Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vejnik (4)



  1.      véjnik  -a m (ẹ̑) 1. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem: sekati veje z vejnikom 2. posušene mlade veje z listjem za krmo: položiti drobnici, srnjadi vejnik / pognojiti vinograd z vejniki
  2.      fródelj  -dlja m (ọ́) nar. zahodno posušene mlade veje z listjem za krmo; vejnik: leskov frodelj; frodelj za koze
  3.      kánjec  -jca m () nar. kosir, vejnik: Oče je pravkar nasajal kanjec na novo toporišče (F. Bevk)
  4.      vejévnik  -a m (ẹ̑) nar. vejnik: z vejevnikom obsekati vejo / polagati živini vejevnik




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA