Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vesel (760-784)


  1.      slásten  -tna -o prid., slástnejši (á) 1. zelo okusen: slastna hrana; pripraviti zna veliko slastnih jedi; zadišala mu je slastna pečenka / to drevo ima debele in slastne sadove 2. ki vzbuja slast: slasten vonj po zrelem sadju ∙ ekspr. dogodka se je spominjal s slastnim veseljem z veseljem, polnim slasti slástno prisl.: pečenka slastno diši; slastno so se gostili ♪
  2.      sledíti  -ím nedov., slédi in slêdi (ȋ í) 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga / žival sledi nagonu 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa / kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe ● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim ◊ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude sledíti se star. biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki ∙ publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole ♪
  3.      slíniti  -im nedov. (í ȋ) 1. močiti s slino: sliniti srbeče mesto; pes liže in slini dečkovo roko; sliniti znamke; sliniti z jezikom; sliniti si prste 2. slabš. poljubljati, ljubkovati: kaj ga pa sliniš; kar pred ljudmi se slinita slíniti se 1. izločati slino iz ust, gobca: otrok se je močno slinil; vola sta se slinila in težko dihala / polž se slini 2. slabš. dobrikati se, prilizovati se: slini se novemu šefu; ne slini se s pohvalami / rad se slini okoli deklet ∙ slabš. nehaj se sliniti jokati; slabš. k vsaki veseli družbi se slini se ji hoče nepovabljen, nezaželen pridružiti; slabš. že dolgo se slini za njo si prizadeva pridobiti njeno ljubezensko naklonjenost slinèč -éča -e: slineči se psi ♪
  4.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  5.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  6.      smehljáj  -a m (ȃ) manj poudarjen izraz na obrazu, navadno raztegnjene ustnice, ki kaže zlasti veselje, srečo: občudoval je njen smehljaj; nagajiv, otožen, prijazen smehljaj / odgovoriti, pogledati s smehljajem; pozdravil je z vljudnim smehljajem / ekspr.: materin obraz je preletel nežen smehljaj; hudomušen smehljaj jim je zaigral okrog ustnic, na obrazih, v očeh; pren., pesn. smehljaj cveta ♪
  7.      smehljáti se  -ám se nedov. (á ȃ) z manj poudarjenim izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, kazati zlasti veselje, srečo: mati se smehlja otroku; prijazno, prizanesljivo, veselo, zadovoljno se smehljati; smehljati se v zadregi / smehljala se mu je v pozdrav / ekspr. oči so se ji hudomušno smehljale; pren., pesn. rosno jutro se nežno smehlja; sonce se mi smehlja ● ekspr. sreča se mu smehlja doživlja uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; smehljati se v brado sam pri sebi smehljáje: smehljaje odgovoriti smehljáje se: smehljaje se pogledati smehljajóč se -a -e: človek s smehljajočim se obrazom; prisl.: smehljajoče se govoriti, pokimati ♪
  8.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  9.      smùk  medm. (ȕ) 1. izraža hiter premik, skok: fantek je stisnil glavo med ramena in, smuk, skočil mimo vratarja v hišo; smuk za vogal in ni ga bilo več videti; on po šibo, jaz pa smuk pod mizo 2. nekdaj izraža smučarski pozdrav: smučarja, ki mu je prišel naproti, je veselo pozdravil: smuk! ♪
  10.      sòj 1 sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja // sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju ● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda ♪
  11.      sólzen  tudi solzán sólzna -o tudi -ó [u̯z] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 1. nanašajoč se na solzo: solzne sestavine / solzna tekočina / solzen obraz; brisati si solzne oči / solzna se je poslovila; solzen od veselja; biti solzen zaradi močnega vetra ♦ anat. solzni mešiček razširjeni del solznega izvodila ob nosu; solzna žleza; solzna izvodila; solzno jezerce jamica ob nosnem delu očesa 2. ki izraža čustveno prizadetost, žalost kot pri joku: odgovoriti s solznim glasom ● pesn. solzni biseri na trepalnicah solze; šalj. film je deloval zlasti na solzne mešičke ob gledanju filma so ljudje jokali od ganjenosti; šalj. saj to je pravi solzni potop jok z mnogo solz; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; ekspr. že pred letom dni je zapustil solzno dolino je umrl; knjiž. poslušali so s solzno mislijo v srcu žalostni ♪
  12.      solzívka  -e [u̯z] ž (ȋ) publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z zelo ganljivo vsebino: rada je brala solzivke ∙ publ. muzikanti so igrali vesele poskočnice in otožne solzivke zelo čustvene skladbe ♪
  13.      sónce  -a s (ọ̑) 1. nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava: zemlja kroži okoli sonca; mrk sonca; površina sonca; oddaljenost zemlje od sonca / v astronomiji Sonce in Luna // to nebesno telo, kot se vidi z zemlje: sonce je visoko na nebu; sonce se blešči, sije, sveti; danes sonce greje, pripeka, žge; sonce gre za goro; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; ekspr. sonce se je nagnilo h goram; nevihta je minila in posijalo je sonce; oblak je zakril sonce; gledati v sonce; rastlina se obrača za soncem; bledo, svetlo, pesn. rumeno sonce; ekspr. krvavo, zlato sonce; pekoče, toplo, vroče, žareče, žgoče sonce; navidezna pot sonca; svetloba, žarki sonca; sveti se kot sonce; kot sonce čist značaj; lepa kot sonce; to je jasno kot sonce popolnoma / morda bo jutri sonce sončno; pozimi je malo sonca sončnega vremena; po soncu je ura pet glede na njegov položaj na nebu; dan brez sonca ko sonce ni vidno / ekspr.: sonce gleda z neba, se vozi po nebu; sonce se poslavlja, se smeje / pri označevanju časovnosti: vstal sem zgodaj in do sonca sem bil že daleč do sončnega vzhoda; star. še za sonca je prišel domov pred sončnim zahodom; vstajati pred soncem pred vzhodom, s soncem ob vzhodu sonca / ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska 2. svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa: občudovati sonce na vodni gladini; knjiž., ekspr. sonce lije skozi okno; ekspr. cesta, hiša je vsa v soncu; okna se lesketajo, svetijo v soncu; ekspr. slapovi sonca; biti obsijan, obžarjen od sonca / pogledati predmet proti soncu tako, da sončna svetloba pada nanj in ga presvetljuje; očala za sonce sončna očala / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: stopiti iz veže na sonce; njive ležijo na soncu; ob soncu je mesto lepo // toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: sonce ga greje v hrbet; sonce je posušilo roso; sonce mu škodi, ga utruja; pokrivalo ga je varovalo pred soncem; od sonca razgret kamen; na soncu posušene gobe / pri označevanju krajevnosti: greti se, ekspr. peči se na soncu; ne hodi po soncu; ekspr. kam greš v tem soncu // svetloba in toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: uživati sonce; pomanjkanje sonca; les, počrnel od sonca in dežja; biti zagorel od sonca; ekspr. nastavljati obraz soncu / jutranje, opoldansko sonce; majsko, jesensko, zimsko sonce / južno sonce 3. nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov: okoli sonc krožijo drugi planeti; sonca v vesolju 4. vznes. sreča, veselje: srce si želi sonca / v njenih očeh je bilo sonce / to so otroci sonca veseli, srečni ljudje 5. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom kdor ima pozitivno lastnost, kot jo izraža prilastek, v zelo veliki meri: dekle je sonce lepote; bil je sonce pravice 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zasijalo je sonce svobode; sonce sreče je zatonilo; sonce upanja 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pod soncem poudarja trditev: ni ga človeka pod soncem, ki bi to zmogel; v tistem trenutku sem bil najsrečnejši človek pod soncem; ti si največji lenuh pod soncem; nič pod soncem ga ne zanima; ni mu enakega pod (božjim) soncem 8. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce; obsevati se z višinskim soncem ● ekspr. on je sonce, okoli katerega se vse vrti vpliven, mogočen človek; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posije njegova soba je obrnjena od sonca; njegova soba je mračna, temačna; pog. sonce se me je hitro prijelo hitro sem ogorel; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. jaz sem tam doma, kjer sonce vzhaja na vzhodu; ekspr. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni; ekspr. ne bom več gledal sonca umrl bom; ekspr. tri leta nisem videl sonca sem bil v zaporu; ekspr. rad bi še gledal sonce živel; pog. pojdi mi s sonca umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš sončno svetlobo; knjiž. jeseni gredo lastovke za soncem na jug; ekspr. fantovsko sonce luna; vznes. živeti pod svobodnim soncem v svobodni deželi; publ. sonce rimske države je takrat že zahajalo država je slabela, ni bila več mogočna; vznes. Prešeren, sonce naše literature najpomembnejši pesnik; vznes. sin je bil sonce njenega življenja imela ga je zelo rada; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi; ekspr. nič lažjega pod soncem to je zelo lahko narediti, opraviti; nič (ni) novega pod soncem na svetu; star. deset sonc je že od takrat let; ekspr. tako te bom, da boš devet sonc, tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. slika je polna sonca naslikana s svetlimi, rumenkastimi barvami; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši ◊ astr. Sonce je v Strelcu; Sonce stopi v znamenje Strelca; Mars je v konjunkciji s Soncem; geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem ♪
  14.      sónčen  -čna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico / sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur / ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja ● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena ◊ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo ♪
  15.      sòobčutíti  in sòobčútiti -im dov. (ȍ-ȋ ȍ-ú) skupaj s kom občutiti: ni mogel soobčutiti veselja, ki je prevzemalo prijatelje ♪
  16.      sórta  -e ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kulturne rastline iste vrste, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih kulturnih rastlin iste vrste, zvrst: ta sorta pšenice se je izrodila; uvajati, vzgajati nove sorte; krompirjeve sorte; sorte grozdja / sorta jonatan / industrijska, jedilna sorta; krompir zgodnje sorte ♦ agr. debeloplodna sorta jagod; opraševalna sorta za opraševanje sort, ki se z lastnim cvetnim prahom ne morejo oploditi; poskusna sorta katere lastnosti se načrtno preizkušajo; vodilna sorta ki je zaradi dobrih lastnosti najbolj razširjena 2. pog. vrsta: za kosilo so imeli tri sorte mesa; prodajati več sort peciva / slabš. poznam to sorto ljudi take (slabe) ljudi 3. nav. ekspr., v rodilniku, z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo tak, kot določa prilastek: biti boječe, vesele sorte; čudne sorte ženska; on je človek posebne sorte / hči je čisto materine sorte prav taka kot mati / to je malomarnost, uživaštvo najslabše sorte ● pog. iste sorte ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo; pog. kaj hočemo, ljudje so vsake sorte različni; vse sorte pog. vse sorte presenečenj je doživel različna, razna presenečenja; elipt., pog. kadar je malo pijan, vse sorte govori nespametno, nepremišljeno; elipt., pog. vse sorte pripovedujejo o njem o njem pripovedujejo zlasti slabe stvari ♪
  17.      sosédstvo  -a s (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: veselili so se sosedstva z njimi; zbližati se zaradi sosedstva / za to pokrajino je bilo turško sosedstvo neugodno / dobro sosedstvo med državama dobri sosedski odnosi 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: poročiti se v sosedstvu; znanec iz sosedstva / priseliti se, priti v mesto iz sosedstva okolice 3. redko sosedje: sosedstvo je neprijazno sprejelo novega lastnika; biti brez sosedstva ● imajo močen čut za vaško sosedstvo sosedsko skupnost ♪
  18.      sòudeléžnik  -a m (ȍ-ẹ̑) zastar. soudeleženec: soudeležnik veselega popivanja ♪
  19.      sòužívati  -am nedov. (ȍ-í) knjiž. skupaj s kom uživati: souživati dobrine / souživati veselje pohvaljenega otroka ♪
  20.      sovrážnik  -a m (ȃ) 1. kdor ima, kaže do koga zelo nenaklonjen čustveni odnos, navadno združen z željo škodovati mu: ta človek je njegov sovražnik; nimam sovražnikov; ekspr. smrtni, zagrizen sovražnik; prijatelj in sovražnik / pes in mačka sta si sovražnika / osebni, politični sovražnik 2. s prilastkom kdor je usmerjen, deluje proti koristim česa: biti sovražnik domovine, revolucije / ta država je naš sovražnik; star. avstrijske dežele je spet ogrožal dedni sovražnik — Turek / sovražnik napredka, svobode / notranji, zunanji sovražniki države; ekspr. boj proti razrednemu sovražniku proti sovražnikom delavskega razreda // kdor čuti odpor, veliko nenaklonjenost do česa: biti sovražnik nasilja; sovražnik omahljivosti in popustljivosti / je sovražnik žensk 3. nasprotna stran v oboroženem spopadu, vojni: sovražnik je vdrl v državo; ne vdati se sovražniku; napasti, premagati sovražnika; spopad s sovražnikom / publ. potopiti, sestreliti sovražnika sovražno ladjo, letalo / kot povelje sovražnik s čela, za — boj // pripadnik te strani: pet sovražnikov je bilo ubitih, drugi so se umaknili 4. ekspr., s prilastkom kar ovira, preprečuje zlasti kaj pozitivnega: tako malomaren odnos je sovražnik uspeha 5. ekspr., s prilastkom kar povzroča velike težave, škodo: ta bolezen je še vedno naš največji sovražnik; potresi, suša in drugi sovražniki človeštva / dvom je sovražnik pravega veselja ● ekspr. tega ne privoščim niti največjemu sovražniku nikomur; evfem. on ni sovražnik alkohola rad pije alkoholne pijače ♪
  21.      splòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: to so sploh znane besede; otrokom sploh marsikaj lahko spregledamo; takšne knjige berejo redki in sploh mlajši 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli: pred očmi nam ni posameznik, ampak človek sploh; navdušen je za poezijo in za umetnost sploh; govori o gospodarstvu sploh in še posebej o kmetijstvu ♦ lingv. dvorana pomeni večji, zaprt prostor sploh izraža splošnost pomena razlagane besede 3. pog., ekspr., pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: rekel ji je, da je neumna gos, koza in sploh; postregli so nam z mesom, pecivom in vinom in sploh / zahvaljujem se vam za požrtvovalnost, medsebojno razumevanje in sploh / drveli so skozi ovinke in mimo skal in oh in sploh 4. ekspr. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: sploh mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; sploh pa rajši vidim, da odidete domov / nisem je iskal, sploh se niti spomnil nisem nanjo; da je to namenjeno materam, sploh ni treba posebej poudarjati / sploh (ti) ni kaj reči. Lepa si / v vezniški rabi kar naprej sitnari, sploh si samo domišlja, da je bolan / v medmetni rabi potepal sem se po mestu, obhodil obzidje, stikal v arhivu, sploh, nisem se dolgočasil 5. nav. ekspr., navadno v vprašalnih, odvisnih stavkih poudarja pomen besede, na katero se nanaša: kako je to sploh mogoče; kdo pa ste sploh vi; sprašujem se, kaj sploh delam tukaj; si danes sploh kaj jedel; ali sploh veste, kdaj pride; naj bo vesel, da sploh še živi / to je največ, kar se sploh da doseči; kot voditelj mora še sploh biti za zgled; elipt.: pretepel je fanta, potem pa začel razmišljati, zakaj ga je sploh; imela je prijeten glas, lepo postavo, obraz pa sploh // v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: ponoči sploh ne gre od doma; take pohvale sploh ne zasluži; vsega tega takrat sploh še ni bilo / povabil jo je na ples, a je rekla, da sploh ne pleše; kako pa tvoj prijatelj? Sploh se ne oglasi, sploh ne vem, kje je / bila je huda nesreča: pet mrtvih, da o ranjenih sploh ne govorimo; si dolgo čakal? Sploh ne ● star. ta teden bodo sploh začeli trgati povsod; vsi; ekspr. takšni izzivi so vedno zdrava in koristna stvar, sploh pa za mladega človeka izraža omejevanje na najpomembnejše; ekspr. sploh pa, ali je to važno izraža podkrepitev trditve ♪
  22.      spočétnik  -a m (ẹ̑) knjiž. 1. kdor povzroči nastanek novega organizma: on je otrokov spočetnik / ekspr. bila je v veselje svojima spočetnikoma staršem 2. začetnik: spočetnik novih idej ♪
  23.      spomín  -a m (ȋ) 1. ed. sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani, obnovi: spomin mu odpoveduje, ekspr. peša; zanesti se na svoj spomin; imeti dober, slab, zanesljiv spomin / ekspr. če me spomin ne vara, sem to dekle že nekje videl; ponesrečenec je izgubil spomin; uriti spomin / glasbeni, motorični spomin; vizualni spomin; spomin za številke 2. ed., nav. ekspr. zavest, v kateri so ohranjene predstave, misli, podatki o preteklosti: v spominu se mu je vrstila podoba za podobo / izbrisati koga iz spomina pozabiti ga; priklicati (si) v spomin spomniti se; poskušal sem se spomniti imena, a v spominu je bila luknja nisem se mogel spomniti; ohraniti kaj v spominu zapomniti si; ta dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja / v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu 3. predstava, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti: spomini ga težijo, vznemirjajo; jasen, neprijeten, vesel spomin / spomini segajo daleč nazaj; spomin na ta dogodek je še živ; vse to je zdaj samo še spomin; skupaj obujati spomine / navesti podatke po spominu 4. oseba glede na zavestno obnovitev v zavesti koga: počastiti spomin na padle z enominutnim molkom; vznes.: oddolžiti se spominu umrlega; človek blagega spomina / v medmetni rabi, ob spominu na umrle slava njegovemu spominu 5. mn. popis dogodkov, srečanj, ki jih je pisec sam doživel: brati, izdati spomine; druga knjiga spominov 6. v zvezi s predlogom v, za izraža, da je namen določenega dejanja, stvari spominjanje na koga ali kaj: postaviti kip v spomin pesnika, pesniku, na pesnika; praznik v spomin na zmago / dobiti kaj v spomin, za spomin; posvetiti knjigo komu v spomin / kot posvetilo materi v spomin / v osmrtnicah v spomin ● ekspr. te hiše, palače so okamneli spomini nekdanjih časov ostanki, preostanki, ki spominjajo na nekdanje čase; v njegovih dogodivščinah ni nič spomina vredno kar bi si bilo vredno zapomniti; ostati zvest spominu in delu koga ravnati, delati tako, kot je kdo delal; star. od takrat sina ni vzela več v spomin ga ni več omenjala, ni govorila o njem; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv ◊ etn. glas, znamenje, ki naznanja smrt v hiši ali v ožjem sorodstvu ♪
  24.      spomladánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: hladna spomladanska noč / spomladanska pozeba; začelo se je spomladansko deževje / spomladanski plašč; spomladanska solata // nav. ekspr. značilen za pomlad: čeprav je šele februar, je že pravo spomladansko vreme / obšlo ga je spomladansko razpoloženje veselo, razigrano ◊ agr. spomladanski dosevek; bot. spomladanska torilnica gozdna rastlina z dolgopecljatimi jajčastimi ali srčastimi listi in modrimi cveti v socvetju, Omphalodes verna; šport. spomladanski kros ♪
  25.      spontán  -a -o prid. (ā) nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: spontani gibi; spontano veselje / presenetilo ga je njeno spontano vprašanje // ki nastane sam od sebe, ne organizirano: nastajal je spontan odpor; spontano zbiranje pomoči / na prireditvi je bilo vse prisrčno, spontano / hipoteza o spontanem nastanku življenja ● spontan vžig snovi samovžig; knjiž. ta človek je zelo spontan sproščen, nenarejen, naraven ◊ med. spontani splav spontáno prisl.: gledalci so spontano zaploskali; spontano nastala skupina ♪

   635 660 685 710 735 760 785 810 835 860  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA