibati se čeznje; ekspr. obešati se komu na pete slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; ekspr. obešati se komu na vrat nadležno iskati pomoč, zavetje pri kom ♪
  5.      obhajílo  -a s (í) rel. del maše, ko duhovnik obhaja: darovanje in obhajilo / iz cerkve je odšla med obhajilom / prvo obhajilo // posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo; sveto rešnje telo: dati, sprejeti obhajilo; nesti obhajilo bolniku ♪
  6.      obílica  -e ž (ȋ) 1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov; zima z obilico snega // v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih 2. zastar. obilje, izobilje: obilica in pomanjkanje / živeti v obilici ♪
  7.      obílnost  -i [tudi u̯n] ž (ȋ) 1. ekspr. lastnost, značilnost obilnega: ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž. v spisu moti vezniška obilnost pogostnost 2. zastar. velika količina, množina: morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja 3. zastar. obilje, izobilje: obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti ♪
  8.      obílost  -i ž (ȋ) zastar. 1. velika količina, množina: obilost podatkov; obilost snega 2. obilje, izobilje: živeti v obilosti ♪
  9.      obírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline; obirati hmelj; obirati ob suhem vremenu; obirati s strojem // odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste // s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje 2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja; obirati uši; kure se obirajo; pes si obira bolhe // z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti 3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce; pri igri, kartanju je vse obiral 4. ekspr. opravljati, obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo; obirati sosede / obirati koga za hrbtom ● ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo obírati se ekspr. 1. obotavljati se, omahovati: pohiti, kaj se tako obiraš; obirati se z odhodom; predolgo se je obiral / obirati se pri delu 2. s prislovnim določilom biti, zadrževati se: že več dni se obira okoli naše hiše; obirati se po sobi; zakaj se tu obiraš ♪
  10.      obísk  -a m (ȋ) 1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil; iti, priti na obisk, star. v obiske; napovedati se na obisk; biti na obisku / nastopni obisk; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe ♦ jur. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov 2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen; račun za zdravnikov obisk na domu; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk 3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk 4. pog. gost, obiskovalec: nov obisk je prišel; ima polno hišo obiskov ● pog. danes so v bolnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče ♪
  11.      obiskáti  -íščem dov., obíščite in obiščíte (á í) 1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja; grem obiskat znanca v bolnico; obiskati soseda na domu; že dolgo nas ni nihče obiskal; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala 2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je; obiskati razstavo ogledati si jo // knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih; vsak dan obišče mestni park 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali ● ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo; knjiž. to področje velikokrat obišče potres na tem področju je velikokrat potres; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli obiskán -a -o deležnik od obiskati: obiskani kraji so bili zelo zanimivi // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: dobro obiskan ples; oba hotela sta enako obiskana ♪
  12.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  13.      obíti  -ídem dov., obšèl obšlà obšlò tudi obšló (í) 1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu; straža obide tabor v eni uri; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil // hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika; zlahka je obšel zasedo; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo; pren. obiti določilo, zakon 2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal 3. potujoč priti na več mest kakega področja: obšli smo vso Evropo / obiti svet 4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja; obšla ga je slabost ● publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane ♪
  14.      objádranje  -a s (ȃ) glagolnik od objadrati: objadranje sveta / objadranje čeri ♪
  15.      objéd  -a m (ẹ̑) bot. travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella ♪
  16.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  17.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  18.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  19.      objésten  -tna -o prid., objéstnejši (ẹ́ ẹ̄) ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci; nagajiv in objesten; pren., ekspr. objesten veter // ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh; objestno streljanje; objestno vpitje otrok // ekspr. brezobziren, nesramen: objestni fevdalci, nacisti; objestna drhal objéstno prisl.: objestno odgovarjati, razbijati ♪
  20.      obkrožíti  in obkróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo 2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko; na listku obkrožiti izbranega kandidata 3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta 4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti; pren. novica je obkrožila svet ● nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega; redko obkrožiti hišo z vrtom obdati obkróžen -a -o: z visokimi gorami obkrožena dolina ♪
  21.      óbla  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
  22.      obláčiti  -im nedov., obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila (á) 1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka; oblačiti hlače, jopico; ta srajca se oblači čez glavo / redko oblačiti nogavice obuvati 2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili; oblačiti se pri znanem krojaču ● knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve obláčiti se s prislovnim določilom izraža, da ima, nosi kdo oblačilo, dodatke, kot nakazuje določilo: športno, po modi se oblačiti / navadno se oblači v svetle obleke ∙ knjiž., ekspr. drevesa so se začela oblačiti v zeleno so začela zeleneti; knjiž. volja do moči se oblači v različne ideologije se kaže v različnih ideologijah ♪
  23.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  24.      oblazíti  in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi 2. ekspr. obhoditi, prehoditi: ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval ♪
  25.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪

   3.655 3.680 3.705 3.730 3.755 3.780 3.805 3.830 3.855 3.880  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA