Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (9.976-10.000)
- želódčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na želodec: želodčne mišice, stene; želodčna sluznica / želodčni katar; želodčni krči / želodčne bolezni; večkrat ima želodčne težave ♦ biol. želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. želodčni ulkus; želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice želódčno prisl.: dieta za želodčno bolne ♪
- želódec -dca m (ọ̑) 1. vrečast prebavni organ med požiralnikom in tankim črevesom: želodec ga boli; mastno hrano želodec težko prebavi; želodec poči, se razširi, se skrči; že dalj časa krvavi iz želodca; pokvariti si želodec; v želodcu mu kruli, ga tišči; imeti povešen želodec; počasno delovanje želodca; zdravila za želodec; rak na želodcu; slabost v želodcu; težave z želodcem / suniti koga v želodec predel ob tem organu / puranovi želodci; napolniti svinjski želodec z mesom / prežvekovalski želodec želodec prežvekovalcev, sestavljen iz vampa, kapice, devetoguba in siriščnika ∙ ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; šalj. treba je poskrbeti tudi za želodec jesti; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je
zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. lačen sem, da se mi pajčevine delajo po želodcu zelo; ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga ♦ med. izprati želodec s tekočino, navadno z vodo, odstraniti iz želodca strupene ali odvečne snovi; čir na želodcu 2. gastr. izdelek iz želodca živali, navadno svinjskega, z nadevom iz mesa in dodatkov: postreči s prekajenim želodcem / gorenjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, kaše in začimb; savinjski želodec z nadevom iz svinjskega mesa, slanine in začimb 3.
ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačnim želodcem gre vse v slast; težko je kuhati za tako izbirčne želodce ♪
- žélva -e ž (ẹ̄) 1. plazilec s hrbtnim in trebušnim oklepom: želva lazi, plava; želva leže jajca; gojišče želv; oklep želve; počasen, star kot želva ♦ zool. glavata želva z veliko glavo in močnimi čeljustmi, Caretta caretta; kopenske želve na kopnem živeče želve z zelo močnim hrbtnim in trebušnim oklepom, Testudinidae; močvirske želve v počasi tekočih vodah živeče želve s plavalno kožico med prsti, Emydidae; morske želve v morju živeče želve s ploščatim, srčasto oblikovanim oklepom, Chelonidae 2. voj., v starem in srednjem veku priprava na kolesih s poševno leseno streho za kritje ob napadu na obzidje: kamnometi in želve ♪
- žémlja -e ž (ẹ̑) ovalno oblikovano pecivo iz kvašenega testa z globoko zarezo po dolžini: pojesti za malico žemljo in jogurt; diši po svežih žemljah; zmleti suhe žemlje v drobtine; polovica žemlje / cesarska žemlja hlebčku podobno pecivo, ki ima zgoraj več iz sredine potekajočih polkrožnih zarez; kajzerica; koroška žemlja hlebčku podobno pecivo iz kvašenega testa, ki ima na sredini krogec in iz njega potekajoče zareze; primorska žemlja večja žemlja, pri kateri je vsaka polovica oblikovana iz zvitega testa ♪
- žémljevka -e ž (ẹ̑) 1. pecivo iz žemelj, jabolk in jajc: speči žemljevko 2. bot. užitna goba z več svetlo rjavimi klobuki na betu, Albatrellus confluens: nabirati mlade žemljevke ♪
- žêna -e tudi -é ž, rod. mn. žên in žená (é) 1. poročena ženska v odnosu do svojega moža: ima ženo in dva otroka; izgubiti, zapustiti ženo; skrbeti za ženo; prišel je z ženo; bila mu je dobra žena / postala sta mož in žena poročila sta se; dati komu hčer za ženo privoliti v njeno poroko s kom; za ženo ima Korošico njegova žena je Korošica; vzel jo je za ženo oženil, poročil se je z njo 2. dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša: ta žena je njena mati; plemenita kmečka žena; usmiljene žene so poskrbele zanje / publ.: upoštevati iniciativo žená žensk; osvajalec žená // dorasla oseba ženskega spola kot nosilec kake dolžnosti, kakega poklica: popisal je več znamenitih žen / skrb za žene matere; moralna podoba žene zdravnice ● šalj. biti blažen med ženami biti edini moški med ženskami; nar. koroško bela žena lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v
gozdu ali v vodi; vila; pesn. bela žena smrt; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko; zastar. porodna žena porodnica; dan žená praznik mednarodnega ženskega gibanja 8. marca; bila sta kakor mož in žena živela sta skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; preg. žena podpira tri vogale hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena ◊ etn. bela žena po ljudskem verovanju mladi, lepi ženski podobno bitje, ki pomaga ženam pri porodu in varuje njihove otroke pred zlim; žalik žena po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške; rel. svetopisemske žene ♪
- žénin -a m (ẹ́) moški ob poroki in nekaj časa pred njo: zapeti pesem ženinu in nevesti; pozdraviti ženina // star. fant, zaročenec: predstaviti domačim svojega ženina; čakati na ženina ∙ ekspr. večni ženin fant, ki se kljub večkratnim nameram še ni poročil ♪
- ženíti se žénim se nedov. (ȋ ẹ́) 1. v zvezi z osebo moškega spola poročati se: danes se ženi njen nečak / ženiti se na kmetijo / ženili so se med seboj; opisoval je, kako se na deželi ženijo / dov., pog. kdaj se bosta pa vidva ženila poročila 2. ekspr. imeti ljubezenski odnos s kakim dekletom: ali se fant že kaj ženi; nekaj časa se je ženil pri sosedovi hčeri / hodil se je ženit v sosednjo vas vasovat; dolgo se je ženil, pa se ni oženil si iskal ženo; s stricem se je šel ženit je šel snubit / dov. moral se je ženiti tam, kjer je oče hotel si dobiti ženo 3. ekspr. družiti se zaradi parjenja: to je čas, ko se mačke, psi ženijo / ob sv. Gregorju se ptički ženijo ● ekspr. nima se na kaj ženiti nima materialne osnove za zakon, družino; ženiti se na roke v kmečkem okolju imeti za zakon, družino le sposobnost za delo; pog., ekspr. ženi se pod marelo ne da bi imel
zagotovljeno bivališče; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; danes je pa oblečen, kot da bi se ženil zelo lepo, slovesno ženíti ekspr. 1. dajati, oddajati v zakon: danes ženi najmlajšega sina 2. posredovati za koga pri kakem dekletu zaradi ženitve: ni maral nikogar, da bi ga ženil; vsi so ga hoteli ženiti ♪
- ženitovánjski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ženitovanje: ženitovanjski običaji / ženitovanjski sprevod / ženitovanjska gostija ♦ etn. ženitovanjska pogača boljši, navadno maslen kruh, okrašen s cvetjem in svečami, ki se na koncu svatbe razdeli svatom ♪
- žénskar -ja m (ẹ̑) ekspr. moški, ki ima ljubezensko razmerje z mnogimi ženskami: bil je lahkoživec in ženskar; nepoboljšljiv, star, velik ženskar ♪
- žénskast -a -o prid. (ẹ́) ekspr. ki ima ženske značilnosti: droben ženskast obraz / fant je preveč ženskast ♪
- žénski -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je roditvena sposobnost: ženski potomci / ženski rod kake rodovine / ženski spolni organi / otroci ženskega spola / zdaj je v najlepših ženskih letih / ženske bolezni bolezni, ki so v zvezi z značilnostmi ženskega organizma, zlasti z rodili 2. nanašajoč se na ženske: zaslišal je moški in ženski glas; ženska duševnost; visoka ženska postava / ženski čevlji; ženski klobuk; ženska ročna ura / ženski oddelek v bolnišnici; ženski samostan; ženska šola / žensko dobrodelno društvo; žensko gibanje / ženska revija revija za ženska vprašanja / ženski poklic; žensko delo; žensko glasbilo / ekspr. zanima se za ženski spol, ženski svet za ženske 3. ekspr. ki se pripisuje ženskam: ženska intuicija; ženska občutljivost, opravljivost, potrpežljivost, radovednost, zvijačnost; ženska taktika; postavila mu je tipično žensko
vprašanje / to darilo je preveč žensko // tak kot pri ženskah: govoriti z ženskim glasom; ženska lepota; mehke ženske poteze obraza; njena hoja je zelo ženska; bila je blaga, vedra, najbolj ženska med vsemi ● sejati na ženski dan v sredo ali soboto; gibanje za žensko emancipacijo za pridobitev enakopravnega položaja žensk z moškimi; ekspr. delu se pozna ženska roka se pozna, da ga je opravljala, pri njem sodelovala ženska; ekspr. hiši so potrebne pridne ženske roke je potrebna gospodinja; z otroki je šla vedno na žensko stran na levo stran, polovico cerkve; star. ženska vera praznoverje; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine; ekspr. jok je značilno žensko orožje ženske pogosto skušajo kaj doseči z jokom ◊ biol. ženska spolna celica; ženska spolna žleza; bot. ženski cvet cvet, ki ima samo pestiče; ženska rastlina rastlina z ženskimi cveti; kozm. ženski parfum parfum z izrazitim, navadno cvetličnim vonjem;
lingv. ženski priimek priimek ob imenu ženskega bitja; ženski spol; beseda pevka je ženska oblika od besede pevec; ženska sklanjatev sklanjatev samostalnikov ženskega spola; lit. ženska cezura cezura za nepoudarjenim zlogom; ženska rima rima, ki obsega dva zloga; muz. ženski zbor zbor, sestavljen iz ženskih glasov žénsko prisl.: dolga pričeska deluje zelo žensko; čutiti, govoriti, vesti se po žensko; žensko sanjav pogled; sam.: na njej je bilo nekaj prvinsko ženskega; zastar. zbralo se je veliko moških, ženskih in otrok žensk ♪
- žénstvo -a stil. ženstvò -à s (ẹ̑; ȍ ȁ) ekspr. več žensk, ženske: ženstvo je poskrbelo za odlično pogostitev; vse ženstvo ga je zavzeto poslušalo ♪
- ženščád -i ž (ȃ) slabš. več žensk, ženske: pred stojnicami se je gnetla ženščad ♪
- žêpen -pna -o prid. (ȇ) 1. nanašajoč se na žep: žepna odprtina; žepna podloga / žepni format knjige; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; žepni računalnik; (žepni) robec; žepna knjiga manjša, cenena broširana knjiga; električna žepna svetilka; žepna ura 2. publ. zelo majhen: narediti žepni bazen; žepna državica / žepna odprava z malo člani / žepna vojna majhna lokalna vojna ∙ publ. žepna podmornica majhna podmornica navadno za diverzantske akcije ♪
- žerjavovódja -e tudi -a m (ọ̑) kdor upravlja žerjav: podjetje potrebuje več žerjavovodij; tečaj za žerjavovodje ♪
- žêrka -e ž (ȇ) zool. ličinka nekaterih dvokrilcev in večine kožekrilcev, ki ima grizalo: iz jajčec se izležejo žerke; čebelje žerke; žerke domače muhe ♪
- žerúh -a m (ū) 1. redko kdor (rad) veliko jé; požeruh: temu žeruhu ni nikoli dovolj hrane 2. zool. v severnih polarnih krajih živeča roparska žival s košatim repom in svetlo progo vzdolž bokov, Gulo gulo ♪
- žéti žánjem nedov., nam. žét in žèt (ẹ́ á) 1. pospravljati žito s polja: pri njih so že začeli žeti // s srpom ali strojem rezati žito, travo: žeti ječmen, rž; zna dobro žeti / žeti na roke, s kombajnom; žeti nizko, visoko 2. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: nastopajoči so želi glasen aplavz; žeti pohvalo, priznanje, simpatije; žel je le prezir in zamero; žeti uspeh ● knjiž. smrt žanje ljudje umirajo; knjiž. kdor seje veter, bo žel vihar kdor povzroča kaj slabega, se mu to povrne v še večji meri; preg. kar kdo seje, to bo tudi žel kdor delo dobro začne, bo uspešen ◊ etn. žeti ječmen po ljudskem verovanju zdraviti ječmen (v veki) z izgovarjanjem besed »ječmen žanjem« in s posnemanjem kretenj pri žetvi ♪
- žgálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki kaj žge: žgalec apna / oblikovalec in žgalec keramike ♪
- žgánje -a tudi žganjè -à s (á; ȅ ȁ) žgana alkoholna pijača zlasti iz sadja: kuhati, piti žganje; predelovati sadje v žganje; kozarček, steklenica žganja / naročiti dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / na jedilnem listu je bilo tudi več žganj / češnjevo, figovo, hruškovo žganje; žganje iz žita ∙ ekspr. utopiti se v žganju postati hud pijanec ♪
- žgáti žgèm nedov., žgál (á ȅ) 1. delati, povzročati, da kaj gori: žgati drva, veje / žgati ogenj kuriti // imeti kaj na ognju, žerjavici, da tli in oddaja dim, vonj: žgati brinove jagode, kadilo 2. delovati na kaj z veliko vročino: žgati apnenec, les; žgati kavo pražiti / sonce je žgalo platneno streho močno segrevalo ♦ metal. žgati rudo segrevati jo, da se odstrani iz spojin kemično vezana voda, razpadejo karbonati // s tem pridobivati: v teh gozdovih so žgali oglje / žgati kope / žgati apno 3. z močnim segrevanjem delati odpornejše, trdnejše: žgati konice kolov; žgati opeko, posodo iz gline 4. povzročati bolečino z zelo vročimi, žarečimi predmeti: žgali so ga z iglami, cigaretnimi ogorki / med zasliševanjem so ji žgali podplate 5. povzročati občutek, podoben bolečini ob dotiku zelo vročih, žarečih predmetov: to mazilo žge; žganje žge v grlu / svetloba je žgala v oči / rana
jo je začela žgati / ekspr. žeja jih žge // ekspr. povzročati hude duševne bolečine: krivica, ljubosumje žge; njegov pogled mi je žgal dušo; žaljive besede so ga žgale v srcu; brezoseb. v prsih me žge; ta sramota ga je žgala kot žerjavica / žge ga želja, da bi videl čim več sveta; pohlep jo je žgal 6. nepreh. zelo pripekati: sonce žge že ves teden / ekspr. že dalj časa žge huda vročina je zelo vroče 7. sežigati: žgati drva, bukove trske; žgati stara pisma 8. star. imeti prižgano: pri njih cele noči žgejo luč; sedela sta na peči in žgala svečo ● star. žgati tobak kaditi; star. žgati žganje kuhati; pog. žgati po sovražniku streljati žgáti se 1. zaradi prevelike vročine se uničevati: potica se žge / na vroči peči se obleka žge 2. ekspr. biti, zadrževati se na soncu, v vročini: poleti se je rad žgal žgóč -a -e 1. deležnik od žgati: žgoč pogled; žgoč udarec; žgoča bolečina; žgoča žeja;
žgoča želja; žgoče sonce 2. publ. nujen, pereč: obravnavati žgoče probleme; reševanje žgočih vprašanj 3. ekspr. oster, nepopustljiv: žgoča družbena kritika; to je predmet žgočih razprav; prisl.: žgoče gledati; žgoče sijati žgán -a -o: žgana glina; žgana opeka ∙ žgano apno negašeno apno; zastar. žgano vino žganje ♦ arheol. žgani grob grob s sežganimi ostanki mrliča; gastr. žgani sladkor rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; žgana pijača alkoholna pijača, zlasti iz sadja, grozdja, dobljena navadno z destilacijo po končanem vrenju; um. žgana siena rdečkasto rjav pigment; sam.: stopimo na kozarček žganega žgane pijače, žganja; rad bi spil nekaj žganega ♪
- žgoléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. oglašati se s prijetnimi, visokimi glasovi, spreminjajoč višino: ptiči so žgoleli na vejah / slavec, škrjanec, taščica žgoli ∙ ekspr. kar naprej žgoli neke popevke s prijetnim, visokim glasom poje, prepeva 2. ekspr. s prijetnim, visokim glasom živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: bila je vesela in je neprestano žgolela / ves dan je žgolel v italijanščini govoril žgolèč -éča -e: žgoleč ptič; žgoleč smeh ♪
- žičár -ja m (á) delavec v žičarni: v tovarni potrebujejo več žičarjev ♪
- žíčevje -a s (ȋ) več žic, žice: bakreno žičevje; plaziti se skozi bodeče žičevje ♪
9.801 9.826 9.851 9.876 9.901 9.926 9.951 9.976 10.001 10.026