Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vesoljstvo (3)

1.      vesóljstvo  -a s (ọ̑) celota bivajočega: mesto človeka v vesoljstvu / vesoljstvo predmetov / duševno vesoljstvo // knjiž. vesolje, svet: odkrivati, spoznavati vesoljstvo; nekdaj so mislili, da je zemlja središče vesoljstva ♪
2.      brezprostóren  -rna -o prid. (ọ̄) knjiž., redko prostorsko neomejen: brezprostorno, brezčasovno vesoljstvo // um. neodvisen od prostora: brezprostorno prizorišče ♪
3.      vesóljen  -jna -o prid. (ọ̄) 1. nanašajoč se na vesolje, vesoljstvo: zvezde v vesoljnem prostoru / vesoljna katastrofa 2. nanašajoč se na vso zemljo: nastanek vesoljnega morja / vesoljna revolucija svetovna / vesoljno vladanje pravice // nanašajoč se na vse ljudi, vse stvari, vsa področja: vesoljni napredek; vesoljna evolucija; vesoljno sožitje v naravi / ljubezen je vesoljno čustvo; vesoljno gorje 3. ekspr. cel, celoten, ves: najprej je zapel en ptič, nato pa vesoljni zbor; vesoljnemu človeštvu grozi katastrofa / biti člen v verigi vesoljnega življenja ● vesoljni potop po bibliji katastrofalne poplave kot kazen za človeške grehe; ekspr. za to ni vesoljnega recepta za vse veljavnega; vesoljni svet ekspr. življenja se veseli vesoljni svet vse živo; ekspr. za to bo izvedel vesoljni svet postalo bo splošno znano; ekspr. vesoljni svet hodi občudovat kapnike veliko ljudi (iz različnih krajev) ◊ filoz. vesoljna duša v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega bivajočega; jur. vesoljno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti; rel. vesoljni cerkveni zbor zbor škofov in vrhovnih redovnih predstojnikov vse katoliške cerkve; vesoljna odveza do 2. vatikanskega koncila odveza, združena z odpustkom, ki jo dobijo pod določenimi pogoji zlasti člani tretjega reda; vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta ♪