Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

veli (5.726-5.750)


  1.      vodína  -e ž (ȋ) nar. prekmursko (velika) voda: iti do vodine ♪
  2.      vodnàt  -áta -o tudi vôdnat -a -o prid. (ȁ ā; ȏ) ki ima veliko vode: vodnat slap; vodnata reka / vodnati skladi; vodnate plasti / gozdnata in vodnata dežela ♪
  3.      vodník  -a m (í) 1. kdor koga kam vodi: vodnik je odpeljal lovce do sosednje kmetije; najeti, poiskati vodnika; dober vodnik / gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah / vodnik je otovoril mulo 2. žival, ki vodi trop, čredo: vodnik nosi zvonec; najstarejši oven je bil vodnik; gams vodnik 3. ekspr. kdor z zgledom, nasveti vodi koga: biti vodnik mladine; duhovni, idejni vodnik / vodnik narodu vzornik 4. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev; vodič: zaposliti se kot vodnik / turistični vodnik 5. kdor vodi (taborniški) vod: vodnik je peljal tabornike na izlet; vodnik medvedkov 6. knjiga, brošura s podatki, slikami, zemljevidi o krajih, znamenitostih: kupiti si vodnik; dober vodnik; vodnik po Jadranu 7. kar komu omogoča, da kaj spozna, se s čim seznani: knjiga je zanimiv vodnik po slovenski književnosti 8. elektr. žica ali drugače oblikovan električni prevodnik: za vodnik uporabiti bakreno žico; prekinitev vodnika / dvožilni, enožilni vodnik; goli vodnik ki je brez izolirne prevleke; masivni vodnik iz samo ene žice ali palice; nevtralni vodnik ki je v trifaznem sistemu priključen na nevtralno točko; nični vodnik ki je zvezan z zemljo pri napeljavi za izmenični tok / električni vodnik ◊ geom. krog vodnik krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli ♪
  4.      vodomèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. okrasna naprava z zbiralnikom vode, iz katere brizgajo vodni curki in v loku padajo nazaj v zbiralnik: sredi parka je vodomet; šumenje vodometa; vodnjak s kipi in vodometom 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa, kar v loku pada kam: vodomet isker, luči ♪
  5.      vodóvje  -a s (ọ̑) 1. velika količina vode: naraslo vodovje je odneslo most; ekspr. reševalec je že plaval sredi vodovja; nemirno vodovje oceana 2. več tekočih in stoječih vod: vodovje Gorenjske narašča; vodovje je preplavilo polja ♪
  6.      voglárjenje  -a s (á) glagolnik od voglariti: naveličati se voglarjenja ♪
  7.      vóhati  -am nedov. (ọ̑) 1. z vohom zaznavati: vohati vonj po zažganem / vohati svež kruh; vohati pline // biti sposoben zaznavati vonj: šakal voha mrhovino na velike razdalje / nepreh. kljub nahodu še dobro voha 2. s potegi zraka v nos in premikanjem nosnic, glave prizadevati si zaznati določen vonj: pes je vohal, pa ni nič zavohal; žival voha okrog posode; srna voha po zraku 3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do podatkov o delovanju, življenju koga: kar naprej voha, pa nič ne izve; vohati okoli sosedove hiše; vohati za ljudmi 4. ekspr. čutiti, slutiti: vohali so nesrečo; vohal je, da se bo zgodilo nekaj hudega / vohati sneg predvidevati, da bo začelo snežiti vohajóč -a -e: medved je vohajoč obhodil travnik; vohajoči psi ♪
  8.      vôjska  -e ž (ó) 1. nav. ed. oborožene sile navadno kake države: vojska ima v državi velik vpliv; opremiti vojsko z modernim orožjem; dezertirati iz vojske; stopiti v vojsko; biti v službi v vojski; močna vojska; pripadnik vojske 2. pripadniki teh sil: vojska napade, se umika; poveljnik vojske; premikanje vojsk; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno / najemniška vojska v nekaterih državah ki jo sestavljajo za plačilo najeti vojaki 3. vojaški spopad, navadno med državami; vojna: vojska se začne, konča / druga, prva svetovna vojska / star. iti na vojsko // pog. čas trajanja takega spopada: po vojski se je marsikaj spremenilo; pred vojsko je bil zaprt 4. ed., pog. opravljanje določen čas trajajoče obvezne dejavnosti v oboroženih silah: vojska je za zdrave fante obvezna; odložiti vojsko / po diplomi je šel v vojsko // čas opravljanja take dejavnosti: pripovedovati zgodbe iz vojske 5. ekspr., z rodilnikom velika množica: vojska novinarjev; spremlja jo vojska občudovalcev ● ekspr. imela sta vojsko prepirala sta se; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; preg. kjer nič ni, tudi vojska ne vzame kjer nič ni, ni kaj vzeti ◊ lit. abecedna vojska spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; voj. služiti vojsko; kopenska vojska del armade, določen za vojaške dejavnosti na kopnem; stalna vojska ki jo ima kaka država v mirnem času; rod vojske ♪
  9.      vojskovánje  -a s (ȃ) glagolnik od vojskovati se: z vojskovanjem pridobiti tuja ozemlja; dolgotrajno vojskovanje; načini, taktika vojskovanja / naveličati se vojskovanja ♪
  10.      vòl  vôla [vou̯] m, im. mn. vôli stil. volóvi, rod. mn. vôlov in volóv, daj. mn. vôlom stil. volém, tož. mn. vôle stil. vôli, mest. mn. vôlih tudi voléh, or. mn. vôli in volmí (ȍ ó) 1. skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa: vol muka; gnati, pasti, vpreči vole; orati, voziti z voli; lisast, rdečkast vol; ima mirne, poslušne vole; pitan, težek vol; par volov; delati, garati kot vol zelo veliko, naporno in vztrajno; tepsti koga kot vola zelo močno in neusmiljeno; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno / peči, vrteti vola na ražnju ∙ ekspr. lačen sem, da bi vola pojedel zelo; s parom volov me ne spraviš tja v kmečkem okolju sploh ne; pog. to je žganje za vola ubit(i) zelo močno; preg. boljše prihranjeno jajce kot sneden vol 2. slabš. neumen, nedomiseln človek: ti si vol; s takim volom se ne da pogovarjati ♪
  11.      volán 1 -a m (ȃ) krmilo, zlasti pri motornem vozilu: obračati, preprijeti volan; zasukati, zavrteti volan v desno; volan avtomobila, traktorja / zakleniti volan ∙ ekspr. prepustiti volan sopotniku vožnjo vozila z volanom; ekspr. za volanom je bila ženska vozila je; ekspr. dvajset let sedeti za volanom biti (poklicni) voznik ♦ aer. volan delu nesklenjenega obroča podoben del krmilne naprave velikih letal; šport. volan boba ♪
  12.      vólčji  -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom ◊ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti ♪
  13.      vólja  -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo; krepiti, razvijati, utrjevati voljo; ekspr. zlomiti komu voljo; slabotna, trdna volja; človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja; po uspehu je spet dobil voljo do dela; nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja; vzbuditi v kom voljo do česa; delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti // v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja; izpolniti voljo koga; vsiliti komu svojo voljo; delati proti volji koga; vztrajati pri svoji volji; to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče 4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje 5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo; tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato 7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izraža a) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil; za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo; pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo; za božjo voljo, rešite ga ● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno ◊ filoz. volja do moči; jur. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose ♪
  14.      vólk  -a [u̯k] m, mn. volkóvi, im. mn. stil. volcjé (ọ̑) 1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk // volčji samec: volk in volkulja 2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi 3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi 4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar 5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce // vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco 6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka 7. nestrok. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk 8. žarg., muz. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo ◊ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji som; polarni volk; prerijski volk kojot ♪
  15.      voloók  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž., ekspr. ki ima velike, okrogle oči: volooki lepotec / pri Homerju volooka Hera ♪
  16.      volóvji  -a -e prid. (ọ̄) nanašajoč se na vole: volovji rogovi; volovje stegno / volovji gonjači gonjači volov / človek z volovjimi očmi z velikimi, okroglimi ♪
  17.      volóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na vole: volovsko stegno / juha iz volovskega repa; trobiti na volovski rog / volovska vprega / ekspr.: ljudje volovske moči; volovska potrpežljivost zelo velika / ekspr.: človek s širokim, volovskim obrazom spodaj enako širokim kot zgoraj; volovski pogled pogled široko odprtih, brezizraznih oči; imeti volovske oči velike, okrogle ∙ nar. volovski jezik jelenov jezik; slabš. ima volovske možgane misli, dojema zelo počasi, nerodno; nar. volovsko oko ivanjščica; na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom ♦ agr. volovsko srce paradižnik s srčasto vzbočenimi sadovi; bot. navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis volóvsko prisl.: volovsko močen, otopel človek ♪
  18.      voltairovski  -a -o [-têr-] prid. (ȇ) tak kot pri Voltairu: voltairovsko gledanje na cerkev, plemstvo / voltairovski posmeh ∙ voltairovski naslanjač velik naslanjač z nizkim sedalom in visokim naslonjalom za hrbet ♪
  19.      volúhar  -ja m (ȗ) 1. škodljiv, podgani podoben glodavec z okroglo glavo in krajšim, kosmatim repom: voluhar obgloda korenine drevja; loviti, zatirati voluharja ♦ zool. veliki voluhar 2. nizko človek, ki zaradi lastnih koristi prikrito, zahrbtno komu škoduje: take voluharje je treba izključiti iz organizacije ♪
  20.      volúharica  -e ž (ȗ) 1. samica voluharja: voluharica z mladiči; voluhar in voluharica 2. nav. mn., zool. škodljivi, velikim mišim podobni glodavci s topim smrčkom in krajšim repom, Microtidae: voluhar, pižmovka in druge voluharice ♪
  21.      volúmen  -mna m (ú) 1. prostornina: izmeriti, izračunati volumen; volumen prostora, telesa 2. publ., navadno s prilastkom prostorska razsežnost česa: poudariti volumen kipa / gladek, plastičen volumen / kiparski, likovni volumni // razsežnost česa sploh: to pripovedno delo je zelo dobro kljub majhnemu volumnu / estetski, psihološki volumen umetnine // obseg, velikost česa v določenem času: volumen proizvodnje, uvoza / kreditni volumen; volumen tržišča 3. publ. značilni slušni vtis glasu zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami: ta vloga zahteva drugačen pevski volumen 4. biblio. zvezek, snopič: delo je izhajalo v volumnih // debela starinska rokopisna ali tiskana knjiga: folianti in volumni ◊ med. minutni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje v eni minuti; utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom; strojn. gibni volumen gibna prostornina ♪
  22.      voluminózen  -zna -o prid. (ọ̑) publ. ki ima sorazmerno veliko prostornino, prostorsko razsežen: voluminozen kip, tovor; po stepanju postane smetana voluminozna / voluminozna knjiga debela / voluminozen glas, ton glas, ton z značilnim slušnim vtisom zlasti glede na slišnost tonov z nižjimi frekvencami ♦ agr. voluminozna krma krma, ki ima glede na svojo prostornino malo prebavljivih hranilnih snovi voluminózno prisl.: voluminozno oblikovan kij ♪
  23.      voščén  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na vosek: voščena obloga; voščena sveča / voščene barvice; voščene rože; voščene vžigalice / muzej voščenih lutk v Londonu muzej, v katerem so v naravni velikosti upodobljene znamenite osebnosti / nekdaj voščena tablica lesena tablica, prevlečena z voskom / voščen sijaj; voščena bledica; biti voščen v obraz / voščena prevleka na listih, plodovih ♦ agr. voščena zrelost semen zrelost, pri kateri je vsebina mehka kot vosek; min. voščeni opal opal voščenega sijaja, navadno rjav; teh. voščena forma; um. voščena praskanka; voščene tehnike tehnike, pri katerih se kot slikarsko vezivo uporablja vosek, voščena emulzija; zool. velika voščena vešča vešča, katere gosenice se v čebelnjakih hranijo z odpadki in s čebeljim zarodom, Galleria mellonella; voščena vetrnica bledorumen morski ožigalkar z valjastim telesom in številnimi lovkami, Anemonia sulcata voščéno prisl.: voščeno bel, rumen ♪
  24.      votlák  -a m (á) grad. zidna opeka z velikimi luknjami, votlinami: zidati z votlaki / betonski, silikatni votlak ♪
  25.      vóz  -á m, daj., mest. ed. vôzu in vózu; im. mn. vozóvi stil. vozjé; rod. mn. vozóv tudi vóz (ọ̑) 1. vozilo z navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora, ki ga vleče vprežna žival: voz pelje, ekspr. drdra, škriplje po cesti; naložiti voz; napreči, zapreči voz; ustaviti voz; zmetati z voza; vpreči konja v voz; peljati se, sedeti na vozu; lahek, težek voz; lestve, zavora pri vozu / nagrabili so šest voz listja; voz sena / gnojni voz; kmečki voz; lojtrski voz z lestvi podobno pripravo na straneh; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; seneni voz; vprežni voz; voz na volovsko vprego; pren. voz časa je obtičal 2. knjiž. vagon: voz je iztiril / jedilni, poštni, živinski voz 3. žarg. avtomobil: kupil je nov voz / rešilni voz 4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar izraža potek, spreminjanje tega, kar določa prilastek: usmeriti gospodarski, znanstveni voz; potegniti voz razvoja naprej razvoj ● publ. ob tem vprašanju se je razbil vladni voz je vlada morala odstopiti; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno; ekspr. vpregla ga je v svoj voz naredila, da dela za njene koristi; ekspr. vpreči se v politični voz začeti se ukvarjati s politiko; bojni voz pri starih narodih dvokolesni vprežni voz, ki se uporablja v boju; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; poštni voz nekdaj za prevoz pošte in potnikov; veliki voz ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; ekspr. že dolgo je, kar sta začela vleči zakonski voz sklenila zakonsko zvezo ◊ adm. voz v levo in desno premikajoči se del pisalnega stroja z valjem in drugimi pripravami; agr. pod voza; ročica pri vozu; voj. municijski voz nekdaj vprežno vozilo za prevažanje streliva; žel. motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪

   5.601 5.626 5.651 5.676 5.701 5.726 5.751 5.776 5.801 5.826  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA