Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vedno (853-877)


  1.      ukrásti  ukrádem dov., stil. ukràl ukrála (á ȃ) 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso // povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo // ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub ● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen ukrásti se ekspr. na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem // prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno ♪
  2.      ulomíti  ulómim dov. (ȋ ọ́) star. 1. odlomiti: ulomiti vejo; od skale se je ulomil drobec / ulomila je kos kruha 2. zlomiti, prelomiti: ulomiti palico na dva dela; pri padcu si je ulomil nogo / vihar je ulomil precej dreves; led na jezeru se je ulomil udrl ● star. na vrhu klanca se pot ulomi na levo zavije v ostrem loku na levo; star. komedija se v drugem dejanju ulomi v satiro nenadoma preide ulómljen -a -o 1. deležnik od ulomiti: zamenjati ulomljene kline na lestvi z novimi; pobirati ulomljene veje 2. mat., v povedno-prislovni rabi izraža, da sta imenovani števili zapisani v obliki števca in imenovalca: deset ulomljeno s pet je dve; pet ulomljeno s sedem [5/7] // v zvezi ulomljeno število število, izraženo z dvema številoma kot kvocient teh dveh števil; ulomek: decimalna in ulomljena števila ◊ tisk. ulomljena pola, stran pola, stran z že urejenimi, razvrščenimi stolpci stavka ♪
  3.      umakníti  in umákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti se od okna // s premikom narediti, da česa na določenem mestu, v določenem položaju ni več: umakniti roko; pravočasno je umaknil glavo 2. narediti, da kaj preneha opravljati svojo funkcijo: umakniti star denar iz prometa; umakniti letalo zaradi dotrajanosti / vlada je umaknila svoje diplomate / umakniti predstavo z gledališkega sporeda 3. narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor, da ne bi bil deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti otroka s prepiha; zaradi močnega obstreljevanja se je vojska umaknila; pred dežjem se umakniti pod streho // narediti, da kdo zapusti kak kraj, prostor sploh: sklenili so umakniti svoje čete 4. narediti, da to, kar izraža določilo, ne zahteva več izpolnitve, pravnih posledic: umakniti obtožbo, prijavo; umakniti predlog za spremembo zakona / umakniti povabilo za obisk / umakniti kandidaturo, odstop ● ekspr. ni umaknil oči, pogleda z nje ni je prenehal gledati umakníti se in umákniti se 1. premakniti se, oditi z določenega mesta, položaja a) da se kdo lahko neovirano premika: stal je pred vrati in se ni hotel umakniti; umakniti se s ceste na pločnik, v jarek; umakniti se k steni, v kot / umakniti se za dva koraka b) da lahko kdo drug pride nanj: vljudno se mu je umaknil; umakniti se starejšemu; malo se umakni, da bo še on sedel / umakniti se drvečemu avtomobilu c) da ne pride do srečanja, stika s kom: ko ga je zagledal, se je umaknil; temu človeku se vedno umaknem; pred očetom se je raje umaknil // iti, oditi z določenim namenom sploh: umaknil se je na svoj prostor, v svojo sobo; vojska se je umaknila v vojašnice / umakniti se iz družbe / umakniti se v ilegalo začeti delovati ilegalno; ekspr. umakniti se v svoj svet sanj 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega, hudega: umakniti se udarcu; če se ne bi umaknil, bi ga zadela krogla / umakniti se vsem odgovornostim 3. prenehati opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: ker se ni hotel sam umakniti, so ga odstavili / umakniti se s položaja šefa države // prenehati biti dejaven na kakem področju: umakniti se iz aktivnega športa, javnega življenja / umakniti se v privatno življenje 4. prenehati biti, nahajati se na kaki površini: tu je bilo nekoč morje, pa se je umaknilo; voda se je umaknila v svojo strugo // prenehati se pojavljati, da se pojavi, nastopi kaj drugega: jeza se je umaknila prijaznosti; svetloba se umakne temi / laneno olje se je umaknilo petroleju namesto lanenega olja so začeli uporabljati petrolej; ekspr. zima se je hitro umaknila je hitro minila umáknjen -a -o 1. deležnik od umakniti: iz prometa umaknjene ladje; umaknjena miza; umaknjena odpoved; umaknjen v svoj svet 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: umaknjeni kraji 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: vase umaknjen svet umetnikov; prisl.: vse življenje je živel umaknjeno ♪
  4.      umétniškoizpóveden  -dna -o prid. (ẹ̑-ọ̑) nanašajoč se na umetniško izpoved: umetniškoizpovedno dejanje ♪
  5.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  6.      umírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju življenja, življenjskih procesov: pri tej hiši so umirali mladi; umirati od lakote, zastar. lakote; ljudstvo je množično umiralo od žeje in vročine; umiral je v velikih bolečinah; umirati za rakom, tuberkulozo; umirati za ranami za posledicami ran / umirati za domovino / ljudje se rojevajo in umirajo // ekspr. prenehavati obstajati: njuna ljubezen umira; prijateljstvo je počasi umiralo / dan že umira se že mrači; poletje umira se končuje / sonce je umiralo za gorami zahajalo; glasovi so umirali v daljavi se izgubljali // ekspr. propadati: gozdovi umirajo zaradi onesnaženja; vas je po odhodu mladih v mesto začela umirati 2. ekspr., v zvezi s po, za zelo hrepeneti: umirati po gorah, lepoti; vsa dekleta so umirala za njim 3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo tega, kar izraža dopolnilo: umiral je od ljubezni do dekleta; umirati od radovednosti, skrbi, sramu; umirati od smeha umiráje: umiraje jim je še govoril umirajóč -a -e: umirajoč bolnik; umirajoč dan, ogenj; umirajoče jezero; sam.: želje umirajočih po življenju; zbrali so se ob postelji umirajočega ♪
  7.      umíšljanje  -a s (í) glagolnik od umišljati si: resnično življenje in pripovedovalčevo umišljanje / umišljanje vedno novih stvari ♪
  8.      umólkniti  -em [u̯k] dov., tudi umolkníte; tudi umolkníla (ọ́ ọ̑) prenehati govoriti: otroci so umolknili; dal ji je znamenje, naj umolkne; za trenutek umolkniti // ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so umolknile; radio, telefon je nenadoma umolknil / koraki so umolknili // ekspr. prenehati objavljati literarna dela: pesnik je umolknil ● evfem. za vedno je umolknil umrl je ♪
  9.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  10.      univerzalízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim: zagovarjati univerzalizem; pristaš univerzalizma / etični, znanstveni univerzalizem 2. knjiž. vsestranskost, vsebinska polnost: kulturni univerzalizem v poeziji; univerzalizem povednosti v romanu // vseobsežnost, vesoljnost: univerzalizem človeške kulture, misli ◊ rel. teološki nauk, ki poudarja enakost vseh ljudi ♪
  11.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  12.      uslúžen  -žna -o prid. (ú ū) ki je pripravljen kaj narediti za koga, mu pomagati: uslužen natakar; vedno je prijazna in uslužna / biti pretirano uslužen do koga // ekspr. ki izraža, kaže tako pripravljenost: uslužen smehljaj / človek z uslužnim obrazom ♪
  13.      usmíliti se  -im se dov. (í ȋ) 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga // pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim / vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila ● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo ♪
  14.      usmíljen  -a -o prid. (ȋ) 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan // ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog! // ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila ◊ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno ♪
  15.      ústeca  ústec [tǝc] s mn. (ū) manjšalnica od usta: otrok je radovedno odprl usteca; ušesca in usteca / usteca so ji drgetala od smeha ustnice; rdeča usteca ♪
  16.      ustréči  ustréžem dov., ustrézi ustrézite in ustrezíte; ustrégel ustrégla (ẹ́) z dajalnikom izpolniti komu željo, zahtevo: njemu ni mogoče ustreči; bolniku naj vse, v vsem ustrežejo; z nobeno stvarjo bi ji ne mogla bolj ustreči; rad jim ustreže / ustregel je njeni radovednosti / ustreči pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti / ustregel je vsaki njeni zahtevi, želji ∙ star. te besede mu niso ustregle mu niso bile všeč, mu niso ugajale; ekspr. drevesu najbolj ustrežemo, če ga dobro pognojimo za drevo je najbolje ustréžen -a -o: ustrežena prošnja / v povedno-prislovni rabi: njegovi zahtevi je bilo ustreženo; vsem bo ustreženo ♪
  17.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  18.      uteléšenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od utelesiti: besede so utelešenje občutkov / prizadevati si za takojšnje utelešenje zamisli / verjeti, da človekova dobra in slaba dejanja vplivajo na njegovo usodo ob ponovnem utelešenju ∙ ekspr. to dekle je pravo utelešenje veselosti je vedno veselo ♪
  19.      utesnjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj (bolj) tesno: omare so utesnjevale hodnik / dolino proti severu utesnjujejo strma pobočja; pot se je vedno bolj utesnjevala zoževala / utesnjevati komu bivalni prostor // delati, povzročati, da je kaj videti tesnejše: lesen strop je prostor utesnjeval 2. delati, da se kdo ne more sproščeno gibati, premikati: obleka jo je utesnjevala / nerodne kulise so igralce utesnjevale / čevlji ne smejo preveč utesnjevati nog // delati, povzročati, da kdo ne more delati, ravnati tako, kot bi hotel, mogel: natančni predpisi jih utesnjujejo / draginja je utesnjevala njihovo življenje 3. delati, povzročati, da kdo občuti čustveno, duševno napetost, nesproščenost: mesto ga utesnjuje; taka vzgoja je otroke utesnjevala 4. delati, povzročati, da se kaj ne more razvijati, uresničevati tako, kot bi se lahko: utesnjevati razvoj; s svojimi strogimi načeli so utesnjevali vzgojo // knjiž. zmanjševati, krčiti: utesnjevati komu pravice, svobodo 5. povzročati, da je kaj omejeno na to, kar izraža določilo: pojma odgovornosti ne moremo utesnjevati samo na moralno odgovornost; gospodarskega razvoja ni mogoče utesnjevati v državne meje ♦ jur. utesnjevati služnosti izvrševati jih v nujno potrebnem obsegu utesnjujóč -a -e: utesnjujoč občutek; preveč utesnjujoča vzgoja; utesnjujoče okolje ♪
  20.      utešênje  -a s (é) glagolnik od utešiti: utešenje otroka / utešenje ljubezenske strasti / odreči se utešenju svoje radovednosti / nedelje so ji prinašale posebno utešenje uteho ♪
  21.      utešíti  -ím tudi utéšiti -im dov., utéši; utéšil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) 1. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo preneha biti žalosten, nesrečen, vznemirjen: utešiti otroka / ta novica ga je utešila / ekspr. utešiti si vest 2. zadovoljiti svojo potrebo, željo po hrani, pijači: utešiti lakoto; utešiti (si) žejo // knjiž. (spolno) zadovoljiti: samo eden jo je znal utešiti / utešiti strast 3. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: z žvižganjem je hotel utešiti svojo razburjenost / utešiti radovednost 4. knjiž. uresničiti, izpolniti: utešiti svoje pričakovanje utešèn -êna -o: njena želja je bila utešena; utešeno hrepenenje ♪
  22.      utíhati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo 2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: veter utiha ♪
  23.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
  24.      utrínek  -nka m (ȋ) 1. zogleneli del stenja pri goreči sveči, petrolejki: odstranjevati utrinke; petrolejka, sveča gori z dolgim utrinkom 2. navadno manjši del goreče, žareče snovi: raketa se je razletela v nešteto utrinkov / veter je zanašal goreče utrinke na bližnje kozolce 3. navadno v zvezi zvezdni utrinek svetlobni pojav, ki nastane, ko iz vesolja prileti v ozračje majhno nebesno telo: meteor povzroči utrinek; opazovati, šteti zvezdne utrinke; teorija o zvezdnih utrinkih / gledali so, kako padajo utrinki meteorji; sijoči, bleščeči utrinki 4. ekspr., s prilastkom kratkotrajna pojavitev tega, kar izraža sobesedilo: to je bil zadnji utrinek njegove zavesti / utrinki jeze v očeh // kratkotrajen, močen izraz, pojav česa: miselni utrinki; to delo je enkraten utrinek pesnikovega duha; iskrivi utrinki hudomušnosti / zapisal je pomembnejše utrinke s potovanja doživetja 5. ekspr. krajše, zlasti priložnostno glasbeno, pripovedno delo: glasbeni utrinki za klavir; rad prebira utrinke s počitnic ♪
  25.      utrínjati  -am nedov. (í) 1. odstranjevati ogorek: utrinjati trske / utrinjati gorečo svečo / utrinjati pepel s cigare otresati // ugašati: utrinjati petrolejke 2. knjiž., ekspr. govoriti, pripovedovati: utrinjati dovtipe, šale; take utrinja, da bi ga laže nosil, kot poslušal utrínjati se 1. navadno s prislovnim določilom nenadno, večkrat zasvetiti se, navadno premikajoč se: na nebu se utrinjajo zvezde / med grmovjem so se utrinjale kresnice / plameni so se utrinjali v noč // v presledkih za krajši čas večkrat postati viden, zaznaven: v daljavi se utrinjajo bliski; ekspr. med drevjem se utrinjajo čudne postave / ekspr. izpod brkov se mu utrinja posmeh 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: rosne kaplje se utrinjajo v soncu / oči se jim utrinjajo od navdušenja 3. ekspr. padati, kapljati: po licih se ji utrinjajo solze / kaplje se utrinjajo z vej 4. ekspr. pojavljati se v zavesti: utrinjajo se mu različne misli; drug za drugim se mu utrinjajo pomisleki ● ekspr. pred očmi se mu utrinjajo prizori iz preteklosti spominja se jih; ekspr. vprašanje se jim vedno znova utrinja postavlja ♪

   728 753 778 803 828 853 878 903 928 953  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA