Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
vejnik (4)
- véjnik -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki ♪
- fródelj -dlja m (ọ́) nar. zahodno posušene mlade veje z listjem za krmo; vejnik: leskov frodelj; frodelj za koze ♪
- kánjec -jca m (ȃ) nar. kosir, vejnik: Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk) ♪
- vejévnik -a m (ẹ̑) nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik ♪