Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (9.210-9.234)


  1.      vròč  tudi vróč -óča -e prid. (ȍ ọ́; ọ̄ ọ́) 1. ki ima razmeroma visoko temperaturo: vroč likalnik; vroča juha, voda / vroči poletni dnevi; vroča poletja in mrzle zime / vroči kraji z visoko povprečno temperaturo // ki vzbuja, povzroča občutek vročine: pihal je vroč veter; sonce je že vroče / vroča volnena obleka / začutiti vročo bolečino pri srcu pekočo, žgočo 2. pri katerem zaradi telesnega napora nastopi potenje, pride do večjega dotoka krvi v žile: vroč konj ne sme piti mrzle vode; ves vroč je prišel na vrh; bil je vroč od teka // ki ima višjo telesno temperaturo, kot je navadno: potipal mu je čelo, bilo je vroče; vneto mesto je vroče / otrok je vroč in težko diha 3. ekspr. strasten, čuten: vroč ljubimec; tako vroče dekle ga ne bo čakalo / vroč objem, pogled, poljub // ki se hitro razburi, čustveno razvname: nagli in vroči ljudje / vroč temperament / vroča kri mu ni dala miru vzkipljiva narava; ima vročo kri, je vroče krvi je vzkipljiv // navdušen, vnet: postal je vroč privrženec novega gibanja; bil je vroč za pravično stvar 4. ekspr. oster, nepopustljiv: imeti vroč pogovor s kom; vroča polemika, razprava o čem; vroče prerekanje / vroč pretep; vroča seja / vroča agitacija // ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: vroča ljubezen; vroča želja; vroče upanje / vroča molitev, prošnja 5. ekspr. zaradi velike intenzivnosti določene dejavnosti nevaren, neprijeten: med vojno je bil poročevalec na najbolj vročih krajih / hriboviti svet je postal za okupatorja vroče področje / bližajo se vroči časi; jutri bodo imeli v šoli vroč dan 6. publ. ki v določenem času, kraju zelo prizadeva, vznemirja koga: vroči družbeni problemi / vzklikati vroča gesla politično nezaželena, nevarna; izogibati se vročih tem / ob gradnji šole je postalo vroče tudi vprašanje vodovoda pereče 7. teh. pri katerem je kovina v razbeljenem stanju: vroče kovanje, valjanje, vlečenje ● publ. vroči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; ekspr. vroče barve živo rdeče, oranžne; ekspr. nosi vroče hlačke zelo kratke; ekspr. vročo kašo so mu skuhali povzročili so, da je v zelo neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. konj vroče krvi isker, živahen; ekspr. še vroča novica novica o stvari, ki se je pravkar zgodila; ekspr. preiskava ga je pripeljala na vročo sled sled, ki vodi k razkritju česa; žarg. pošiljka je vsebovala vroče blago tihotapsko, prepovedano; ekspr. tla mu tukaj postajajo vroča tukaj postaja zanj nevarno; njegov položaj postaja ogrožen; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost ◊ agr. vroči gnoj živalski gnoj, ki se hitro razkraja in pri tem močno segreje; ekon. vroči denar kratkoročni denarni prihranki, ki prehajajo z enega denarnega trga na drugi glede na večjo donosnost in varnost; gastr. vroče polnjenje polnjenje, pri katerem se da, vlije vroča jed, živilo v ogreto posodo, ki se takoj zapre; jur. vroči žig žig, narejen z vročim predmetom; metal. vroče cinkanje cinkanje s pomakanjem v raztaljen cink; rad. vroča vaja vaja v studiu s priključenimi aparaturami; teh. vroči laki laki, ki se nanašajo v vročem stanju vróče 1. prislov od vroč: vroče jo ljubi; vroče razpravljati o čem; vroče zaželena stvar / v povedni rabi: bilo je vroče in soparno; tako mu je vroče, da mu pot kar lije z obraza 2. v povedni rabi izraža stanje hudega spopadanja: naredili so barikade, vroče bo; na prednjih položajih je bilo najbolj vroče / pri njih doma bo vroče ● ob tej misli mu je postalo vroče se je zelo vznemiril; ekspr. vroče vam bo, pomoči pa ne bo v zelo težkem položaju boste ◊ etn. vroče, mrzlo otroška igra, pri kateri se z vzklikom vroče, mrzlo opozarja na bližino ali oddaljenost skritega predmeta vróči -a -e sam.: kaj vročega bi popil; ekspr. dobil je nekaj vročih klofut; sušiti na vročem; prim. vreti ♪
  2.      vročíca  -e ž (í) 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno / trese ga vročica mraz ∙ redko vročica ga kuha vročina // poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen ♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice // velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice ♪
  3.      vročíčen  -čna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na vročico: vročičen bolnik; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika; vročične roke / vročični prividi; vročične blodnje; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju 2. ekspr. poln nemira, vznemirjenosti: po glavi so se mu podile vročične misli; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu nemirno, pustolovsko ● ekspr. opaziti je vročično diplomatsko dejavnost zelo povečano vročíčno prisl.: vročično pričakovati kaj; vročično svetleče se oči; sam.: vzdihi vročičnih ♪
  4.      vročína  -e ž (ȋ) 1. visoka temperatura v ozračju, prostoru, ki jo povzroča sonce ali kak drug vir toplote: vročina nastopi, se poleže, ponehuje, popušča; ekspr. vročina pritiska, žge; težko prenašati vročino; huda, neznosna, ekspr. neusmiljena, pasja, peklenska vročina; opoldanska, poletna vročina; suha, vlažna vročina / ekspr. v avtobusu bo vročina vroče / ekspr. trepetajoča vročina od vročine trepetajoč zrak / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: bal se je hoditi po vročini; iti v vročini na morje // nav. ekspr. velika toplota: od nje se je širila vročina; peč kar puhti od vročine; poletno sonce razliva vročino / zaprli so okna, da ne bi vročina prihajala v sobo vroč zrak 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile: vročina jo je obšla, ekspr. oblila, ko jih je zagledala; od groze sta ga spreletavala zdaj mraz, zdaj vročina; ekspr. vročina ji je šinila, udarila v glavo / imeti navale vročine 3. (telesna) temperatura nad 37° C: bolniku vročina pada, raste, ekspr. poskoči; otrok je dobil vročino; ima vročino in slabo se počuti; ekspr. zbijati vročino z zdravili; biti brez vročine; visoka vročina; bolnik z vročino / izmeriti komu vročino temperaturo ∙ ekspr. bolnika je vso noč kuhala vročina imel je visoko vročino ♪
  5.      vŕsta  -e ž, rod. ed. stil. vrsté (ŕ) 1. kar tvori več oseb, stvari, razvrščenih druga poleg druge ali druga za drugo v eni smeri: vrsta se je pretrgala, strnila; otroci so naredili vrsto; poravnati vrsto; stopiti iz vrste; vključiti se v vrsto; dolga, ravna vrsta; stoji v prvi vrsti / pred delavnico so se sušile vrste loncev; travnik je bil obdan z vrsto topolov; pokazal je vrsto belih zob / dobiti sedež v drugi vrsti parterja skupini sedežev, razvrščenih drug poleg drugega od ene strani parterja do druge; izkopal je dve vrsti krompirja; ima nekaj vrst vinograda / posaditi sadike v vrsto; postaviti se v vrsto; zrna na storžih so razvrščena v pravilnih vrstah; hiše stojijo v vrsti // kar tvori več ljudi, zbranih kje v določenem redu z namenom, da kaj dobijo, opravijo: pred blagajno je vrsta; pred trgovinami stojijo vrste / vrsta za kruh, vstopnice / uvrstiti se, zapisati se v vrsto za kaj / odstopiti, rezervirati komu vrsto za avtomobil mesto v seznamu 2. grafična enota iz znakov, razvrščenih drug poleg drugega v eni smeri: natipkati štiriindvajset vrst na stran; pri branju je izpustil, preskočil vrsto; nečitljive, slabo odtisnjene vrste; presledek med vrstami / pustiti eno vrsto prazno prostor za tako enoto; napisal je prvo vrsto pesmi verz, vrstico // tisk. kovinska ali na film narejena predloga za tiskanje, ki obsega tako enoto: razmakniti, spirati vrste / strojna vrsta; stroji za ulivanje vrst // nav. mn., ekspr. besedilo, sestavek: te vrste so napisane samo vam; ko boste brali te vrste, bom že daleč 3. z rodilnikom večja množina sledečih si pojavov, stvari: to sklepanje je potrdila vrsta dogodkov; sledila je vrsta odločitev; vrsta potresnih sunkov // večje število česa sploh: o tem je napisana že vrsta knjig; razpravljajo o vrsti gospodarskih vprašanj / s tem se ukvarja že vrsto let 4. mn., s prilastkom celota pripadnikov, članov kake stranke, poklicne, socialne skupine, vojske: stranka izpopolnjuje, širi svoje vrste; te šole so bile nedostopne otrokom iz delavskih vrst iz delavskega sloja / z oslabljenim pomenom: polemika v odvetniških vrstah med odvetniki; nemiri v študentskih vrstah med študenti // vojaki, vojska, razporejena za boj: med vrstami se je raznesla vest, da se sovražnik umika; prebili so se skozi sovražnikove vrste 5. navadno s prilastkom kar v okviru kake celote tvorijo posamezne stvari z določeno skupno lastnostjo: navesti vrsto in kakovost blaga; uporabiti dve vrsti črk za tiskanje; vrste energije, postopkov; govedina in druge vrste mesa; predmeti iste vrste / ni človek moje vrste; nova vrsta mednarodnega financiranja nov način / z oslabljenim pomenom: ta dekleta so lahke vrste lahka; njegova služba je posebne vrste posebna; dobiti razne vrste pomoč razno, različno pomoč; ekspr. je tat redke vrste poseben, nenavaden // z oslabljenim pomenom, z zaimkom poudarja ali daje kakovostni pomen zaimkom: on je druge vrste človek drugačen; to je neke vrste kozmopolitizem nekak; te, take vrste ljudje mu niso všeč ti, taki ljudje; izdeluje opremo vsake vrste vsakršno, zelo različno 6. kar v okviru celote tvorijo posamezne rastline ali živali, ki imajo skupne lastnosti in se med seboj razmnožujejo: onesnaževanje ogroža nekatere drevesne vrste; spreminjanje rastlinskih vrst; iztrebljanje živalskih vrst / zgodnje vrste krompirja sorte // biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od rodu: dvobesedno poimenovanje vrst; rod in vrsta / endemna vrsta omejena na določen kraj, določeno področje 7. v zvezi z biti, priti in z na izraža mesto, položaj v zaporedju, na katerem je kdo ali kaj, ko more ali mora uresničiti, pretrpeti določeno dejanje ali stanje: priti na vrsto; biti na vrsti za plačilo / na tebi je vrsta, da poročaš; ko je prišla vrsta nanj, je vstopil / ekspr. zdrav je in mlad, vendar bo prišla tudi nanj vrsta vendar bo tudi on zbolel, umrl; nesreče so na vrsti vsak dan se vrstijo 8. s prilastkom stopnja kakovosti: blago druge, prve vrste; prenočevati v hotelu druge vrste slabšem; človek je bitje najvišje vrste najvišje; bila je šivilja prve vrste zelo dobra // v prislovni rabi, v zvezi v prvi vrsti izraža, da ima kaj prednost pred vsem drugim: v prvi vrsti so morali graditi šole / tega ne boste razumeli, v prvi vrsti, ker ste nam sovražni / knjiga je namenjena v prvi vrsti odraslim posebno, zlasti 9. nar. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red: raztrositi vrste / pokosil je dve vrsti 10. nekdaj ruska dolžinska mera, približno 1.050 m: prehoditi trideset vrst ● star. njegovi deželi ni vrste enake; pog. držati komu vrsto stati v vrsti namesto koga; star. Slovence so hoteli izbrisati iz vrste narodov jih narodno zatreti; učiteljica kliče otroke po vrsti povrsti; to je napisano, povedano med vrstami tako, da se lahko ugotovi iz celote, ne da bi bilo določno izraženo; njihovo kulturo je mogoče postaviti v isto vrsto s starimi kulturami je tem enakovredna; ekspr. biti, stati v boju za mir v prvih vrstah biti med najbolj prizadevnimi; ekspr. ta stvar je nadloga prve vrste zelo velika ◊ fot. zaslonska vrsta zaporedje zaslonskih števil; geogr. gorska vrsta gorska veriga; kor. vrsta plesalci, stoječi drug poleg drugega in obrnjeni v eno smer; odpirati vrste razdeljevati vrste tako, da se del vrste premika v eno smer, del pa v drugo; lingv. besedna vrsta vrsta besed z istimi oblikoslovnimi značilnostmi, sintaktičnimi funkcijami in pomenom; glagolska vrsta skupina glagolov pri delitvi glagolov glede na isto sedanjiško ali nedoločniško pripono; lit. književna vrsta najvišja sistematska skupina pri delitvi književnih del; mat. vrsta matematični izraz, ki ima obliko neskončne vsote; divergentna, konvergentna vrsta; muz. vrsta v dodekafoniji in serialni glasbi vnaprej določeno zaporedje dvanajstih različnih tonov v okviru oktave, veljavno za celo skladbo ali njen del; serija; obrt. vrsta kar tvorijo petlje, stoječe druga poleg druge od ene strani pletenine do druge; strojn. tolerančna vrsta tolerančna polja, ki se med seboj razlikujejo po tolerančnih enotah; šah. vrsta vsako od vodoravnih zaporedij polj na šahovnici; osnovna vrsta na kateri stojijo figure na začetku partije; šport. krilska vrsta igralci, ki povezujejo obrambo in napad, zlasti pri nogometu; napadalna vrsta igralci pri nekaterih igrah z žogo, ki igrajo zlasti v napadu; telovadna vrsta telovadci, ki skupno nastopajo ali tekmujejo; prim. povrsti ♪
  6.      vŕsten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na vrsto: a) vrstna konca / vrstni grobovi; vrstna hiša vsaka od več enakih enodružinskih hiš, ki se držijo druga druge b) vrstni razmik c) vrstne posebnosti, razlike / rodovno in vrstno ime rastline č) vrstni koli na ruskih cestah 2. v zvezi vrstni red kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: ugotoviti vrstni red dogodkov; spremeniti vrstni red posevkov; tekmovalci so nastopali v sledečem vrstnem redu / posaditi jablane in hruške v določenem vrstnem redu; označiti vrstni red sedežev / abecedni vrstni red // medsebojni položaj več oseb, stvari, določen s stopnjo česa: vrstni red držav izvoznic nafte; vrstni red učencev glede na uspeh ◊ filoz. vrstni pojem pojem, ki se nanaša na ožje določeno vrsto predmetov z enakimi lastnostmi; fiz. vrstno število število, ki določa položaj elementa v periodičnem sistemu; geogr. vrstna vas vas, v kateri so hiše razporejene druga poleg druge v eni smeri; lingv. vrstno ime občno ime; vrstni pridevnik; strojn. vrstni motor motor, pri katerem so valji razporejeni v vrsti vŕstno prisl.: vrstno enake stvari ♪
  7.      vrstênje  -a s (é) 1. glagolnik od vrstiti: vrstenje snopov / vrstenje pesmi / vrstenje dela in počitka 2. agr. kolobarjenje: večati pridelek z umetnimi gnojili in vrstenjem ♪
  8.      vrstíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. postavljati v vrsto: vrstiti snope; vojaki se že vrstijo / vrstiti rože na grob saditi jih v vrsto 2. redko delati, da je kaj v določenem zaporedju; razvrščati: vrstiti kaj po abecednem redu / režiser je vrstil točko za točko 3. knjiž., v zvezi z med uvrščati: teh hiš ni mogoče vrstiti med kmečke hiše; vrstiti se med največje umetnike ● redko h glavni osebi je vrstil še druge ob glavni osebi je prikazoval; zastar. majoliko so vrstili iz rok v roke podajali so jo drug drugemu vrstíti se 1. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje v večjem številu drug poleg drugega: ob cesti se vrstijo drevesa; nove hiše se vrstijo v klanec / po stenah se vrstijo najrazličnejše slike / ekspr. ogledujejo si palačo, dvorana se vrsti za dvorano 2. pojavljati se, nastopati drug za drugim: govorniki se vrstijo drug za drugim / prepevali so, vrstile so se domače in tuje pesmi / vrstili so se žalostni in veseli časi / ekspr. lepi dnevi so se vrstili več dni je bilo lepo // pojavljati se, nastopati v večjem številu v manjših časovnih presledkih: v sušnem obdobju so se vrstili gozdni požari; vrstijo se sestanki / dogodki so se vrstili drug za drugim 3. prihajati pri čem izmenoma na vrsto: pri plačevanju sta se vrstila; v plesu se je vrstil s tovariši / vrstili so se, vsak dan je pometal drugi ● zastar. kozarec se je vrstil okrog je krožil vrstèč -éča -e: vrsteče se aretacije ♪
  9.      vrstnàt  -áta -o prid. (ȁ ā) vrtn. ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju; polnocveten: vrstnati cveti potonike, vrtnice / vrstnati glog glog z belimi, rožnatimi ali rdečimi polnocvetnimi cveti ♪
  10.      vrstník  -a m (í) 1. moški v razmerju do druge osebe, ki je približno iste starosti: večji je od njega, čeprav sta si vrstnika; bil je najmočnejši med vrstniki; hvali se pred vrstniki / ekspr. vrstniki njegove mladosti mladostni tovariši / vrstniki po letih, starosti 2. moški v razmerju do druge osebe, ki ima isti položaj, opravlja isto dejavnost: družiti se z vrstniki; njegovi portreti presegajo dela domačih vrstnikov ● ekspr. tak revež je, da nima vrstnika zelo velik; ekspr. slap ima po svoji lepoti malo vrstnikov malo je enako lepih; ekspr. macesen je ozelenel dosti pred svojimi vrstniki drugimi macesni ♪
  11.      vršáti  -ím nedov. (á í) 1. dajati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke so vršale v vetru; brezoseb. v oblakih je vršalo in bobnelo / veter vrši v bukovju; zunaj je vršal vihar / ekspr. po ulicah je vršal hrušč in trušč // s prislovnim določilom vršeč se premikati: granate so vršale nad njimi; jata ptic je vršala mimo / ekspr. za njim so vršale jezne ženske jezno, hrupno šle, tekle 2. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati vršenju podobne glasove: množica je vršala; čarovnice so vršale v oblakih ● ekspr. prihajajo, je vršalo med ljudmi se je vznemirjeno govorilo vršèč -éča -e: vršeče listje ♪
  12.      vršíčje  -a s (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja ♪
  13.      vršíčkati  -am nedov. (ȋ) odstranjevati, skrajševati zgornje dele rastlin: vršičkati koruzo; vršičkati jeseni preveč bujno žito // agr., vrtn. odstranjevati rastlinam vršičke, zalistne poganjke, da bolje cvetijo ali rodijo: vršičkati drevesa, sobne rastline / vršičkati trto odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke ♦ agr. vršičkati krompir rezati kose krompirja s kalčki za sajenje ♪
  14.      vŕt  -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak // ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče // ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt ● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu ◊ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje ♪
  15.      vrtálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) delavec, ki vrta: dela kot vrtalec; vrtalec in rezkalec ♪
  16.      vrtávka  -e ž (ā) 1. igrača, narejena tako, da se ob hitrem zasuku enakomerno vrti okrog svoje osi: pognati, zavrteti vrtavko; igrati se z vrtavko; sukati se, vrteti se kot vrtavka 2. ekspr. človek, ki se zna dobro vrteti, zlasti ženska: ta plesalka je dobra, spretna vrtavka 3. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: vidiš jo vrtavko, še malo ne more biti pri miru 4. ekspr. živahna ženska, ki se preveč zanima za moške: pusti to vrtavko ● knjiž., redko ne verjemi tej vrtavki človeku, ki zaradi koristi hitro prilagaja svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; zastar. kroglica se je zakotalila po vrtavki ruleti; zastar. otroci se vozijo z vrtavko vrtiljakom; knjiž., redko rečna vrtavka vrtinec ◊ agr. del kmetijskega stroja v obliki kolesa, koluta na pokončni osi, ki z vrtenjem okoli svoje osi opravlja določeno delo; strojn. vztrajnik, katerega os ohranja lego v prostoru ♪
  17.      vŕten  -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na vrt: vrtna ograja / vrtni pridelek / vrtni škodljivec / vrtni nagelj; vrtne jagode gojene jagode, z debelejšimi sadovi; vrtna uta; vrtna miza; vrtne škarje / vrtna veselica ◊ bot. vrtni mak mak, iz mlečka katerega se pridobiva opij, Papaver somniferum; vrtni ognjič; vrtna brogovita okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile; vrtna kreša enoletna, navadno kulturna rastlina z belimi ali rdečimi cveti v socvetju, Lepidium sativum; vrtna loboda kulturna ali divja rastlina z užitnimi listi, Atriplex hortensis; vrtna sadrenka pajčolanka; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina; vrtna črnika vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti, Nigella damascena; zool. veliki vrtni polž polž s precej visoko in široko rjavkasto hišico, Helix pomatia ♪
  18.      vrtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi: voda vrti mlinsko kolo; vrteti na ražnju; vrteti z roko; hitro, počasi vrteti / vrteti vrtiljak 2. delati, da se kaj giblje okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: vrteti radijski gumb, telefonsko številčnico; vrteti volan v levo / vrteti cigareto med prsti; vrteti klobuk v roki / ekspr. vrteli so glave, oči, da bi kaj videli // delati, da se kaj premika po prostoru, vrteč se okoli svoje osi: veter vrti po zraku orumenelo listje / ekspr. vrteti plesalko po plesišču 3. delati, da se kaj giblje po sklenjenem krogu ali elipsi: vrtel je kanglico, pa se mleko ni razlilo; vrteti posodo z ogljem 4. s krožnim premikanjem ročice kake naprave delati, da ta deluje: vrteti lajno, slamoreznico / ekspr. cele popoldneve vrti pedale se vozi s kolesom 5. z vrtenjem dela kake priprave okoli njegove osi delati, da priprava deluje: vrteti gramofon; spretno vrteti kolovrat // pog. predvajati: vrteti filme, risanke / vrteti resno glasbo 6. ekspr. ustrezno namenu uporabljati kaj, delati s čim: ta človek zna vrteti orodje / kuhalnico odlično vrti odlično kuha; dobro vrteti volan voziti avtomobil, vozilo / zna vrteti jezik spretno govoriti 7. pog. z različnih strani natančno, podrobno izpraševati: učitelj ga je precej vrtel, preden mu je dal oceno; vrteti koga zaradi zamujanja; vrteti na zagovoru, pri izpitu ● pog., ekspr. kar naprej vrti jezik govori; slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; pog. nekaj mesecev ga že vrti je precej neuravnovešen; ekspr. cel popoldan vrteti telefon z vrtenjem telefonske številčnice hoteti vzpostaviti telefonsko zvezo; ekspr. vrtel je oči po zapuščeni domačiji gledal je vrtéti se 1. gibati se okoli svoje osi: kolesa na prevrnjenem avtomobilu se še vrtijo; vrteti se na petah; vrteti se v smeri urnega kazalca; vrteti se s tisoč vrtljaji na minuto; vrteti se kot vrtavka // ekspr. zaradi takega gibanja kakega svojega dela delovati: stroji se že vrtijo; žičnice se vrtijo obratujejo 2. gibati se okoli svoje osi v manjših, krajših premikih: ne zna sedeti pri miru, kar naprej se vrti / vso noč se je vrtela po postelji premetavala 3. gibati se po sklenjenem krogu ali elipsi: sateliti se vrtijo okrog zemlje // gibati se po črti, podobni krogu ali elipsi: zaradi neugodnega vetra se jadrnica vrti v zalivu; letalo se je eno uro vrtelo nad dolino // gibati se tako, da se zmeraj pride v izhodiščno točko: nikamor ne pridemo, samo vrtimo se / vrteti se na mestu; ladja se vrti v krogu / ekspr. begunci so se vrteli v začaranem krogu / ekspr. dogajanje, razprava se vrti v krogu 4. ekspr., s prislovnim določilom premikati se, hoditi kje, spreminjajoč smer: vrtel se je po hiši, kot bi bil domač / otroci se nam ves popoldan vrtijo pod nogami so nam zaradi takega gibanja v napoto, nas ovirajo pri hoji, gibanju; pren. po glavi se mu vrtijo čudne misli // opravljati svoje delo, premikajoč se, hodeč sem in tja: vrtela se je po kuhinji, da bi bilo kosilo čimprej skuhano; natakarji so se vrteli med gosti 5. ekspr., z dajalnikom imeti občutek vrtenja samega sebe ali predmetov v okolici: vse se mi vrti; brezoseb.: od pijače se mi vrti; zaradi pritiska se mu vrti; ob pogledu v dolino se mu je vrtelo 6. ekspr., v zvezi z okoli, okrog izraža, da je kaj središče ukvarjanja, zanimanja: mati se kar naprej vrti okoli otroka / pogovori se vrtijo okoli gospodarjenja / vse misli se vrtijo okrog počitnic / umetnik se pogosto vrti okoli otroštva ga upodablja, opisuje 7. ekspr., s prislovnim določilom biti, zadrževati se kje z določenim namenom: ves večer se vrti pred ogledalom 8. pog. biti, nastopati približno v količini, kot jo izraža določilo: hitrost se vrti okrog osemdeset kilometrov na uro / število zborovalcev se je vrtelo od tisoč do dva tisoč zborovalcev je bilo; vrednost hiše se vrti med desetimi in dvajsetimi milijoni hiša je vredna od deset do dvajset milijonov 9. pog. teči, potekati: ob nedeljah se vrti vse bolj počasi / pustil je, naj se stvari vrtijo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno; misliš, da se bo vse po tebi vrtelo teklo, potekalo, kot ti hočeš ● pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški; ekspr. ali se je svet takrat res tako vrtel ali je bilo takrat res tako; ekspr. vrteti se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; ekspr. misliš, da se bo ves svet vrtel okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. kdo ve, kaj se ji vrti po glavi o čem razmišlja; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega ◊ astr. Zemlja se vrti okoli svoje osi; Luna se vrti okoli Zemlje vrteč se okoli svoje osi kroži; geom. vrteti se v spirali vrtèč -éča -e: stal je pri vratih, v rokah vrteč kapo; vrteče se kolo ♪
  19.      vrtiljákar  -ja m (ȃ) lastnik ali upravljavec vrtiljaka (s sedeži): kupiti karte pri vrtiljakarju ♪
  20.      vrtínec  -nca m (ȋ) 1. močen tok, navadno vodni, ki se premika v spiralastih zavojih: sredi reke so vrtinci; vrtinec ga je potegnil v globino; zaradi vrtincev je reka nevarna; čoln je zaneslo v vrtinec / vodni vrtinec / viharni vrtinci pustošijo po deželi; zračni vrtinec je dvignil streho / v vrtincih sneži // s prilastkom večja količina česa premikajočega se, navadno v zraku, v spiralastih zavojih: prašni, snežni vrtinec; zaiti v vrtinec pršiča // ekspr., s prilastkom večja količina česa silovito se premikajočega v spiralastih zavojih: vrtinec vozil / znašel se je v vrtincu rok in nog 2. v obliki spirale rastoči lasje, dlaka: zaradi vrtincev se težko počeše; vrtinec na temenu / lasni vrtinec // v obliki spirale poleglo žito, trava: vihar je napravil v žitu vrtince; zaradi vrtincev so težko kosili // ekspr., s prilastkom v obliki spirale rastoče rastline: bel vrtinec planik; na pobočju žarijo vrtinci resja 3. ekspr., s prilastkom kar s silo, močjo vpliva na koga, da ne ravna po lastni volji: bojni, predvolilni vrtinec; zajel ga je vrtinec sovraštva / predati se vrtincu časa; brez sledu je izginil v vojnem vrtincu // velika količina česa, navadno iz hitro si sledečih stvari: v vrtincu vsakdanjih opravkov ne razmišlja o prihodnosti; deželo je zajel vrtinec stavk ♪
  21.      vrtíti  -ím nedov. (ȋ í) star. vrteti: vrtiti kolo / vrtiti v roki bankovec / vrtiti oči / roj muh se je vrtil nad mizo / od sreče se mu vrti v glavi ♪
  22.      vrtnár  -ja m (á) 1. kdor se ukvarja z vrtnarstvom: vrtnarji so vzgojili več novih sort / parkovni vrtnar 2. kdor ureja vrt, navadno večji: imeti, najeti vrtnarja; grajski, samostanski vrtnar ● ekspr. postaviti kozla za vrtnarja dati, zaupati komu mesto, ki je zanj glede na njegove napake popolnoma neprimerno ♪
  23.      vrtnaríca  -e ž (í) 1. ženska, ki se ukvarja z vrtnarstvom: kupiti zelenjavo pri vrtnarici na trgu 2. ženska, ki ureja vrt, navadno večji: grajska vrtnarica 3. star., navadno v zvezi otroška vrtnarica vzgojiteljica v otroškem vrtcu: dela kot otroška vrtnarica ♪
  24.      vrvéti  -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. živahno se premikati v velikem številu in v različne smeri: obiskovalci vrvijo iz prostora v prostor; delavci vrvijo okoli skladišča; nemirno, živahno vrveti; brezoseb. v taboru je vrvelo kot v mravljišču / mravlje vrvijo na vse strani; pren., ekspr. po glavi mi vrvijo nasprotujoče si misli // ekspr., s prislovnim določilom živahno se premikajoč v velikem številu iti kam: iz tovarne vrvijo delavci / množica vrvi na stadion 2. ekspr., s prislovnim določilom, s smiselnim osebkom v rodilniku biti, obstajati v velikem številu: na ulici je vrvelo ljudi / v drami vrvi prizorov iz vsakdanjega življenja / dvorišče je vrvelo od otrok vrvèč -éča -e: množica, vrveča po ulicah in trgih ♪
  25.      vŕvje  -a tudi vrvjè -à s (ȓ; ȅ ȁ) več vrvi, vrvi: napeti, zviti vrvje; novo vrvje ♪

   9.085 9.110 9.135 9.160 9.185 9.210 9.235 9.260 9.285 9.310  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA