Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

veža (201-225)


  1.      disociácija  -e ž (á) 1. kem. razpad molekul v enostavnejše molekule, ione, atome: disociacija karbonatov; stopnja disociacije / elektrolitska, toplotna disociacija 2. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: disociacija mišljenja / disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  2.      disociírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem. razpadati v enostavnejše molekule, ione, atome: del molekul soli v vodi disociira disociíran -a -o: disociiran elektrolit; slabo disociirana kislina; pren. čas in prostor sta v noveli močno disociirana ♦ psiht. disociirano mišljenje nenormalno, navadno bolezensko povezano mišljenje ♪
  3.      distancírati se  -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora; distancirati se od politike sile / z begom v preteklost se hoče distancirati od vsega distancírati teh. narediti razmik, razmakniti: distancirati konstrukcijske elemente ♪
  4.      divíz  -a m (ȋ) tisk. grafično znamenje za deljenje ali vezanje besed; vezaj ♪
  5.      dnévnik  -a m (ẹ̑) 1. osebni zapiski o dnevnih dogodkih, doživljajih: pisati dnevnik; popotni dnevnik; objavil je nekaj odlomkov iz svojega dnevnika // zvezek, knjiga s temi zapiski: njen dnevnik je bil vezan v usnje 2. uradna knjiga, v katero se dnevno vpisujejo pomembni dogodki, podatki: voditi dnevnik o poteku gradbenih del; blagajniški, ladijski dnevnik; prometni dnevnik železniške postaje ♦ fin. temeljna poslovna knjiga za kronološko evidenco poslovnih dogodkov; šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; zvezek učencev nižje osnovne šole, v katerega se delajo zapiski in pišejo vaje pri pouku 3. časopis, ki izhaja vsak dan: naročiti se na dnevnik; objaviti v dnevniku; uredništvo dnevnika / radijski, televizijski dnevnik oddaja z dnevnimi političnimi, gospodarskimi, družbenimi vestmi 4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek metulj, ki leta podnevi: metulji dnevniki ♪
  6.      do...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj ♪
  7.      dobáven  -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na dobavo ali dobavljanje: podjetje je vezano na dobavne roke; dobavni pogoji, stroški / dobavni nalog; skleniti dobavno pogodbo ♪
  8.      dohodárstven  -a -o prid. (ȃ) v zvezah dohodarstveni urad, dohodarstvena uprava nekdaj urad, uprava za pobiranje občinskih davščin ♪
  9.      dokláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec ♪
  10.      dokolénski  -a -o prid. (ẹ̑) ki sega do kolen: nosil je dokolenske hlače; dokolenska suknja / dokolenski škornji; dokolenska fotografija ♦ med. dokolenska mavčna obveza ♪
  11.      dokomólčnica  -e [u̯č] ž (ọ̑) med. obveza, ki sega do komolca: mavčna dokomolčnica ♪
  12.      dolgováti  -újem [u̯g] nedov. (á ȗ) navadno z dajalnikom 1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč dinarjev; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis 2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje 3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu ♪
  13.      dólžen  in dolžán dólžna -o stil. -ó [u̯ž] prid. (ọ́ ȃ ọ́) 1. ki še ni poravnan, plačan: plačati dolžno naročnino; vrniti dolžno vsoto // v povedni rabi ki ima dolg: na vse strani je dolžen / dolžen mu je veliko vsoto; dolžen mu je za delo; dolžni ste mi najemnino za pol leta / hvala lepa za trud, koliko sem pa dolžen koliko vam moram plačati; polovico bom plačal takoj, ostalo pa ostanem dolžen; pren. družbi je bil dolžen za vzgojo ∙ pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil 2. ki se glede na zasluge pričakuje, zahteva: izkazujejo mu dolžno čast, spoštovanje; izreči komu dolžno priznanje // v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti: dolžen sem mu hvaležnost, hvalo; dolžni ste nam pojasnilo o tem, kar se je zgodilo / vsi smo dolžni skrbeti za red pričakuje se od nas, moramo; dolžni smo, da mu pomagamo 3. obvezen, predpisan: določili so dolžni delež posamezne občine pri financiranju skupnih zadev ◊ jur. dolžno pismo pismena obveza o napravljenem dolgu; zadolžnica; dolžni delež delež, ki ga zakoniti dedič mora dobiti; nujni delež ♪
  14.      dóm  -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel ∙ ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta ◊ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma ♪
  15.      dominión  -a m (ọ̑) samostojna država, nastala iz britanske kolonije in le rahlo povezana z matično državo: britanski dominioni; dati deželi položaj dominiona ♪
  16.      domoródec  -dca m (ọ̑) 1. kdor je po izvoru od tam, kjer živi: domorodci in priseljenci; domorodci v Polineziji; raziskovati jezik domorodcev; navezati stike z domorodci 2. zastar. rodoljub, domoljub: pesnik je bil iskren domorodec ♪
  17.      dóplar  -ja m (ọ́) nar. dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec ♪
  18.      dovòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina; dovod vode do turbinskih komor 2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja; pipa na dovodu ◊ elektr. žična zveza od priključka do aparata ♪
  19.      doznáva  -e ž (ȃ) star. zaznava: povezati posamezne elemente doznav ♪
  20.      dramíti  in drámiti -im nedov. (ȋ á) 1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno; buditi: ravnokar je zadremala, nikar je ne drami! ropot ga je neprestano dramil iz spanja; otroci se že dramijo / dramiti bolnika iz omame; pren., pesn. nedeljsko jutro se je dramilo nad mestom 2. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: razgibani dogodki dramijo pisatelju domišljijo; vsak prostor tam mi drami spomine na nekdanje dni; njegove besede mu dramijo dvome / dramiti otrokove skrite sposobnosti 3. zastar. motiti: glasovi dramijo nočno tišino; dramiti praznični mir dramíti se in drámiti se pesn. porajati se, nastajati: hrepenenje po nečem velikem se je dramilo v njem; v srcu se mu drami upanje dramèč -éča -e: sveža, drameča se zemlja ♪
  21.      drévce  -a s (ẹ́) star. drevesce: privezati drevce ob kol; drobna, zelena drevca ♦ bot. božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium ♪
  22.      drobnjákarski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na drobnjakarje ali drobnjakarstvo: drobnjakarska miselnost / drobnjakarski politik; drobnjakarska kritika / težko je delati s tem drobnjakarskim človekom pretirano natančnim 2. publ. ki obravnava stvari, vprašanja posamezno, ne povezano: drobnjakarski gospodarski prakticizem; drobnjakarsko reševanje stvari ♪
  23.      drobnjákarstvo  -a s (ȃ) 1. ekspr. miselnost, lastnosti drobnjakarjev: ne more se otresti drobnjakarstva / zgubljati se v drobnjakarstvu 2. publ. obravnavanje stvari, vprašanj posamezno, ne povezano: drobnjakarstvo pri razdeljevanju investicij ♪
  24.      družáben  -bna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast ♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi // ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila // ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi ♪
  25.      dŕvež  -a m (ȓ) redko hitenje, vrvež: živeti sredi mestnega drveža ♪

   76 101 126 151 176 201 226 251 276 301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA