Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vesel (776-800)


  1.      sosédstvo  -a s (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi; zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu; znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice 3. redko sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika; biti brez sosedstva ● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost ♪
  2.      sòudeléžnik  -a m (ȍ-ẹ̑) zastar. soudeleženec: soudeležnik veselega popivanja ♪
  3.      sòužívati  -am nedov. (ȍ-í) knjiž. skupaj s kom uživati: souživati dobrine / souživati veselje pohvaljenega otroka ♪
  4.      sovrážnik  -a m (ȃ) 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik 2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik — Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku proti sovražnikom delavskega razreda // kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk 3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo / kot povelje sovražnik s čela, za — boj // pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili 4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha 5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja ● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače ♪
  5.      splòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: to so sploh znane besede; otrokom sploh marsikaj lahko spregledamo; takšne knjige berejo redki in sploh mlajši 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli: pred očmi nam ni posameznik, ampak človek sploh; navdušen je za poezijo in za umetnost sploh; govori o gospodarstvu sploh in še posebej o kmetijstvu ♦ lingv. dvorana pomeni večji, zaprt prostor sploh izraža splošnost pomena razlagane besede 3. pog., ekspr., pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: rekel ji je, da je neumna gos, koza in sploh; postregli so nam z mesom, pecivom in vinom in sploh / zahvaljujem se vam za požrtvovalnost, medsebojno razumevanje in sploh / drveli so skozi ovinke in mimo skal in oh in sploh 4. ekspr. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: sploh mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; sploh pa rajši vidim, da odidete domov / nisem je iskal, sploh se niti spomnil nisem nanjo; da je to namenjeno materam, sploh ni treba posebej poudarjati / sploh (ti) ni kaj reči. Lepa si / v vezniški rabi kar naprej sitnari, sploh si samo domišlja, da je bolan / v medmetni rabi potepal sem se po mestu, obhodil obzidje, stikal v arhivu, sploh, nisem se dolgočasil 5. nav. ekspr., navadno v vprašalnih, odvisnih stavkih poudarja pomen besede, na katero se nanaša: kako je to sploh mogoče; kdo pa ste sploh vi; sprašujem se, kaj sploh delam tukaj; si danes sploh kaj jedel; ali sploh veste, kdaj pride; naj bo vesel, da sploh še živi / to je največ, kar se sploh da doseči; kot voditelj mora še sploh biti za zgled; elipt.: pretepel je fanta, potem pa začel razmišljati, zakaj ga je sploh; imela je prijeten glas, lepo postavo, obraz pa sploh // v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: ponoči sploh ne gre od doma; take pohvale sploh ne zasluži; vsega tega takrat sploh še ni bilo / povabil jo je na ples, a je rekla, da sploh ne pleše; kako pa tvoj prijatelj? Sploh se ne oglasi, sploh ne vem, kje je / bila je huda nesreča: pet mrtvih, da o ranjenih sploh ne govorimo; si dolgo čakal? Sploh ne ● star. ta teden bodo sploh začeli trgati povsod; vsi; ekspr. takšni izzivi so vedno zdrava in koristna stvar, sploh pa za mladega človeka izraža omejevanje na najpomembnejše; ekspr. sploh pa, ali je to važno izraža podkrepitev trditve ♪
  6.      spočétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
  7.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  8.      spomladánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: hladna spomladanska noč / spomladanska pozeba; začelo se je spomladansko deževje / spomladanski plašč; spomladanska solata // nav. ekspr. značilen za pomlad: čeprav je šele februar, je že pravo spomladansko vreme / obšlo ga je spomladansko razpoloženje veselo, razigrano ◊ agr. spomladanski dosevek; bot. spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna; šport. spomladanski kros ♪
  9.      spontán  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje // ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja ● spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven ◊ med. spontani splav spontáno prisl.: gledalci so spontano zaploskali; spontano nastala skupina ♪
  10.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  11.      sprejéti  spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) 1. z izrazitvijo svoje volje narediti a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje ♦ šah. sprejeti remi c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati / ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan / sprejeti tujo besedo ∙ ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu / sprejeti družbene norme 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo sprejét -a -o: razpravljati o sprejetem načrtu; delavci, sprejeti v delovno organizacijo; predlog je sprejet ♪
  12.      spreletávati  -am tudi izpreletávati -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. hitro, za kratek čas se pojavljati po telesu, delu telesa, navadno zaradi slabega telesnega počutja, vznemirjenja: drhtavica, mraz, srh ga spreletava; mravljinci jo spreletavajo po hrbtu; brezoseb. ob teh zgodbah jih je kar spreletavalo ∙ barve ga spreletavajo bledi in rdi hkrati // hitro, za kratek čas se pojavljati sploh: veselje mu je spreletavalo obraz // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah spreletava navzoče / čudne misli ga spreletavajo; začele so jo spreletavati hude slutnje / plamen navdušenja spreletava zbrano množico spreletávati se tudi izpreletávati se leteč se večkrat premikati sem in tja: čebele brenčijo in se spreletavajo; metulji se spreletavajo s cveta na cvet; ptice se spreletavajo nad jezerom; roji mušic se spreletavajo po zraku / nad mestom so se spreletavala sovražnikova letala ∙ ekspr. pogled se mu spreletava po dvorani nahitro pogleduje po njej spreletavajóč tudi izpreletavajóč -a -e: vrane so krakale, spreletavajoč se nad poljem; spreletavajoč mraz ♪
  13.      spreméšati  tudi spremešáti -am tudi izpreméšati tudi izpremešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem narediti, da se delci kake snovi drugače porazdelijo: spremešati fižol; zmes je treba dobro spremešati 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: spremešati barve ● knjiž. lase so mu spremešale prve srebrne niti pojavili so se prvi sivi lasje spreméšati se tudi spremešáti se tudi izpreméšati se tudi izpremešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: žalost in veselje sta se spremešala v njegovem glasu / dogodki so se spremešali med seboj // dobiti značilnosti drug drugega: v mestu so se narečja spremešala / na tem področju se je prebivalstvo zelo spremešalo spreméšan tudi izpreméšan -a -o: navdušenje, spremešano z ganjenostjo; spremešano prebivalstvo ♪
  14.      spreobrnjênje  tudi izpreobrnjênje -a s (é) glagolnik od spreobrniti: fantovo spreobrnjenje ga je razveselilo; spreobrnjenje ljudomrzneža v človekoljuba / spreobrnjenje grešnikov / versko spreobrnjenje ♪
  15.      sprevréči  -vŕžem tudi izprevréči -vŕžem dov., sprevŕzi sprevŕzite in sprevrzíte tudi izprevŕzi izprevŕzite in izprevrzíte; sprevŕgel sprevŕgla tudi izprevŕgel izprevŕgla (ẹ́ ȓ) 1. spremeniti, zlasti na slabše: čas lahko sprevrže najboljša prizadevanja; svoj sklep je nenadoma sprevrgel; merila ocenjevanja so se sprevrgla / vreme se bo sprevrglo / kljub vsej skrbi so se mu otroci sprevrgli ∙ star. rastlina, žival se sprevrže izrodi, degenerira 2. prikazati kaj drugače, neresnično: sprevreči resnico; sprevreči smisel besed sprevréči se tudi izprevréči se v zvezi z v spremeniti se, zlasti v kaj slabšega: oblast se je sprevrgla v tiranstvo; veter se je sprevrgel v vihar / pozneje se je sprevrgel v nasprotnika revolucije / veselje se je sprevrglo v žalost ∙ knjiž. dan se je sprevrgel v noč znočilo se je sprevŕžen tudi izprevŕžen -a -o 1. deležnik od sprevreči: sprevržen smisel izjave; položaj je popolnoma sprevržen 2. ki ravna, doživlja nasprotno naravnim zakonom, družbenim normam, zlasti glede spolnosti: sprevržen človek; vsi jo imajo za sprevrženo / sprevržen nagon ♪
  16.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  17.      srcé  -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src ● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca ◊ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice ♪
  18.      sŕčen 1 -čna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na srce: srčni utrip; srčna mišica / srčni bolnik; dobiti srčni napad / srčni kirurg / srčna bolečina, rana; srčne skrivnosti / knjiž. srčni izlivi; srčne težave ljubezenske; srčne vezi; rad se pogovarja o srčnih zadevah o ljubezenskih čustvih; srčno nagnjenje / srčni mir; srčna dobrota; to je moja srčna želja; srčno veselje / srčna kultura / srčna devetka ● srčna kri pesn. žrtvovati srčno kri za domovino življenje; pesn. s srčno krvjo je rosil zemljo bil je smrtno ranjen; ekspr. sedi na mojo srčno stran levo ◊ anat. srčni prekat vsaka od dveh sprednjih srčnih votlin; srčni pretin mišična pregrada med levim in desnim delom srca; bot. srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; glavna korenina; srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; igr. srčna desetica, osmica; med. srčni infarkt; srčni kolaps; srčni krč angina pectoris; srčni spodbujevalnik priprava, ki z električnimi impulzi spodbuja bitje srca; srčna kap; srčna napaka nepravilen razvoj ali bolezenska sprememba srčnih zaklopk; srčna nevroza sŕčno 1. prislov od srčen: srčno se vam zahvaljujem za prijaznost 2. ekspr. izraža veliko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: srčno ljubiti koga; biti srčno dober; srčno rad jo ima ♪
  19.      sréča  -e ž (ẹ́) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči / nav. elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo ● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  20.      sréčati  -am dov. (ẹ̑) 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati // priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala / ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci ● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati sréčati se 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode ● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli ♪
  21.      srečelòv  -óva m (ȍ ọ̄) igra na srečo z oštevilčenimi dobitki v blagu: prirediti srečelov; veselica s srečelovom ♪
  22.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
  23.      sredíšče  -a s (í) 1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče // kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg 2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; republiško središče glavno mesto 3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče 4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in odkoder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to področje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč 5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti // kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja 6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški ◊ anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice ♪
  24.      stíha  prisl. (ȋ) knjiž. tiho, potiho: nihče ne poje, vsi le stiha brundajo; govoriti stiha / oče se stiha veseli sinovega obiska natihem ♪
  25.      stléti  stlím tudi iztléti -tlím dov., stlì tudi iztlì (ẹ́ í) tleč zgoreti: štor je stlel v peči / vse je stlelo v pepel; pren., ekspr. veselje v njenem srcu je stlelo ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA