Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
velikan (43)
- velikán -a m (ȃ) 1. v pravljicah nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: stooki velikan; velikani in palčki 2. ekspr. nenavadno velik in močen človek: zrasel je v pravega velikana // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: duhovni, znanstveni velikan; športni velikani; velikani slovenske kulture 3. ekspr., s prilastkom zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: gradnja novih hotelskih velikanov / vodstvo tekstilnega velikana velike tekstilne tovarne, trgovine // kar je veliko sploh: s snegom pokriti gorski velikani / pristanek zračnega velikana ♪
- velikánka -e ž (ȃ) 1. ženska oblika od velikan: dekle je velikanka med vrstnicami / prekooceanska velikanka / kača, lipa velikanka 2. publ. velika (smučarska) skakalnica: skakati na velikanki / stometrska velikanka ♪
- velikánski -a -o prid. (ȃ) ekspr. zelo velik: velikanski kup; velikanska ladja; kitovo telo je velikansko / velikanska razdalja / velikanski vihar; velikanska premoč / velikanska gneča / velikanski pomen odkritja; velikanski uspeh ♦ zool. velikanska črepaha največja morska želva, Chelonia mydas velikánsko prisl.: imeti velikansko težav ♪
- velikánskost -i ž (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost velikanskega: velikanskost poslopja / velikanskost prostora ♪
- velikánstvo -a s (ȃ) ekspr. 1. dejstvo, da je kdo velikan: gargantovska komika velikanstva 2. dejstvo, da je kaj velikansko: velikanstvo kraških jam / velikanstvo idej ♪
- àjd ájda m, im. mn. ájdi in ájdje (ȁ á) star. 1. pogan: naj bo ajd ali kristjan 2. redko velikan: bil je ajd po rasti in moči ◊ etn. ajdje po ljudskem verovanju velikani, ki so živeli pred človeškim rodom ♪
- cámar -ja m (ā) nar. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe; drug: Karničniki so pripravljali velikansko svatbo .. camar je navabil skoraj sto parov svatov (Prežihov) ♪
- črepáha -e ž (á) zool., navadno v zvezi velikanska črepaha največja morska želva, Chelonia mydas ♪
- delávnica -e ž (ȃ) 1. prostor, v katerem se kaj izdeluje ali popravlja: najeti delavnico; avtomehanična, čevljarska, mehanična, mizarska delavnica; gledališke delavnice delavnice, v katerih se izdeluje scenska in kostumska oprema; pren. pogled v duhovno delavnico slavnega filozofa; velikanska delavnica narave 2. obrat, manjše podjetje, ki kaj izdeluje ali popravlja: oženil se je in odprl delavnico; mnogo naših tovarn je zraslo iz obrtnih delavnic / dognano je, da so vse te slike delo iste slikarske, umetniške delavnice / prisilna delavnica nekdaj zavod, v katerega so sodišča po prestani kazni oddajala delomrzne kaznjence ♪
- dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada
med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom:
med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga
pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
- enórmen -mna -o prid. (ọ̑) knjiž. velikanski, ogromen: enormne zgradbe / enormni gospodarski uspehi ♪
- fálos tudi fálus -a m (ȃ) knjiž. moški spolni ud: v sprevodih v čast Dionizu so nosili velikanski lik falosa kot simbol rodovitnosti ♪
- gigánt -a m (ā) 1. v grški mitologiji nenavadno veliko in močno, človeku podobno bitje: spopad gigantov z bogovi // um. kip močnega moškega, ki podpira razne stavbne elemente: portal nosita dva giganta 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek; velikan, orjak: po telesu je gigant // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: on je pravi gigant umetnosti, znanja 3. publ., ekspr. zelo velik, gospodarsko pomemben objekt: zgradili so hidroenergetski gigant; obratovati je začelo več novih industrijskih gigantov; tehnični gigant ♪
- gigántski -a -o prid. (ā) ekspr. nenavadno velik, velikanski: gigantski industrijski obrat; gigantske razsežnosti kipa / gigantski boji v revoluciji; gigantski napredek tehnike; opraviti gigantsko delo ♪
- gorostás -a m (ȃ) star. velikan, orjak: zrasel je v pravega gorostasa ♪
- gorostásen -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪
- ilustrácija -e ž (á) 1. risba, slika kot pojasnilo, okras (tiskanega) besedila: izdelati, narediti ilustracije; knjižna ilustracija; ilustracija povesti; ilustracija k pesmim; knjiga z ilustracijami / slikar je razstavil svoje ilustracije // redko ilustrirana revija: brala je stare ilustracije 2. glagolnik od ilustrirati: ukvarjal se je z ilustracijo knjig 3. kar zaradi svoje nazornosti pripomore k boljšemu razumevanju obravnavanega, ponazoritev: ta dogodek je dobra ilustracija razmer; služiti kot ilustracija; kot ilustracijo svojih misli je navajal njegove besede / v ilustracijo, za ilustracijo kaj navesti, povedati; elipt. razvoj matematike je velikanski — samo primer za ilustracijo / njegove slike so sugestivna ilustracija tistega časa / glasbena ilustracija glasba, ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev ali nastop; odlomek glasbenega dela, ki predstavlja posameznega
skladatelja, celo dobo ♪
- impozánten -tna -o prid., impozántnejši (ȃ) ki vzbuja pozornost, občudovanje zaradi a) velike razsežnosti; mogočen, veličasten: pesniku so odkrili impozanten spomenik; impozantna cerkev; impozantne granitne skale; ustavil se je pred impozantnim poslopjem / imel je impozanten obraz; impozantna postava / ekspr. te številke so impozantne zelo velike b) velikega števila, velikanski: impozantna družina rastlin; pred vhodom se je zbrala impozantna množica ♪
- kiklóp tudi ciklóp -a m (ọ̑) 1. v grški mitologiji velikan z očesom sredi čela: to je svet favnov in silenov, siren in kiklopov 2. knjiž., ekspr. nenavadno velik in močen človek: kdo se ne bi bal takega kiklopa ♪
- kiklópski tudi ciklópski -a -o prid. (ọ̑) knjiž., ekspr. nenavadno velik, velikanski: strmeli so nad temi kiklopskimi spomeniki; kiklopski gorski velikani ♦ arhit. kiklopski zid zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami ♪
- kólos in kolós -a m (ọ̑; ọ̑) knjiž. zelo velik, velikanski kip: že od daleč opaziš štiri sedeče kolose // ekspr., navadno s prilastkom kar je zelo veliko, velikansko: ogromni kolosi železa / po cesti so se drug za drugim premikali 50-tonski kolosi tanki / bila je zelo močna, bujnih prsi, pravi kolos ♪
- kolosálen -lna -o prid. (ȃ) 1. knjiž. nenavadno velik, velikanski: kupola se dviga nad kolosalno rotundo / ekspr. ima kolosalne želje 2. ekspr. čudovit, sijajen: od tod je kolosalen razgled / kolosalna zabava kolosálno prisl.: to je naravnost kolosalno ♪
- kúbus tudi kúb -a m (ȗ) knjiž. kocka: izračunati prostornino kubusa / stavba je bila podobna velikanskemu kubusu ♪
- leviátan tudi leviatán -a m (ȃ; ȃ) po bibliji velikanska morska pošast: pokončati leviatana; pren., knjiž. kdo nas bo rešil tega leviatana ♪
- lupína -e ž (í) 1. mehek, sočen ovoj sadov, plodov: odstraniti banani, jabolku, krompirju, pomaranči lupino; sadje z debelo, tanko lupino / zelena orehova lupina; bodičasta lupina kostanja, žira ježica / pospravil je jabolčne lupine olupke 2. trd, suh ovoj sadov, plodov: streti, zdrobiti lupino; izluščiti jedrce iz lupine; valovi so premetavali ladjo kakor orehovo lupino / lešnikova, orehova lupina; pren., ekspr. za njegovo trdo lupino se skriva dobro srce 3. ovoj jajca, navadno trd, apnenčast: natreti, razbiti lupino; pišče je prekljuvalo tanko lupino / jajčna lupina; mehka kožnata lupina kačjega jajca 4. zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali: školjka odpre, zapre lupino; lupina je gladka, rebrasta / lupina morskega ježka // zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa lupina 5. zunanji del kakega predmeta, zlasti okroglega:
lupine granat / od čolna je ostala samo lupina / ekspr. stali so v lupini velikanske dvorane // ekspr. (majhen) čoln, (majhna) ladja: vse tri lupine so se v viharju s tovorom in ljudmi potopile 6. ekspr. kar je za kaj nepomembno: pomembno je jedro, ne lupina; njegova prijaznost je samo lupina / knjiž., z oslabljenim pomenom: lupina njegovega slabotnega telesa skriva bogato dušo; lupina videza obdaja resnico ● ekspr. počasi je zlezel iz svoje lupine postal dejaven, sproščen; ekspr. če te mika jedro, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi ◊ arhit. lupina neravna, navadno izbočena tanka plošča, ki pokriva prostore večjih razsežnosti; bot. semenska lupina tanek ovoj semena; um. lupina stene, stropi, ki obdajajo in oblikujejo prostor ♪
1 26