Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

veža (401-425)


  1.      klánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na klan: klanski poglavar; klanska družina / med njimi je bila klanska povezanost ♪
  2.      klétev  -tve ž (ẹ̑) groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu: govoril je grde, grozne, robate kletve; ekspr. iz ust so mu vrele kletve / iz sobe se je slišala kletev preklinjanje; ekspr. kletvam se je izogibal ni klel ♦ rel. zelo nespoštljiv, žaljiv izraz o Bogu, svetih osebah ali stvareh // z besedami izražena želja, da bi koga zadelo zlo, nesreča: njegova kletev se je izpolnila; zadela jo je očetova kletev / ekspr. to je kletev usode ♪
  3.      kléti  kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo / hudič! je potihem klel 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval ◊ rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh kléti se redko prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške klét -a -o star. preklet: kleta usoda ∙ zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet ♪
  4.      kletvína  -e ž (í) ekspr. groba beseda, besedna zveza, izrečena navadno v afektu; kletev: izreči kletvino / odgnali so ga s kletvinami / iz gostilne se je slišalo vpitje in kletvina preklinjanje ♪
  5.      klícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klicanje: klicna naprava ♦ ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; klicna številka znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena telefonska ali telegrafska zveza ♪
  6.      klobása  -e ž (á) 1. drobnejši valjast izdelek z navadno med seboj povezanima koncema, z nadevom iz mesa, drobovine ali drugih živil: delati, kuhati, peči klobase; cela klobasa; prekajene, sveže klobase; nekoliko premastna klobasa; odrezati kolobarček, košček klobase; pol klobase; špiljenje klobas / nadevati klobase / za malico ima klobaso in sir / krvave klobase krvavice; mesene klobase z nadevom iz mesa // kar je po obliki podobno klobasi: nadeti zeljne liste in jih zviti v klobaso / ekspr. otroku se na stegnih od debelosti delajo klobase 2. ekspr. navadno modrikasta oteklina od udarca z bičem, s palico: od udarcev so se mu delale klobase; na hrbtu ima klobase 3. tobačni listi, zviti v klobasi podobno obliko, namenjeni za žvečenje: odrezati od klobase čik / dobil je pol litra petroleja in klobaso tobaka ● slabš. kdo bo poslušal njegove klobase razvlečeno, nezanimivo pripovedovanje; ekspr. zašpiliti klobaso vrniti se na izhodiščno mesto po drugi poti ◊ aer. klobasa vreči podobna priprava za približno ocenjevanje smeri vetra; gastr. bela klobasa; jetrna klobasa; kranjska klobasa; lovska klobasa; suha klobasa zelo posušena kranjska klobasa; zool. morska klobasa na morskem dnu živeči, klobasi podoben iglokožec, Holothuria ♪
  7.      klôbčič  -a in klobčìč -íča tudi klôpčič -a in klopčìč -íča m (ó; ȉ í) 1. volna, motvoz, žica, zvita v kroglasto obliko: klobčič je padel, se je zakotalil po tleh / klobčič se ji je odvil, razvil / kupiti klobčič bombaža, svile / zviti volno v klobčič // ekspr., navadno s prilastkom kar je tesno, navidez neločljivo povezano: politični klobčič se je pričel odvijati / z oslabljenim pomenom: ni se mogel rešiti iz klobčiča črnih misli; zašel je v klobčič protislovij // ekspr., navadno z rodilnikom skupina, gruča: okrog njega se je zbral klobčič mladih ljudi 2. v zvezi z v izraža obstajanje, pojavljanje v kroglasti obliki pri a) živali, človeku: stisnjen je v klobčič kakor jež; kača leži zvita v klobčič / maček se je zvil v klobčič / ekspr. klobčič pri vratih se je zganil v klobčič zvita žival, človek b) predmetu, stvari: pas, zvit v klobčič / ekspr. dim je puhal v gostih klobčičih kolobarjih ♪
  8.      knjíga  -e ž (í) 1. večje število trdno sešitih tiskanih listov: knjiga ima tristo strani; odpreti, zapreti knjigo; listati po knjigi; debela, drobna, tanka knjiga; velik format knjige; hrbet, platnice knjige; obsežna zbirka knjig / broširana, kartonirana, v usnje vezana knjiga; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga / omara za knjige // delo, stvaritev v taki obliki: brati, napisati zanimivo knjigo; dobra knjiga; leposlovna, strokovna, znanstvena knjiga; poučna, zabavna knjiga; knjiga nabožne vsebine; knjiga o umetnosti / knjiga obravnava aktualne politične dogodke / podaril mu je knjigo pravljic / kuharska knjiga z navodili za kuhanje, serviranje jedi; šolske knjige učbeniki; pren., knjiž. učiti se iz knjige narave, življenja 2. navadno s prilastkom kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: ta knjiga je že popisana / voditi knjige / blagajniška knjiga knjiga ali kartoteka, v katero se vpisujejo vplačila in izplačila; blagovna knjiga v katero se vpisuje sprejemanje in izdajanje blaga; dolgovna knjiga dolžnikov; dopisna knjiga zvezek, knjiga za interna obvestila, sporočila; inventarna knjiga s seznamom inventariziranih predmetov; matična knjiga // tako sešiti listi za zapisovanje, vpisovanje: vpisati se v knjigo / pritožna knjiga; spominska knjiga; žalna knjiga v kateri se s podpisom izrazi sožalje ob smrti najvišjih državnikov tujih držav 3. večja enota obsežnejšega literarnega besedila: tretje poglavje druge knjige / roman v treh knjigah ● ekspr. te knjige so vogelni kamen v naši kulturi so zelo pomembne; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. zmeraj bulji v knjige veliko bere, študira; pog., ekspr. kar naprej čepi pri knjigah bere, študira; on ji je neprebrana knjiga ne pozna njegovih lastnosti; knjiž. ta človek je odprta knjiga očitno kaže svoja čustva, namene; ekspr. to je knjiga vseh knjig zelo dobra ◊ adm. dostavna knjiga v kateri naslovnik s podpisom potrdi prejem pošiljke; film. snemalna knjiga dramsko besedilo, opremljeno z umetniškimi in tehničnimi napotki za snemanje na filmski, magnetoskopski trak; fin. glavna knjiga knjiga ali kartoteka, sestavljena iz sintetičnih kontov; temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; jur. zemljiška knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; navt. mednarodna signalna knjiga s šiframi za sporazumevanje z ladjami in pristanišči vseh narodov, držav; mednarodni signalni kodeks; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu ♪
  9.      knjigovéštvo  -a s (ẹ̑) dejavnost, ki se ukvarja z vezavo knjig: posvetil se je knjigoveštvu ♪
  10.      knjigovéz  -a m (ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z vezavo knjig: dober, izkušen knjigovez ♪
  11.      knjigovéznica  -e ž (ẹ̑) delavnica, obrat za vezavo knjig: sodobno opremljena knjigoveznica ♪
  12.      koalícija  -e ž (í) publ. zveza strank, držav za dosego skupnega cilja: zavezniške države so predstavljale antihitlerjevsko koalicijo / povezati se v koalicijo / koalicija buržoaznih strank / vladna koalicija zlasti v zahodnih državah dve ali več strank, ki zastopajo skupne interese v vladi ♪
  13.      koalicíjski  tudi koalícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na koalicijo: prerast Osvobodilne fronte iz koalicijskega gibanja v enotno gibanje / koalicijski odnosi / koalicijska vlada zlasti v zahodnih državah vlada, v kateri sodelujejo predstavniki dveh ali več strank ♦ voj. koalicijska vojna vojna, v kateri se na eni ali na obeh straneh bojuje več, že v mirnem času vojaško povezanih držav ♪
  14.      koalírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. povezati se zaradi skupnega cilja: meščanske stranke so se koalirale koalíran -a -o: koalirane stranke ♪
  15.      koherénca  -e ž (ẹ̑) knjiž. medsebojna povezanost, odvisnost: novemu naselju manjka oblikovne koherence; konsistenca in koherenca gospodarskega plana ♪
  16.      koherénten  -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. medsebojno povezan, odvisen: izdelana so objektivna in koherentna merila ♪
  17.      kokéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nav. ekspr. ki izraža naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim vedenjem ali govorjenjem, spogledljiv: bila je zelo koketna / koketno dekle / koketen nastop, pogled / koketna obleka kokétno prisl.: koketno se nasmihati; koketno zavezana ruta ♪
  18.      kòl  kôla [kou̯] m, mest. mn. stil. koléh (ȍ ó) 1. dolg, srednje debel, v prerezu navadno okrogel lesen predmet: ošiliti kol; zabijati kole v zemljo; privezati trto h kolu; udaril ga je s kolom po glavi; hrastov kol; hodi, kot da bi imel kol v hrbtu / zlasti v srednjem veku upornike so natikali na kol(e) mučili, usmrčevali z natikanjem na ošiljen(e) kol(e) / mučilni kol ∙ ekspr. obesiti študij na kol opustiti študiranje; ekspr. dobiti jih s kolom po glavi biti brezobzirno zavrnjen v kakem prizadevanju ♦ arheol. stavbe na koleh na vodi zgrajena bivališča 2. žarg., šol. negativna ocena, enojka: pri matematiki ima že tri kole ♪
  19.      kôlec  -lca [u̯c] m (ó) 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev; zabiti kolec v zemljo 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu ♪
  20.      koledárček  -čka m (á) manjšalnica od koledar 2: pogledati na koledarček / v usnje vezani žepni koledarčki ♪
  21.      kolégij  -a m (ẹ́) 1. skupina strokovnjakov, vodilnih uslužbencev v podjetju, ustanovi s posebno posvetovalno, odločevalno funkcijo: kolegij o tem še ni razpravljal; sestanek tovarniškega kolegija / strokovni kolegij; zdravniški kolegij // nav. ekspr. sestanek, posvet te skupine: sklicati kolegij; udeležiti se kolegija 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem; zbor: papež je upošteval predloge kardinalskega kolegija; profesorski kolegij / sodil mu je petčlanski sodni kolegij / sestanek uredniškega kolegija odbora 3. nekdaj vzgojni zavod s šolo in internatom, zlasti cerkveni: šolati se v kolegiju; jezuitski kolegij ◊ ped. ciklus predavanj, seminarjev na visoki šoli ♪
  22.      kolektíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kolektiv: a) kolektiven odstop vlade; kolektivna akcija; kolektivno vodenje ustanove / to so dosegli s kolektivnimi napori / igralci so pokazali dobro kolektivno igro; knjiga je kolektivno delo / kolektivna odgovornost, zavest / kolektivni dopust; potovati s kolektivnim potnim listom b) razred je ustanovil kolektivni fond za izlete / kolektivne dobrine; kolektivna zemlja c) biti navezan na kolektivno življenje / čebele so kolektivna bitja ◊ ekon. kolektivna potrošnja potrošnja, ki se financira iz družbenih fondov ali proračunov; splošna potrošnja; jur. kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; lingv. kolektivno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste, skupno ime; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena kolektívno prisl.: vlada je kolektivno odstopila; kolektivno sprejemati sklepe ♪
  23.      kolektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. privatno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v kolektivno, družbeno, podružbiti: kolektivizirati gospodarstvo // privatna kmetijska gospodarstva spremeniti v kolektivna, zadružna: kolektivizirati kmetijstvo / kolektivizirati zemljo 2. nepovezano, izolirano obravnavanje česa spremeniti v kolektivno, skupno: v zadnjih desetletjih so vzgojo kolektivizirali / kolektivizirati družbeno zavest kolektivizírati se postati član kolektiva in podrediti svoje interese interesom kolektiva: otrok se v šoli prej ali slej kolektivizira kolektivizíran -a -o: kolektivizirana zemlja; kolektivizirano privatno gospodarstvo ♪
  24.      kolektívnost  -i ž (ȋ) 1. lastnost, značilnost kolektivnega: kolektivnost pri delu; umetnost kaže pot iz individualizma v kolektivnost 2. vzajemna pripadnost, navezanost med člani kolektiva: vzgoja kolektivnosti in tovarištva; zavest kolektivnosti; čut za kolektivnost ♪
  25.      kolésje  -a s (ẹ̑) 1. skupina med seboj funkcionalno povezanih koles: kolesje se vrti; kolesje ure; okrov kolesja; oglušujoč ropot kolesja / pogonsko kolesje; letalo je spustilo pristajalno kolesje; zobato kolesje / vse kolesje se je pokvarilo vsa kolesa / ekspr., z oslabljenim pomenom kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje 2. publ., s prilastkom sistem, način (delovanja): spoznavati kolesje obveščevalne službe ♪

   276 301 326 351 376 401 426 451 476 501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA