Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (935-959)

935.      trótovec  -vca m (ọ̑) čeb. čebelja družina, v kateri matica ali čebele zalegajo neoplojena jajčeca: čebelja družina se izrodi v trotovec; zdravljenje trotovca ♪
936.      tŕsovec  -vca m (r̄) redko odrezano, odlomljeno steblo trsa; trs: za orožje so imeli priostrene trsovce / s trsovcem krite strehe ♪
937.      trstíkovec  -vca m (í) redko trstika, trst: ob reki raste trstikovec / stol iz trstikovca ♪
938.      tŕstovec  -vca m (r̄) redko odrezano, odlomljeno steblo trsta; trst: opirati se na trstovec / naslanjač iz trstovca ♪
939.      túhtavec  -vca m (ú) pog. kdor (rad) premišlja, razglablja: po naravi je tuhtavec; samotarski tuhtavec ♪
940.      túlipanovec  tudi tulipánovec -vca m (ȗ; ȃ) vrtn. visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera: gladka debla tulipanovcev ♪
941.      túlipovec  -vca m (ȗ) vrtn. visoko okrasno drevo z velikimi zelenkasto rumenimi cveti, Liriodendron tulipifera: cvetoči tulipovci; platane in tulipovci ♪
942.      tulívec  -vca m (ȋ) kdor tuli: slišati tulivca ◊ zool. južnoameriška opica z oprijemalnim repom, ki se oglaša z zelo močnimi glasovi; vriskač ♪
943.      tunolóvec  -vca m (ọ̑) 1. ribič, ki lovi tune: izkušeni tunolovci 2. ladja za lovljenje tunov: kapitan tunolovca ♪
944.      tvégavec  -vca m (ẹ̄) knjiž. kdor rad tvega: drzen tvegavec ♪
945.      učlovéčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od učlovečiti: učlovečenje človekovega prednika / biološko, sociološko učlovečenje / Kristusovo učlovečenje // razvoj za človeka kot družbenega in biološkega bitja bistvenih lastnosti, značilnosti: človekovo delo je bilo družbeno že od učlovečenja naprej ♪
946.      učlovečevánje  -a s (ȃ) glagolnik od učlovečevati: proces učlovečevanja / iskanje etičnih pravil sovpada s človekovim učlovečevanjem ♪
947.      učlovečeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. delati, povzročati, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: s pokončno držo se je začel človekov prednik učlovečevati 2. delati kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečevati: umetnost človeka učlovečuje ♪
948.      učlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. 1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti 2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka 3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo učlovéčiti se pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči ♦ rel. Kristus se je učlovečil učlovéčen -a -o: v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje ♪
949.      údbovec  -vca m (ȗ) pog. pripadnik uprave državne varnosti: biti udbovec ♪
950.      udvorljívec  -vca m (ȋ) knjiž. dvorljivec: vse življenje je bil udvorljivec / imela je veliko udvorljivcev oboževalcev, občudovalcev ♪
951.      ugotavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj ugotavlja: ugotavljavec očetovstva / ekspr. testi niso zanesljivi ugotavljavci znanja ♪
952.      uhajávec  -vca m (ȃ) zastar. uhajač: pognali so se za uhajavcem / vojaški uhajavec dezerter ♪
953.      ujedljívec  -vca m (ȋ) ujedljiv človek: osoren, zloben ujedljivec / ne bodi tak ujedljivec ♪
954.      upirávec  -vca m (ȃ) zool. majhna sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro streber: gojiti upiravce v akvariju; upiravec in čep ♪
955.      upodabljávec  -vca m (ȃ) kdor upodablja: upodabljavec narave in ljudi / likovni upodabljavec / upodabljavec zahtevnih vlog ♪
956.      upogljívec  -vca m (ȋ) ekspr. uklonljiv človek: upogljivci v stranki ♪
957.      upravljávec  -vca m (ȃ) 1. kdor odloča o življenju in delu v kaki družbeni, delovni skupnosti: izvoliti nove upravljavce; delavci so postali upravljavci tovarn 2. kdor (poklicno) upravlja stroj, napravo: upravljavec buldožerja, stružnice, žičnice ♪
958.      usódovec  -vca m (ọ̑) knjiž. 1. kdor določa komu usodo: pisatelj ni usodovec, ampak opisovalec usod 2. kdor verjame v neizbežnost usode; fatalist: prepričan usodovec ♪
959.      ušívec  -vca m (ȋ) nav. ekspr. 1. kdor ima uši: ušivcem so razdelili sredstvo za razuševanje 2. nepomemben, malovreden človek: ne izplača se jeziti zaradi takih ušivcev; zmerjali so jih z izdajalci in ušivci 3. nedorasel fant: jezilo ga je, da mora ubogati takega ušivca; zaletel se je v skuštranega ušivca ◊ bot. rastlina z dvoustnatimi rožnatimi, rumenimi ali rdečimi cveti, navadno v socvetju, Pedicularis ♪

   810 835 860 885 910 935 960 985 1.010 1.035