Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vet (2.380-2.404)


  1.      kémiluminiscénca  tudi kémiluminescénca -e ž (ẹ̑-ẹ̑) fiz. sevanje za snovi značilne svetlobe kot posledica kemične reakcije ♪
  2.      képa  -e ž (ẹ́) 1. sneg, stisnjen v kroglasto obliko: otroci delajo kepe; metati kepe; obmetavati se s kepami / snež(e)ne kepe / kepa snega je priletela v okno 2. navadno s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: kepa blata; prinesla je veliko kepo masti; otiral se je s kepo konjske žime / črne kepe premoga kosi / sladkor je v kepah kepast / zmečkati kaj v kepo 3. kos sprijete prsti; gruda: na njivi tolče kepe; trda, velika kepa 4. v zvezi snežene kepe okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih: na mizi ima vazo s sneženimi kepami ♪
  3.      kêrija  -e ž (é) vrtn. okrasni grm z zlato rumenimi cveti, Kerria japonica ♪
  4.      kíbic  -a m (ȋ) žarg. kdor prisostvuje igri s kartami, šahovski igri ter posega vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: kibici so se razburjeno vmešavali v igro; bil je navdušen kibic // kdor ob tekmah s klici, ploskanjem spodbuja eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijač: nogometni kibici ♪
  5.      kibicírati  -am nedov. (ȋ) žarg. prisostvovati igri s kartami, šahovski igri ter posegati vanjo navadno z nezaželenimi pripombami, nasveti: ko so šahirali, je kibiciral preko ograje; rad kibicira pri kartah // ob tekmah s klici, ploskanjem spodbujati eno izmed moštev ali posameznega tekmovalca; navijati: na tekmi kibicira za domače nogometaše ♪
  6.      kiklóp  tudi ciklóp -a m (ọ̑) 1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela: to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek: kdo se ne bi bal takega kiklopa ♪
  7.      kílavec  -vca m (í) 1. slabš. šibek, slaboten, bolehen človek: to so sami kilavci, čvrstega moža ni med njimi / ali sta fanta ali sta kilavca boječa, strahopetna človeka 2. bot., navadno v zvezi goli kilavec zdravilna rastlina s poleglim steblom in zelenkastimi ali rumenkastimi cveti, Herniaria glabra ♪
  8.      kímast  -a -o prid. (í) nav. ekspr. ki (rad) kima, upogiba glavo: kimast človek / kimast klas / kimast cvet ♦ bot. kimasta lepnica rastlina z belimi, zelenkastimi ali rdečkastimi prevesnimi cveti, Silene nutans ♪
  9.      kímati  -am nedov. (ȋ) 1. z glavo delati gibe, navadno navzdol in navzgor: kimati od zaspanosti / pri hoji kima z glavo; pren., pesn. klas trudno kima 2. z gibi glave navzdol in navzgor izražati soglasje: ob njegovem predlogu je navdušeno kimal; boječe kima, da razume // z gibi glave izražati kaj: kima mu, naj pride bliže; ženske so si skrivaj kimale / kima v pozdrav ∙ slabš. ta človek na vse samo kima nekritično, neprizadeto ali iz strahu pritrjuje vsemu 3. ekspr. biti v stanju med budnostjo in spanjem; dremati: na vozu je vse kimalo; oče kima za pečjo 4. ekspr., redko počasi, okorno stopati: junca kimata po hribu navzgor kimáje: pozdravljali so ga, kimaje z glavo; prijazno kimaje se je poslovila kimajóč -a -e: kimajoč z glavo, je podpisal; kimajoči cvet; kimajoča glava ♪
  10.      kímav  -a -o prid. (í) kimast: kimav cvet ♪
  11.      kísel  -sla -o [ǝu̯] prid. (í) 1. ki je ostrega okusa kot limona, kis: kisla pijača; kislo jabolko; grozdje je še kislo nezrelo; zelo kisel; kisel kot vrisk zelo / ima nekoliko kisel okus / kisel vonj / kisla vina // ki je tak zaradi vrenja: repa še ni kisla / kisla smetana; kislo mleko / klobasa s kislim zeljem / ekspr.: tu je kisel zrak; ta kompot je že kisel pokvarjen, slab // ki mu je dodan kis: solata je preveč kisla / pog. za večerjo bo kisel krompir krompirjeva solata; kisle kumarice kumarice, vložene v kis 2. ekspr. ki izraža, kaže nerazpoloženje, nejevoljo: kisel nasmeh / naredil je kisel obraz / bila je vedno kisle volje // navadno v povedni rabi nerazpoložen, nejevoljen: zakaj si tako kisel; že ves popoldan je kisel 3. kem. ki tvori z bazo2 sol: kisla raztopina / kisla reakcija; kisle soli ● pog. kisla voda mineralna voda, slatina; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; ekspr. kislo vreme neprijetno, pusto ◊ agr. kisla krma silirana krma; kisla trava trava, ki raste na kislih tleh; kisla tla tla, ki vsebujejo mnogo humoznih kislin; bot. kisla deteljica detelji podobna rastlina z belimi zvezdastimi cveti, ki raste po senčnatih gozdovih; zajčja deteljica; gastr. kisla juha juha iz svinjskih parkljev ali glave in zelenjave, začinjena s kisom; metal. kisla opeka opeka, obstojna v ognju; kisla žlindra žlindra, ki vsebuje mnogo kremena kíslo prisl.: kislo se drži; kislo gledati; kislo se nasmehniti; soli kislo reagirajo kísli -a -o sam.: ekspr. daj mi požirek kislega pijače kislega okusa; imam kislo v ustih kisel okus; vleči na kislo biti, postajati nekoliko kisel; dišalo je po kislem ♪
  12.      kisiláček  -čka m (á) nar. prekmursko trdi sir v obliki hlebca s tanko, svetlo ali rumeno skorjo: prinesla je kruha in majhnih kisilačkov ♪
  13.      kíslica  -e ž (í) 1. slabš. kisla pijača, zlasti vino: ne bom pil tiste kislice / kislico prodaja za vino 2. ekspr. kdor je (navadno) nerazpoložen, nejevoljen: bledolična kislica / ta človek je prava kislica 3. bot. rastlina s kolenčastim steblom in zelenkastimi ali rdečkastimi drobnimi cveti, Rumex: alpska, lepa kislica ♪
  14.      kíta  -e ž (í) 1. iz treh ali več pramenov spleteni lasje: ima lepe kite; odstriči kite; vlekel jo je za kite / lase spleta v kite / kita črnih las // kar je temu podobno: kita iz rafije, slame / zunaj so se sušile debele kite čebule ∙ star. dala mu je kito cvetja šopek (cvetja) 2. star., navadno z rodilnikom skupina, vrsta: iz šole se je usula kita otrok; dolge kite potnikov 3. anat. močno tkivo, ki veže mišice na kost: pretrgati si kite; kite in mišice 4. lov. večja skupina letečih živali istega gnezda: kita divjih rac, jerebic / letati v kitah ♪
  15.      kítica  -e ž (í) 1. lit. enota pesmi iz dveh ali več verzov: pesem ima tri kitice; ponavljanje kitic / zapel je prvo kitico / alkajska kitica ki obsega dva enajsterca, deveterec in deseterec; asonirana kitica ki ima asonanco; dvovrstična, trivrstična kitica; nibelunška kitica ki obsega štiri šesterostopne verze z nadštevilnim zlogom za tretjo stopico 2. manjšalnica od kita: ima, nosi kratke kitice; zgrabil jo je za kitico / kitica rožmarina ♪
  16.      klánec  -nca m (á) strmi del poti, ceste: srečala sta se na klancu; šel je po hudem, strmem klancu / pot ima precej klancev / stopati, voziti v klanec navkreber // nagnjen svet, strmina: spustil se je po klancu v dolino; hiša stoji pod klancem / star. iti čez klanec grič, hrib ♦ fiz. poševna ravnina ♪
  17.      klánje  -a s (ā) glagolnik od klati: klanje goved, prašičev; namenjen za klanje / spet je prišlo do klanja; konec svetovnega klanja svetovne vojne / klanje lesa ♪
  18.      klás  -a m (ȃ) 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori / pšenični, žitni klas ∙ ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje ♦ bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase 2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase ♪
  19.      klásast  -a -o prid. (ȃ) ki ima klas: klasasta rastlina ♦ bot. klasasto socvetje socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi ♪
  20.      klásek  -ska m (ȃ) manjšalnica od klas: klaski že zorijo; težki klaski / pšenični klaski ♦ bot. del klasa iz enega ali več cvetov ♪
  21.      klasicízem  -zma m (ȋ) um. evropska umetnostna smer od 17. do 19. stoletja, ki posnema staro grško in rimsko umetnost: barok in klasicizem // obdobje te umetnostne smeri: razcvet literature v klasicizmu ♪
  22.      klásnat  -a -o prid. (ȃ) ki ima klas: klasnate trave ♦ bot. klasnati jetičnik trajnica z modrimi cveti v grozdih na vrhu stebla, Veronica spicata ♪
  23.      klátenje  -a s (á) glagolnik od klatiti: klatenje orehov / dosti je bilo klatenja po svetu ♪
  24.      klepánje  -a s (ȃ) glagolnik od klepati: klepanje kose / poslušal je enakomerno klepanje kladiv / klepanje divjega petelina ♦ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja ♪
  25.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪

   2.255 2.280 2.305 2.330 2.355 2.380 2.405 2.430 2.455 2.480  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA