Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

veža (1.599-1.623)


  1.      zatískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa // navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami 2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto ● ekspr. dozdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati ♪
  2.      zaúpen  -pna -o prid., zaúpnejši (ū) 1. ki zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: ko je izpil nekaj kozarcev, je postal zgovoren in zaupen / onadva sta zaupna prijatelja / izvedeti iz zaupnih virov 2. nanašajoč se na kaj, za kar se ne želi, da bi vedel še kdo drug poleg osebe, kateri se zaupa, pove: pripovedovati si zaupne stvari / zaupen klepet, pogovor; pisati si zaupna pisma / biti s kom v zaupnih stikih; odnosi med njimi so zaupni 3. s katerim se smejo seznaniti le določeni ljudje: zaupen dokument, podatek; zaupna novica // za katerega vedo le določeni ljudje: dobiti kaj po zaupni poti; zaupna zveza med ilegalci 4. star. ki ni odprt, dostopen za javnost: imeti zaupen sestanek, shod 5. ki se mu zaupa delo, naloga, za katero se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupen sodelavec partizanov, policije // ki se komu zaupa z namenom, da za to ne bi vedeli tudi drugi: imeti zaupno funkcijo, nalogo 6. zaupljiv: ljudje so do tujca, star. tujcu malo zaupni / imeti zaupen obraz zaúpno prisl.: zaupno povedati ♦ jur. strogo zaupno kot pripis na dopisu, dokumentu oznaka, da se smejo z vsebino dopisa, dokumenta seznaniti le določeni ljudje ♪
  3.      zavarováti  -újem tudi zavárovati -ujem dov. (á ȗ; á) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati rastlino pred mrazom; zavarovati poslopje z visokim zidom; zavarovati se pred udarci; zavarovati si glavo s čelado / drevo jih je zavarovalo ob nevihti, pred nevihto / tema je zavarovala beg // s čim, danim na določeno mesto, narediti kaj za uporabnika (bolj) varno: zavarovati balkon z ograjo; zavarovati planinsko pot 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti koga (bolj) varnega pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati dekle pred nadležnim moškim; varnostniki so zavarovali predsednika / zavarovati komu hrbet // z določenim dejanjem, predpisom narediti kaj (bolj) varno pred čim slabim, nezaželenim: zavarovati domača podjetja pred premočno tujo konkurenco; zavarovati redke rastline z zakonom; zavarovati posojilo z zastavitvijo česa / pravno zavarovati iznajdbo 3. z določenim dejanjem, predpisom narediti, da se kaj (bolj) ohrani: zavarovati svoje koristi, pravice / zavarovati anonimnost 4. skleniti pravno razmerje, ki zavezuje določeno organizacijo, da upravičencu povrne škodo v dogovorjenem primeru: zavarovati avtomobil, potnike, premoženje / zavarovati kaj na določen znesek; življenjsko se zavarovati tako, da se ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja, izplača določena vsota // skleniti pravno razmerje, v katerem upravičenci združujejo denarna sredstva za denarne dajatve in druge pravice iz pokojninskega, invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva: lastnik podjetja ni zavaroval vseh delavcev / invalidsko, pokojninsko zavarovati; socialno se zavarovati ◊ alp. zavarovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečiti, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. zavarovati sledove narediti, da ostanejo določen čas nespremenjeni; šah. zavarovati kralja zavarován tudi zavárovan -a -o: zavarovan avtomobil; biti invalidsko zavarovan; zavarovane rastline, živalske vrste; z železno mrežo zavarovana okna ∙ zavarovani železniški prehod železniški prehod z zapornicami ♦ alp. zavarovani plezalec plezalec, ki je pri plezanju navezan; zavarovana pot, steza pot, steza, opremljena s klini, žičnimi vrvmi ♪
  4.      zavezováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z vrvico, trakom ali z deloma česa delati vozel a) da se kaj zapre, stisne: zavezovati mapo; zavezovati vreče; zavezovati si čevlje / zavezovati endivijo povezovati liste posamezne rastline, da postanejo belo rumene barve b) da se zapre, pokrije odprtina česa: zavezovati kozarce z vloženim sadjem / zavezovati rano / zavezovati obsojencem oči c) da ostane komu kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati otroku slinček; zavezovati si kravato, predpasnik / zavezovati si ruto na zatilju, pod brado tako, da je vozel na zatilju, pod brado // delati vozel, da ostane kaj na določenem mestu, v določenem položaju: zavezovati pas, vezalke / zavezovati vrv na vejo 2. z izjavo, predpisom delati koga dolžnega kaj storiti, delati: zavezoval je celo starše, da so o tem molčali // s svojo vsebino delati koga dolžnega kaj storiti, delati: odlok zavezuje lastnike hiš, da očistijo sneg z ulice / publ. te zahteve nas zavezujejo h kvaliteti / moralno, pogodbeno koga zavezovati zavezováti se z določeno izjavo se delati dolžnega kaj storiti, delati: zavezovati se z obljubami, s prisego; pismeno se zavezovati / zavezovati se za preskrbo materiala / dov. zavezujem se, da bom tako ravnal zavezujóč -a -e: odhitela je, zavezujoč si spotoma ruto; zavezujoča merila; sam.: to ni vendar nič zavezujočega ♪
  5.      zavijáča  -e ž (á) 1. etn. žensko pokrivalo zlasti gorenjske ljudske noše s širšim vezenim ali brokatnim robom nad čelom: nositi belo zavijačo na glavi; zavezala si je zavijačo; zavijača in avba 2. zastar. vijuga, zavoj: njegove črke so polne zavijač ∙ zastar. ni razumel, kaj hoče reči s to čudno zavijačo nejasno, zapleteno izraženo mislijo ♪
  6.      závod  -óda tudi -a m (á ọ́; á) 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku ♪
  7.      zavójček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od zavoj: odpirati zavojček; vzeti iz zavojčka / kupiti zavojček cigaret, tobaka / zavojček papirja / črtice, zavojčki in drugi deli znamenj / ekspr. zavezati rano z zavojčkom s povojem ♪
  8.      zavozláti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti vozel, vozle na čem: niti na koncu šiva zavozlamo in odstrižemo; zavozlati trak, vrv 2. z vozlom, vozli zavezati: zavozlati nit okrog paličice; zavozlati ruto pod brado / zavozlati (si) kravato zavezati 3. ekspr. narediti kaj zapleteno, težko razrešljivo: zavozlati problem; zavozlal je vso stvar / dramatik je dobro zavozlal zgodbo zavozláti se 1. nepravilno, neurejeno se preplesti, zviti, da nastane vozel, vozli: niti, vrvi so se zavozlale; pazi, da se volna ne zavozla / zastava se je zavozlala okrog droga 2. ekspr. postati zapleten, težko razrešljiv: odnosi med njimi so se zavozlali; zadeva se je še bolj zavozlala / misli so se mu zavozlale 3. knjiž., ekspr., navadno v zvezi z v zaiti, spraviti se v zapleten, težko razrešljiv položaj: še sam ni vedel, v kaj se je zavozlal / zavozlati se v neprijetnosti 4. knjiž., ekspr. priti v ljubezensko razmerje s kom: zavozlal se je z dekletom iz sosednje vasi; zavozlala se je s poročenim moškim 5. knjiž., ekspr. priti v stanje, ko se ne more jasno, logično misliti, se izražati: pri razlaganju se je popolnoma zavozlal / tako se je zavozlal, da se sploh ne more odločiti ● črevo se mu je zavozlalo z zasukanjem je postalo na enem mestu stisnjeno in neprehodno zavozlán -a -o: zavozlan klobčič; zavozlan primer; zavozlani stavki; prisl.: zavozlano govoriti ♪
  9.      zavrátnica  -e ž (ȃ) 1. star. kravata: zavezati zavratnico; svilena zavratnica / sneti psu zavratnico ovratnico 2. knjiž. zahrbtna ženska: onemogočiti zavratnico ♪
  10.      zaznáven  -vna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja ♦ anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje 2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive 3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo zaznávno prisl.: ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi; sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim ♪
  11.      zbíjati  -am nedov. (í) 1. s tolčenjem, udarjanjem delati, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbijati deske, letve; zbijati podplate; zbijati bruna z lesenimi klini // na tak način delati, izdelovati: zbijati okvire, zaboje; v prostem času vedno kaj zbija 2. s tolčenjem, udarjanjem delati kaj gosto, trdno: zbijati sneg, zemljo 3. s silo, močnimi udarci odstranjevati s česa: zbijati klobuke z glav / vihar zbija sadeže z dreves 4. ekspr. zniževati: zbijati vročino z zdravili / zbijati ceno 5. igr., šport. z metom krogle, čoka odstranjevati drugo kroglo, drugi čok: bližati in zbijati ● ekspr. zbijati dovtipe, šale praviti, pripovedovati; ekspr. otroci zbijajo žogo na dvorišču igrajo nogomet; redko zbijati po vratih razbijati ◊ etn. zbijati kozo, svinjo otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; zbijati lonec otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; prim. izbijati ♪
  12.      zbíti  zbíjem dov., zbìl (í ȋ) 1. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da so zlasti leseni deli tesno skupaj, povezani: zbiti bruna, deske; zbiti z lesenimi klini, žeblji // na tak način narediti, izdelati: zbiti oder, okvir, splav; iz desk zbiti mizo 2. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: zbiti ilovico za tla; zbiti sneg z lopato / dež je zbil zemljo // ekspr. narediti, da pride na določeno mesto veliko elementov česa: stavec je vrste preveč zbil / zbiti besedilo 3. s silo, močnimi udarci odstraniti s česa: zbiti komu klobuk z glave; s kamnom zbiti veverico z drevesa / ploha je zbila cvetje s kostanjev / z enim zamahom ga je zbil na tla podrl / ekspr. voznik je zbil kolesarja, pešca zadel in poškodoval 4. ekspr. znižati: zbiti vročino z zdravili / zbiti ceno 5. ekspr. zelo utruditi: dolga pot ga je zbila; človek se z napornim delom zbije ● ekspr. fantje so ga zbili, da je obležal nezavesten pretepli; pog. zaletel se je in zbil avtomobil zelo poškodoval; ekspr. zbiti sovražnikovo letalo sestreliti; redko ljudi so zbili v živinske vagone stlačili, strpali; redko toča je zbila žito pobila ◊ igr., šport. zbiti nasprotnikovo kroglo z metom krogle jo odstraniti zbít -a -o: zbit sneg; članek se težko bere, ker je preveč zbit; hiša iz zbite ilovice; zbita zemlja; nahitro zbito ležišče; biti zbit od napornega dela, hoje ∙ pog. zbit kot turška fana zelo ♦ agr. zbit klas, lat klas, lat, ki ima zrna razvrščena brez presledkov; obrt. zbita obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lesenimi žebljički; prim. izbiti ♪
  13.      zbòr  zbôra m (ȍ ó) 1. večja skupina ljudi, zbrana na kakem mestu, navadno z določenim namenom: zbor so pozdravili predstavniki vseh strank; nastopil je pred velikim zborom poslušalcev; sodil mu je zbor petih sodnikov / zbral se je ves mestni, vaški zbor vsi meščani, vaščani; ekspr. s tem vprašanjem so se ukvarjali že mnogi učenjaški zbori 2. navadno s prilastkom skupnost ljudi v določeni ustanovi, instituciji, povezanih z istim poklicem, položajem: zbor delavcev je sprejel predlagane izboljšave; konferenca profesorskega, učiteljskega zbora / diplomatski zbor vsi tuji pooblaščeni diplomati v kaki državi // upravni organ družbenopolitične skupnosti: seja vseh zborov skupščine / republiški, zvezni zbor voljeni organ republiške, zvezne skupščine, ki v okviru svoje pristojnosti usmerja in vodi družbeno, gospodarsko politiko; zbor republik in pokrajin 3. skupina pevcev, ki nastopajo, pojejo skupaj: zbor je zapel dve pesmi; voditi velik zbor; vabiti k zboru nove pevce; solisti in zbor / cerkveni, šolski zbor; mladinski, otroški zbor / peti pri zboru, v zboru / žarg. hoditi, iti k zboru na vaje (pevskega) zbora; biti član (pevskega) zbora / pevski zbor 4. s prilastkom skupina istovrstnih umetniških ustvarjalcev, ki nastopa skupaj: baletni zbor vadi; harmonikarski, tamburaški zbor; zbor deklamatorjev, recitatorjev // ekspr. skupina česa istovrstnega, ki nastopa, se pojavlja skupaj sploh: v krošnjah dreves je zapel ves ptičji zbor; zvezdni zbor na nebu 5. sestanek večjega števila ljudi, navadno članov kake organizacije, združenja, zaradi razpravljanja o čem, dogovarjanja glede česa: zbor bo v veliki dvorani, na prostem; zbor je trajal tri ure; zbor se začne ob enajsti uri; udeležiti se zbora; odpreti, voditi zbor; iti, vabiti na zbor; govoriti na zboru / letni, ustanovni zbor; tako so sklenili na zboru delavcev, krajanov, stanovalcev / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti // v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora; sklicati občni zbor / redni letni občni zbor; občni zbor društva 6. prihod več ljudi, udeležencev česa ob določenem času na določeno mesto, ki je izhodišče za začetek česa: zbor izletnikov, tekmovalcev; določiti čas in kraj zbora / začetek proslave je ob osmi uri. Zbor nastopajočih je pol ure prej // šport., voj. postavitev vseh oseb kake enote v urejeno vrsto, razvrstitev: vsako jutro ob šesti uri je bil zbor na dvorišču; znak za zbor / taborniki, vojaki so se postavili v zbor; stati v zboru / kot povelje zbor, je ukazal dežurni 7. v prislovni rabi, v zvezi z v vsi naenkrat: učenci so brali, odgovarjali, recitirali v zboru / zdravo, je v zboru pozdravil ves razred / ekspr. iz bližnjega ribnika so se v zboru oglašale žabe ◊ jur. sodni zbor; zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zbor proizvajalcev do 1963 dom ljudske skupščine, ki ga sestavljajo poslanci, izvoljeni v proizvodnji, prevozništvu, trgovini; zbor volivcev sestanek volilnih upravičencev, ki postavlja kandidate za predstavniška telesa in razpravlja o problemih, ki naj bi jih predstavniki pomagali reševati; lit. zbor skupina igralcev, recitatorjev, zlasti v antični tragediji, ki spremlja, razlaga, vrednoti dramsko dogajanje, včasih tudi poseže vanj; muz. mešani, moški, ženski zbor; polit. državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah; rel. cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake naloge; zgod. deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; veliki zbor pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče; prisl.: muz. zbor označba za petje celotnega zbora vsi (skupaj) ♪
  14.      zbrátiti se  -im se dov. (á ȃ) skleniti bratsko, prijateljsko razmerje: zbratiti se s pijanci; zbratila sta se, ker imata enake interese zbrátiti knjiž. notranje, čustveno povezati: nesreča, skupna usoda jih je zbratila ♪
  15.      zdírjati  -am dov. (ȋ) 1. začeti dirjati: konj se je odvezal in zdirjal 2. hitro steči: konja sta zdirjala po cesti; jezdeca sta si zdirjala nasproti 3. ekspr. zelo hitro iti, oditi: zdirjati iz sobe, na dvorišče, v hišo; zdirjali so po hribu navzdol; ves vesel je zdirjal domov ♪
  16.      zdivjáti  -ám dov. (á ȃ) 1. postati nekultiviran, neciviliziran: v samoti je popolnoma zdivjal // ekspr. začeti bujno, nepravilno rasti, se razvijati: zaradi pomanjkanja svetlobe rastline zdivjajo; neobrezane trte zdivjajo 2. začeti divje, razposajeno tekati sem ter tja: odvezan pes je zdivjal / krava je pobesnela in zdivjala s pašnika // ekspr. začeti se zelo hitro premikati: na ravni cesti je avtobus zdivjal; voznik je udaril z bičem in konji so zdivjali / sedel je v avtomobil in zdivjal v mesto se zelo hitro odpeljal; zdivjati za tovariši zelo hitro oditi 3. priti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: ljudje so v vojni zdivjali / preh. slaba družba zdivja človeka // začeti v dejanju kazati svojo jezo, togoto: dolgo se je premagoval, ob teh besedah pa je zdivjal; zdivjati nad sodelavci / zdivjati v strašni jezi 4. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo: neurje, nevihta zdivja; požar je zdivjal, da so plameni švigali do neba; nad mestom je zdivjal silen vihar zdivján -a -o: zdivjan človek; zdivjani poganjki; zdivjana čreda; zdivjana reka; prim. izdivjati se ♪
  17.      združíti  in zdrúžiti -im, tudi zdrúžiti -im dov. (ȋ ú ū; ū ȗ) 1. narediti, da pride kaj skupaj, na eno mesto: združiti živali enake starosti; prostorsko združiti obrate v novi stavbi // narediti, da pride kaj skupaj sploh: vlakna združi stroj; s šivanjem združiti več plasti tkanine / poseben mehanizem združi oba dela; združiti konca vrvi z vozlom // narediti, povzročiti, da pride do stika med moškimi in ženskimi spolnimi organi: združiti samca in samico / spolno združiti 2. narediti, da iz dveh ali več samostojnih enot nastane nova, večja enota: združiti dve občini / združiti države v konfederacijo / združiti več parcel / združiti besede v stavke / združiti pesmi v zbirko / združiti ovce v trop // narediti, da kaj postane sestavni del večje enote: združiti samostojne obrate s tovarno / dogovor je združil države v gospodarsko skupnost 3. narediti iz več delov, enot novo enoto, celoto: združiti posamezne člene, odstavke; scenarist je združil vrsto prizorov / kamera je v enem posnetku združila dva prostora // narediti, da iz delov, manjših enot nastane celota: združiti razcepljeno ljudstvo; stranka je združila posamezne skupine; politično združiti narod 4. notranje, čustveno povezati: ljubezen, nesreča ljudi združi; združila jih je zavest skupne usode 5. narediti, da kaj poteka, se dogaja skupaj s čim drugim: občni zbor so združili z zabavo / združiti prijetno s koristnim ● združiti dežele pod svojo oblastjo zavladati jim; ekspr. združiti filozofijo z življenjem živeti v skladu s svojim filozofskim prepričanjem; publ. združiti svoje sile začeti delovati skupno ◊ ekon. združiti obratna sredstva združíti se in zdrúžiti se, tudi zdrúžiti se 1. postati sestavni del večje enote: predmestne vasi so se združile z mestom / potok se združi z reko se izliva vanjo // priti prostorsko v neposreden stik: na tem mestu se cevovoda združita / v daljavi se nebo združi z morjem 2. iz dveh ali več samostojnih enot postati nova, večja enota: banki, podjetji sta se združili / potoki se združijo v reko / glasovi pevcev so se združili 3. začeti delati, delovati skupaj zaradi skupnih ciljev, koristi: delavci in kmetje so se združili; združiti se proti skupnemu sovražniku; gospodarsko, politično, strokovno se združiti / združiti se v stranko / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja 4. imeti spolni odnos: samica in samec se združita / želel se je združiti z njo / telesno se združiti ● ekspr. očeta sta želela, da bi se njuna otroka združila se poročila ◊ biol. jajčece se združi s semenčico; fiz. valovanja enake frekvence se združijo združívši star.: združivši živali z najboljšimi lastnostmi, so dobili dobro novo pasmo; združivši se so ustanovili novo državo zdrúžen -a -o 1. deležnik od združiti: v skladno celoto združeni deli; združeni pevski zbori; bila sta neločljivo združena; s šaljivim obredom združena zabava; države, združene v vojaški zvezi ∙ Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. z združenimi močmi so ukrotili razgrajača (vsi) skupaj; združeno podjetje do 1973 gospodarsko enotno podjetje, nastalo z združitvijo več samostojnih podjetij ♦ ekon. združeno delo oblika produkcijskih odnosov, v katerih so delavci soudeleženi pri lastnini in upravljanju 2. navadno v povedni rabi, v zvezi s s, z ki vključuje to, kar izraža dopolnilo: s tem je združen neprijeten občutek; potovanje je združeno z velikimi izdatki; smučanje je združeno z nevarnostmi ♪
  18.      zedíniti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti 2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti zedíniti se postati enakih misli, istega mnenja: nista se mogla zediniti glede otrokovega imena / zediniti se za kaj, v čem zedínjen -a -o: prijatelja sta bila končno spet zedinjena; biti zedinjen s kom ♦ zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto ♪
  19.      zelèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
  20.      zelenjád  -i ž (ȃ) 1. knjiž. zelenjava: pridelovati, prodajati zelenjad; zalagati trg z zelenjadjo; mlada, sveža zelenjad / vlagati zelenjad 2. star. zelenje: bele hiše, postavljene v zelenjad ∙ star. zelenjad tihih potokov zelenina, zelenost 3. ekspr. otroci, otročad: učiti neizkušeno zelenjad ♪
  21.      zelenjáva  -e ž (ȃ) 1. rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju: zelenjava dobro uspeva; gojiti, pridelovati zelenjavo; oskrbovati trg z zelenjavo; kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava; zamrznjena zelenjava; košara za zelenjavo; sadje in zelenjava / konzervirati, predelovati zelenjavo / gomoljasta, korenasta zelenjava / jušna zelenjava 2. ekspr. zelenje: oči je uprl v zelenjavo pod seboj ♪
  22.      zélnat 2 -a -o [tudi u̯n] prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na zelje: zelnati listi; zelnata glava / zelnata solata 2. bot., v zvezah: zelnata rastlina rastlina z neolesenelim steblom; zelnata trajnica rastlina, pri kateri ob koncu vegetacijske dobe odmrejo nadzemni deli ♪
  23.      zêmlja  -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star / vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza // površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja // vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo ● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj ◊ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku ♪
  24.      zemljepísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljepis: zemljepisni podatki / zemljepisne razmere; zemljepisna razprostranjenost gozdov / zemljepisni priročnik / zemljepisna šolska ura ♦ geogr. zemljepisna dolžina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od začetnega poldnevnika, merjena na vzporedniku; zemljepisna širina oddaljenost kake točke na zemeljskem površju od ekvatorja, merjena na poldnevniku; lingv. zemljepisno ime lastno ime kraja ali kakega drugega dela zemeljskega površja; toponim zemljepísno prisl.: dolini zemljepisno nista povezani ♪
  25.      zemljíški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster ◊ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; jur. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota ♪

   1.424 1.449 1.474 1.499 1.524 1.549 1.574 1.599 1.624 1.649  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA