Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
veljavno (132)
- veljávnost -i ž (á) lastnost, značilnost veljavnega: veljavnost zakona / veljavnost potnega lista je že potekla; prijava je izgubila veljavnost; podaljšati veljavnost dovoljenja / absolutna veljavnost resnice / med prijatelji je izgubljal veljavnost veljavo, ugled / skladbe svetovne veljavnosti kvalitete, pomena ♪
- veljávnosten -tna -o prid. (á) nanašajoč se na veljavnost: veljavnostna doba / veljavnostni simboli ♪
- edínoveljávnost -i ž (ȋ-á) knjiž. lastnost edino veljavnega: edinoveljavnost novega predpisa ♪
- enakoveljávnost -i ž (á) enakovrednost: enakoveljavnost šolskih predmetov / enakopravnost in enakoveljavnost vseh stanov ♪
- nèveljávnost -i ž (ȅ-á) lastnost, značilnost neveljavnega: neveljavnost oporoke, pogodbe ♪
- polnoveljávnost -i [u̯n] ž (á) pisar. veljavnost: dokazovati polnoveljavnost oporoke ♪
- absolutizácija -e ž (á) knjiž. pripisovanje absolutne veljavnosti relativno veljavnim stvarem: absolutizacija nauka ♪
- absolutizírati -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. absolutno veljavnost pripisovati relativno veljavnim stvarem: nobenega področja življenja ni hotel absolutizirati; absolutizirati pogojno znanstveno resnico absolutizíran -a -o: absolutizirane ideje ♪
- anulácija -e ž (á) knjiž. razglasitev za neveljavno; razveljavitev, uničenje: anulacija čekov, dogovora ♪
- anulírati -am dov. in nedov. (ȋ) razglasiti za neveljavno; razveljaviti, uničiti: anulirati dogovor, odlok, pogodbo anulíran -a -o: anuliran ček ♪
- brezizjémen -mna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je brez izjeme: zahtevati brezizjemno tišino; brezizjemna veljavnost odločbe brezizjémno prisl.: zakon velja brezizjemno ♪
- civílen -lna -o prid. (ȋ) 1. ki se ne nanaša na vojsko, vojake: civilni in vojaški invalidi; šel bo za civilnega pilota; civilna oblast na osvobojenem ozemlju; je v civilni službi; civilno letališče; v vojni trpi tudi civilno prebivalstvo; diplomantom vojnih akademij se priznava tudi v civilnem življenju fakultetna izobrazba / polkovnik se je preoblekel v civilno obleko 2. ki se nanaša na necerkvene obrede: pogreb ne bo cerkven, ampak civilen; civilna poroka 3. jur. nanašajoč se na osebnopravne ali premoženjskopravne odnose: tožba v civilnem procesu; civilna pravda; sodišče rešuje civilne in kazenske zadeve; civilno sodišče ◊ jur. civilni komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; civilni zakonik zakon, ki obsega celotno v državi veljavno civilno pravo; civilna lista v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz
državnega proračuna za stroške dvora; civilno pravo pravo, ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno civílno prisl.: poročila sta se civilno; civilno oblečen moški ♪
- denár -ja m (á) 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko / ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja // kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati,
zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž / kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar ● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja
vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi ◊ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja ♪
- derogácija -e ž (á) jur. delen ali popoln odvzem veljavnosti pravnemu predpisu z novim pravnim predpisom; razveljavitev ♪
- derogírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur. delno ali popolnoma odvzeti veljavnost pravnemu predpisu z novim pravnim predpisom; razveljaviti: derogirati vsa prejšnja določila ♪
- dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz
ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
- dokumènt -ênta m (ȅ é) 1. listina z uradno veljavnostjo: dokumenti so v redu; predložiti je treba osebno izkaznico in druge dokumente; ponarediti, pregledati dokumente; ni se mogel zaposliti, ker ni imel potrebnih dokumentov; ustavni dokument; dokument o šolanju / deklaracija je dokument mednarodnega značaja 2. kar kaže, potrjuje resničnost ali obstoj česa: našli so tudi obremenilne dokumente; zgodovinski dokument; pren. narodopisno blago je dokument ljudske kulture; ta drama je dokument svoje dobe ♪
- določílo -a s (í) kar akt uradno določa: zakonsko določilo je še veljavno; ta določila bomo morali temeljito spremeniti; podrobna določila; ustavna določila; določila statuta; določila o družbenoekonomskih odnosih ♦ lingv. povedkovo določilo; prislovno določilo ♪
- dovoljênje -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe; dobiti, prositi dovoljenje za kaj; brez dovoljenja je zapustil delavnico; z materinim dovoljenjem hodi na ples; pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja ♪
- ekvivalénca -e ž (ẹ̑) razmerje, v katerem je kaj po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim, enakovrednost: sistemi delitve temeljijo na ekvivalenci dela in dohodka / ekvivalenca šolskih spričeval tujih držav enaka veljavnost ♪
- enoveljáven -vna -o prid. (á ā) publ. neizpodbiten, neovrgljiv: poskusi niso dali enoveljavnih rezultatov enoveljávno prisl.: upravičenost takšnega sklepa je mogoče enoveljavno dokazati ♪
- epistemologíja -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija ♪
- gnoseologíja in gnozeologíja -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija, spoznavoslovje: razlaganje marksistične gnoseologije ♪
- gotovína -e ž (í) splošno veljavno plačilno sredstvo v bankovcih ali kovancih: prodajajo le za gotovino; plačal je v gotovini / ima posestvo in precej gotovine ♪
- ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk
pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
1 26 51 76 101 126