Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

veli (3.423-3.447)


  1.      pogóltnost  -i [u̯t] ž (ọ́) slabš. lastnost, značilnost pogoltnega človeka: njegova pogoltnost je velika / zlato, ki si ga je nabral s svojo brezsrčno pogoltnostjo ♪
  2.      pogorélščina  -e [u̯š tudi lš] ž (ẹ̑) 1. ekspr. neuspeh, polom: doživeli so veliko pogorelščino 2. zastar. prispevki za pogorelce: zbirati pogorelščino ♪
  3.      pogoréti  -ím dov., pogôrel (ẹ́ í) 1. biti v požaru, ognju uničen: velik del gozda je pogorel; hiša je pogorela, hlev je pa ostal; ekspr. pogoreti do tal popolnoma / pog., ekspr. sosed je pogorel pogorela mu je hiša, gospodarsko poslopje; brezoseb. pogorelo jim je ∙ ekspr. trikrat seliti, preseliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči 2. zgoreti do konca: vsa drva so pogorela; sveča je pogorela / ogenj v peči je pogorel ugasnil 3. ekspr. doživeti neuspeh: režiser je s svojo predstavo pogorel; pri volitvah so pogoreli; klavrno pogoreti; pogoreti na celi črti popolnoma, v celoti / načrt je pogorel ni bil uresničen, izpeljan; pri partiji šaha je spet pogorel bil premagan 4. star. prenehati žareti: zarja nad gorami je pogorela pogôrel tudi pogorèl in pogorél -éla -o: pogorel les; pogorela domačija; sam.: zbirati prispevke za pogorele ♪
  4.      pogóst  -a -o prid., pogóstejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: narava je pogost motiv v njegovi poeziji; prepiri med njima so postajali še pogostejši; viharji tod niso pogosti / to je pogosta bolezen med domačini; niti pogoste ustrelitve niso strle upora // ki ima razmeroma veliko frekvenco: to so pogosti primeri; pogoste besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogosto utripanje luči; potresni sunki so postajali še pogostejši in močnejši pogósto prisl.: pogosto prihaja k nam na obisk; to se pogosto sliši; zelo pogosto ga srečam; zdaj bomo bolj pogosto hodili v gledališče; čedalje pogosteje zahaja v kavarno ♪
  5.      pogóstem  in po góstem prisl. (ọ̑ ) star. velikokrat, pogosto: piše nam precej pogostem ♪
  6.      pogósten  -tna -o prid., pogóstnejši (ọ̑) 1. ki se večkrat pojavi, ponovi: breza je slikarjev pogosten motiv; to je pri njih pogosten prizor / v teh krajih je malarija pogostna bolezen // ki ima razmeroma veliko frekvenco: upoštevali so le pogostne primere; pogostne besede 2. ki se pojavlja v krajših časovnih presledkih: pogostni napadi kašlja so ga izčrpavali; priporočili so mu pogostnejše preglede; potresni sunki so postajali še pogostnejši ♪
  7.      pogóstokrat  prisl. (ọ̑) redko velikokrat, pogosto: stric nam pogostokrat prinese bonbone ♪
  8.      pogóstoma  prisl. (ọ̑) knjiž. velikokrat, pogosto: soseda je pogostoma hodila k nam v vas; pri nas so to burko igrali sorazmerno pogostoma ♪
  9.      pogrèb  -éba m (ȅ ẹ́) obred pokopavanja: pogreb bo v petek popoldne; udeležiti se pogreba; naročiti, oskrbeti pogreb; iti k pogrebu, na pogreb; danes je osmi dan po pogrebu; biti pri pogrebu; lep, slovesen pogreb; drži se kot na pogrebu / cerkveni, civilni pogreb; pogreb na državne stroške / v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu // pogrebni sprevod: pogreb je krenil proti pokopališču; dolg pogreb ● bil je velik pogreb udeležilo se ga je veliko ljudi; star. nesti koga k pogrebu nesti ga pokopat; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog., ekspr. toliko pričakujemo od te zabave, nazadnje bo pa pogreb bo dolgočasno, ne bo prijetno ♪
  10.      pogréšati  -am nedov. (ẹ́) 1. čutiti odsotnost, manjkanje koga, česa: pogreša prijetno družbo; pogrešati iskrenost, toplino; v knjigi pogrešamo ilustracije; pogrešajo dobrega strokovnjaka / dobro mu je pri njih, ničesar ne pogreša // navadno s prislovnim določilom biti čustveno prizadet zaradi odsotnosti, manjkanja koga: otroci zelo pogrešajo mater / ko je odšel, ga je precej pogrešala 2. ugotavljati, opažati odsotnost, manjkanje koga, česa: že nekaj dni ga pogrešajo; nekaj članov posadke še pogrešajo / ali že dolgo pogrešaš dežnik pogréšan -a -o: iskati pogrešane predmete; sam.: prišteli so ga med pogrešane; bilo je veliko pogrešanih ♪
  11.      pogréšek  -ška m (ẹ̑) star. napaka: narediti pogrešek; velik pogrešek; pogrešek pri delu / tiskarski pogrešek ♪
  12.      pogrešíti  -ím dov., pogréši; pogréšil (ȋ í) 1. narediti napako: pogrešila je, ker ga ni povabila; velikokrat pogreši / kaj si pa pogrešil 2. ugotoviti, opaziti odsotnost, manjkanje koga, česa: takoj ga je pogrešila; bal se je, da ga ne bi pogrešili / kdaj si pa pogrešil plašč; brez škode pogrešiti kaj / nedov. tega človeka bomo lahko pogrešili pogrešèn -êna -o: delo je popolnoma pogrešeno ♪
  13.      pogréška  -e ž (ẹ̑) zastar. napaka: naredil je veliko pogreško; pogreška v računu ♪
  14.      pogréznica  -e ž (ẹ̑) gled. odprtina v odrskih tleh: montirati pogrezalo v pogreznico; velikost pogreznice ♪
  15.      pogúba  -e ž (ȗ) ekspr. kar povzroča veliko moralno ali materialno izgubo, škodo: ta dogovor je poguba za nas / ta ženska bo njegova poguba // stanje kot posledica take izgube, škode: poguba mu grozi, preti; rešiti koga pogube / biti sebi in drugim v pogubo ∙ ekspr. drveti v pogubo hitro se bližati čemu slabemu ♪
  16.      pogubíti  -ím dov., pogúbil (ȋ í) 1. drugega za drugim izgubiti: otroci so ji pogubili vse pletilke; že več rokavic je pogubil; pri selitvi se je več stvari pogubilo / pogubil je že skoraj vse zobe ∙ ekspr. hotel se je neopazno pogubiti oditi 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: ljubezen ga je pogubila; s svojim dejanjem ga je pogubil; zaradi pijače se bo pogubil ♦ rel. pogubiti človeka povzročiti, da je človek obsojen na večno trpljenje po smrti 3. star. ubiti, usmrtiti: pogubili so ga; dati koga pogubiti pogubljèn -êna -o: pogubljeni dežniki; bil je pogubljen ♪
  17.      pogúbljati  -am nedov. (ú) 1. drugega za drugim izgubljati: kar naprej pogublja ključe; pri njih se veliko stvari pogublja / potok se tam pogublja v zemljo izginja, ponika 2. ekspr. delati, povzročati, da postane kdo deležen velike moralne ali materialne izgube, škode: pijača ga pogublja; fant se zaradi nje pogublja ♪
  18.      pogúm  -a m (ȗ) pripravljenost storiti kaj kljub težavam, nevarnosti: za tako dejanje je potreben velik pogum; občudovala je pogum, s katerim se je lotil tega / pogum mu je upadel, zrasel; to mu je dalo, ekspr. vlilo novega poguma; ni imel dovolj poguma, da bi to storil; to mu ni vzelo poguma / dobiti pogum opogumiti se; zbral je ves svoj pogum in spregovoril; ekspr. pokazal je levji pogum / lotiti se česa z velikim pogumom / elipt. le pogum / kar s pogumom, ga je spodbujal kar pogumno // ekspr. predrznost, nesramnost: v obraz mi je lagal, kakšen pogum ● ekspr. pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen ♪
  19.      pohajkovánje  tudi pohájkovanje -a s (ȃ; ȃ) glagolnik od pohajkovati: naveličal se je pohajkovanja po trgovinah / ves dan samo pohajkuje ♪
  20.      pohlèp  -épa m (ȅ ẹ́) strastna želja prisvajati si dobrine: njegov pohlep je zelo velik; ekspr. nepotešljiv pohlep / pohlep po dobičku, slavi, zemlji; to ozemlje vzbuja pohlep sosedov / vzbudil mu je pohlep po znanju ♪
  21.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪
  22.      pohôta  -e ž (ó) velika želja po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: ustreči, zadostiti pohoti; njegove oči so izražale pohoto / dejanje, storjeno iz pohote // ekspr. pohoten človek: prav mu je, pohoti stari, da jo je izkupil ♪
  23.      pohôten  -tna -o prid., pohôtnejši (ó ō) ki čuti, ima veliko željo po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: pohoten moški; bila je zelo pohotna // ki vsebuje, izraža tako željo: pohoten pogled / ekspr. pohotna roka je segla po njej ♪
  24.      pohválen  -lna -o prid. (ā) 1. ki izraža pohvalo, priznanje: izrekel je nekaj pohvalnih besed; pohvalno mnenje 2. vreden pohvale, priznanja: to je pohvalna lastnost; pohvalno dejanje pohválno prisl.: o njegovem delu pohvalno govorijo; delavci so pohvalno prikimavali; sam.: o njem je slišal že veliko pohvalnega ♪
  25.      poizgubíti  -ím tudi pozgubíti -ím dov., poizgúbil tudi pozgúbil (ȋ í) drugega za drugim izgubiti: veliko ključev je poizgubil; rokopisi so se poizgubili poizgubíti se tudi pozgubíti se ekspr. počasi, skoraj neopazno drug za drugim oditi: otroci so se poizgubili po domovih; nekaj živine se je poizgubilo v gozd ♪

   3.298 3.323 3.348 3.373 3.398 3.423 3.448 3.473 3.498 3.523  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA