Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

vešč (76-100)


  1.      izvestítelj  -a m (ȋ) zastar. poročevalec, obveščevalec: tako mi piše moj izvestitelj ♪
  2.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  3.      jávnost  -i ž (á) 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani // s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa ● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost ◊ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna ♪
  4.      jétičen  -čna -o prid. (ẹ́) 1. ki ima jetiko: jetičen človek; jetična žival / jetična rdečica na licih 2. ekspr. šibek, slaboten: jetična drevesca; jetično zelenje / to je jetičen spis ♪
  5.      klémpati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. slabo, nevešče a) igrati (na klavir): klempa, da me bolijo ušesa / slabš. kar naprej klempa igra b) tipkati: nehaj že klempati / slabš. naučil se je klempati tipkati 2. sestavljati, zbijati: iz desk nekaj klempa ♪
  6.      klénkati  -am nedov. (ẹ̑) 1. nav. ekspr. zvoniti, navadno ob nesreči, smrti: že nekaj časa klenka / mrtvaški zvon klenka / začelo je klenkati zvoniti // nar. pritrkavati, potrkavati: pred prazniki so klenkali 2. ekspr. slabo, nevešče igrati (na klavir): klenka, da je ne morem poslušati / slabš. zna klenkati igrati ◊ teh. neurejeno izgorevati zaradi previsokega tlaka v valju motorja ♪
  7.      klepáti  klépljem nedov., klêplji klepljíte; klêpal (á ẹ́) 1. z udarci kladiva tanjšati, ostriti rezilo: klepati koso, srp / kosec kleplje; pren., ekspr. kleplje nas usoda // z udarci kladiva oblikovati, obdelovati pločevino: klepati žleb 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom tolči, udarjati: raje grem na cesto kamenje klepat; klepati po nakovalu / detel kleplje na deblu / čutil je, kako mu kleplje srce // slabo, nevešče a) igrati (na klavir): že spet kleplje / slabš. nehaj že klepati igrati b) tipkati: kleplje v pisarni / slabš. sedeli smo za pisalnimi stroji in klepali kakor za stavo tipkali 3. ekspr., redko počasi, okorno stopati: ob palici je klepal po tlaku 4. ekspr. jesti (enolično, slabo): klepati fižol; v petek in svetek klepljejo krompir ● ekspr. smrt že kleplje koso zanj kmalu bo umrl; pog., slabš. spet kleplje verze sestavlja, piše; slabš. nekoliko kleplje ruščino govori, zna govoriti; ekspr. to so klepali o njem grdo govorili, ga opravljali ◊ lov. divji petelin kleplje poje začetni del svojega speva; obrt. klepati mlinski kamen z udarci kladiva mu dajati hrapavo površino ♪
  8.      kôlec  -lca [u̯c] m (ó) 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev; zabiti kolec v zemljo 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu ♪
  9.      kolektív  -a m (ȋ) skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi: kolektiv o tem ni bil obveščen; posvetovati se z delovnim kolektivom; majhen kolektiv; upoštevati interese kolektiva; izlet, sestanek kolektiva; skrbeti za zdrave odnose v kolektivu / privajanje na življenje v kolektivu / šolski, tovarniški kolektiv / z združitvijo se strinja ves delovni kolektiv vsi člani delovne organizacije / slabo gospodarjenje nekaterih delovnih kolektivov delovnih organizacij / profesorski kolektiv profesorji ∙ ekspr. knjiga je delo kolektiva več ljudi ♪
  10.      kolésje  -a s (ẹ̑) 1. skupina med seboj funkcionalno povezanih koles: kolesje se vrti; kolesje ure; okrov kolesja; oglušujoč ropot kolesja / pogonsko kolesje; letalo je spustilo pristajalno kolesje; zobato kolesje / vse kolesje se je pokvarilo vsa kolesa / ekspr., z oslabljenim pomenom kolesje bojnega stroja se je začelo vrteti hitreje 2. publ., s prilastkom sistem, način (delovanja): spoznavati kolesje obveščevalne službe ♪
  11.      kolìč  -íča m (ȉ í) manjšalnica od kol: zabijati količe v zemljo; ograja iz vej in količev / vsako drevesce je bilo privezano k svojemu količu ♪
  12.      kolíčiti  -im nedov. (í ȋ) postavljati, zasajati kole, količke v zemljo a) za zaznamovanje na zemljišču: količil je jame v sadovnjaku; količiti parcele za nove zgradbe b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: saditi in količiti drevesca ♪
  13.      komunicíranje  -a s (ȋ) glagolnik od komunicirati: komuniciranje je bilo oteženo zaradi neznanja tujih jezikov; nujnost komuniciranja / komuniciranje vodstva tovarne s kolektivom / pomen radia in televizije v družbenem komuniciranju / sredstva množičnega komuniciranja obveščanja ♪
  14.      konfidènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) nav. slabš., za idejne in politične nasprotnike zaupen sodelavec, zaupnik politične, vojaške obveščevalne službe: podatke mu dajejo vtihotapljeni konfidenti; policijski, vladni konfident; agenti, konfidenti in denuncianti ♪
  15.      kontra...  ali kóntra... predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje a) nasprotovanja, odpora: kontragovornik, kontraobveščevalen, kontrarevolucionaren b) nasprotnega delovanja, učinkovanja: kontracepcija; kontraindikacija c) nasprotja, nasprotovanja: kontradiktoren ♪
  16.      korén  -a m (ẹ̑) 1. odebeljeni del korenine nekaterih rastlin, navadno stožčaste oblike: rastlino izpuliti s korenom; peteršiljev koren // v zvezi koren lečen, po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: iskati koren lečen 2. zastar. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi; korenina: drevesce z dolgim korenom; spotaknil se je ob koren stare smreke 3. ekspr., navadno s prilastkom osnova, temelj: spoznati koren problema / tu je v korenu same debate nesporazum // začetek, izvor: to ima svoj koren v preteklosti 4. lingv. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine: določiti koren; glagolski koren / koren besede 5. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent: izračunati koren / bikvadratni koren koren četrte stopnje; kubični ali kubni koren ki ima korenski eksponent 3; kvadratni koren ki ima korenski eksponent 2 ● ekspr. toča je do korena vse potolkla popolnoma, čisto; ekspr. priti stvari do korena spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše ◊ anat. lasni koren del lasu, ki je v koži; nohtni koren del nohta, ki je v kožni gubi; nosni koren del nosu, kjer ta prehaja v čelo; koren jezika skrajni zadnji del jezika; koren čutnega ali senzibilnega živca zadnji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k osrednjemu živčevju; koren gibnega ali motoričnega živca prednji del hrbtenjačnega živca, ki prenaša vzburjenje k mišicam; bot. črni koren rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi ali rožnatimi cveti v koških, Scorzonera; trokrpi koralasti koren rastlina z rumenkasto zelenimi cveti in razvejeno koreniko, Corallorhiza trifida; rdeči koren; rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; zlati koren visoka rastlina gorskih travnikov z belimi cveti v grozdih, Asphodelus; teh. koren del lopate, s katerim je ta pritrjena na kolo pri turbinah; koren vara del zvara ob stiku spodnjega roba kovinskih delov; koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago; zool. koren kljuna, repa; koren hrbtne plavuti ♪
  17.      krétati  -am nedov. (ẹ̄) zastar. voditi, usmerjati: jezdec je vešče kretal konja / kretati barko // gibati, premikati: (z) glavo je kretal levo in desno krétati se star. gibati se, premikati se: naglo se je kretala okrog štedilnika; ladja se počasi kreta po gladini jezera // biti, zadrževati se kje; gibati se: kretal se je samo v visoki družbi kretajóč -a -e: malomarno se kretajoč človek ♪
  18.      króg  -a m (ọ̑) 1. geom. lik, ki ga omejuje krožnica: izračunati obseg, ploščino kroga; polmer kroga; središče kroga / točka na obodu kroga / istosrediščni krogi // sklenjena krivulja, katere točke so enako oddaljene od središča: narisati krog s šestilom / tloris ima obliko kroga 2. kar je po obliki podobno temu liku, tej krivulji: krogi in križci / jastreb je pri letu delal kroge / na juhi so bili krogi maščobe / v zidu so tičali železni krogi obroči / v krogu je blodil po gozdu 3. navadno s prilastkom kar koga, kaj zlasti količinsko opredeljuje: krog vprašanj se zožuje; skušal je prodreti v zaprti krog strokovnjakov / razbil je njihov ozki krog / knjiga je namenjena za širok krog bralcev 4. z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom kar tvori enoto, celoto: razmere v domačem krogu; ni se mogel vključiti v njegov miselni krog; pesniška zbirka je razdeljena na več tematskih krogov enot / krog raziskovalcev se je razšel / publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine // mn. osebe, ljudje glede na poklicno, socialno povezanost: cerkveni krogi; obisk so pripravili diplomatski krogi; finančni, gospodarski, poslovni krogi; mariborski kulturni krogi; uradni krogi / ekspr.: je iz boljših krogov; za to so zainteresirani široki krogi / publ. izvedeti kaj iz dobro obveščenih, poučenih krogov 5. z oslabljenim pomenom, s svojilnim zaimkom področje, območje, sfera: razširil je svoj krog delovanja, raziskovanja; njegov krog delovnih operacij je ozek / pritegnil ga je v svoj krog 6. mn., šport. telovadno orodje iz dveh prosto visečih obročev: vaje na krogih / viseti na krogih 7. ekspr., v zvezi začarani krog proces, pojav, pri katerem posledice rodijo nove vzroke: ne more iz začaranega kroga; ujet v začarani krog; vrteti se v začaranem krogu; brezupen začarani krog / začarani krog misli ● ekspr. pred očmi se mu delajo krogi zaradi slabosti, bolezni se mu zdi, da vidi pred očmi kroge; spet ima kroge pod očmi kolobarje; otroci so sklenili krog okoli njega so ga obkrožili; posesti v krog sesti tako, da iz navzočih nastane krog; žarg., šport. prehitel ga je za (en) krog za čas, v katerem se prevozi, prehodi določena krožna pot; ekspr. ognil se ga je v velikem krogu zelo, na daleč ◊ astr. živalski krog dvanajst ozvezdij ob ekliptiki, katerih večina ima imena živali; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; (električni) nihajni krog električni krog, v katerem se periodično spreminja električna energija v magnetno in obratno; magnetni krog; šport. krog krožni prostor, iz katerega se meče kladivo, disk, krogla; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; tisk. barvni krog krog barv, razvrščenih tako, da sta si sosednji barvi komplementarni ♪
  19.      kultúren  -rna -o prid., kultúrnejši (ú) nanašajoč se na kulturo: a) kulturni ostanki, spomeniki; kulturna dediščina; kulturno izročilo / kulturna žarišča / kulturni narodi; kulturna ljudstva / kulturni antropolog b) kulturni napredek; bogata kulturna preteklost, tradicija; kulturna zaostalost c) kulturne prvine, značilnosti; širiti kulturno obzorje / kulturni boj; kulturni stiki; kulturna ustvarjalnost; plodno kulturno sodelovanje med državami / kulturno področje / referent za kulturna vprašanja č) pomemben kulturni dogodek; prireditev s pestrim kulturnim sporedom; publ. o tem je bila obveščena vsa kulturna javnost / kulturni delavec kdor se (poklicno) ukvarja s kulturno dejavnostjo; prireditev bo v kulturnem domu; kulturni praznik / podpisati kulturno konvencijo; kulturna kritika in publicistika; pripraviti kulturno oddajo, reportažo oddajo, reportažo o kulturni problematiki; kulturne organizacije in ustanove; urednik kulturne strani strani v časopisu, reviji, namenjene obravnavanju kulturne problematike d) prizadevati si za zdrave, kulturnejše odnose med ljudmi; je zelo kulturen; kulturno obnašanje / kulturno razvedrilo / kulturen prevoz potnikov; v tem lokalu je kulturna postrežba ◊ bot. kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina kultúrno prisl.: kulturno delovati; biti kulturno postrežen ♪
  20.      lásek  -ska m (ā) nav. mn. 1. ljubk. manjšalnica od las: otrok ima samo nekaj laskov / božati po laskih; mehki otroški laski; njeni zlati laski 2. nitast okrasek za novoletno jelko, božično drevesce: razprostreti po jelki laske ● pog., ekspr. niti za lasek ne popusti prav nič; poljud. marijini laski trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica ◊ agr. laski na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. koreninski laski enocelični izrastki rastlinske povrhnjice na koreninah ♪
  21.      lèv  lêva tudi léva m (ȅ ē, ẹ̄) 1. v Afriki živeča zver, katere samec ima veliko glavo in košato grivo: lev rjove; krotilec levov; lov na leve; lev in levinja; boril, branil se je kakor lev; hraber kot lev / pred vhodom stojita dva kamnita leva ∙ beneški lev ali lev sv. Marka podoba leva kot simbol beneške republike; publ. tam je nekoč vladal britanski lev Angleži, Britanci 2. ekspr. hraber, neustrašen, junaški moški: on ni lev, pač pa lisjak; v boju je bil lev; ni se upal spoprijeti se s takim levom 3. ekspr., navadno s prilastkom moški, ki po lastnostih, zaželenih za področje njegovega udejstvovanja, presega druge: v mladih letih je bil velik lev; lev družabnih prireditev / gledališki lev; modni, promenadni, salonski lev ◊ astr. Lev peto ozvezdje živalskega kroga; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; zool. morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens ♪
  22.      lopáta  -e ž (á) 1. orodje s širokim listom in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje sipkega materiala: dati lopato na ramo; metati pesek z lopato / nasaditi lopato; zasaditi lopato v zemljo; njegove roke so kot lopate velike, široke / lopata za kidanje gnoja; list, uho lopate / lopata peska // pog. kolikor se zajame z lopato: vrzi še nekaj lopat k drevescu 2. rabi se samostojno ali s prilastkom lopati podoben del orodja, naprave, stroja: voda se zaganja v lopate in kolesa se vrtijo; lopata mlina na veter; lopata vesla odriva vodo; parnik je gnalo kolo z lopatami / mlinsko kolo na lopate ● publ. lopata arheologov je odkrila ostanke mesta arheologi so jih odkrili z odkopavanjem; ekspr. vi imate drobne roke, jaz pa take lopate velike, široke roke, dlani; zasaditi lopato publ. to društvo je prvo zasadilo lopato je prvo začelo delovati; publ. za novi vrtec je zasadil prvo lopato župan je nakazal začetek gradbenih del s simboličnim izkopom nekaj zemlje; publ. danes so zasadili lopato na največjem letošnjem gradbišču začeli graditi, delati; ekspr. drugi so delali, on pa se je samo na lopato naslanjal ni delal; je pogosto počival ◊ navt. lopata sidra skrajni ploščati del kraka pri sidru; strojn. lopate zavite kovinske plošče v turbinskih strojih; vijačna lopata; zool. lopata končni ploščati del rogovja pri damjaku, losu ♪
  23.      lúč  -i in -í ž (ú; ū) 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje // priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo // pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč // duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja // navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma ● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja ◊ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem ♪
  24.      lúna  -e ž (ú) 1. nebesno telo, ki kroži okoli zemlje: čas, ko je luna v celoti osvetljena; raziskovati luno; oddaljenost lune od zemlje; polet na luno / v astronomiji: nastanek Lune; Luna in drugi planeti // to nebesno telo glede na osvetljenost: luna sije, vzide, zaide, ekspr. plava po jasnem nebu; svetla, pesn. bleda luna; žarki lune; obraz kakor luna okrogel, širok / luna raste viden je vedno večji del njene površine; nar. mlada luna mlaj; polna luna ko je vidna vsa njena površina; ob polni luni v času, ko je vidna vsa njena površina; nar. stara luna zadnji krajec 2. pesn. mesečina: luna lije v sobo / pri luni se je sprehajal po polju 3. star. (lunin) mesec: to je bilo pred tremi lunami ● poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; hodi, kot bi ga luna nosila zamišljeno, neprisebno, raztreseno; pog., ekspr. ali te luna trka zakaj govoriš, ravnaš tako nespametno; pog., ekspr. mi tudi nismo z lune padli nismo nespametni, naivni; ekspr. lajati v luno nemočno groziti, onemoglo zmerjati; ekspr. ali živiš na luni, ali si z lune padel slabo si obveščen o aktualnih dogodkih; pog., ekspr. saj nisem tako za luno neumen, naiven ◊ astr. Jupitrove lune sateliti ♪
  25.      mánjši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev ● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok ◊ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA