Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (8.251-8.275)


  1.      šálež  -a m (ȃ) knjiž. šaljivec: zloben šalež ♪
  2.      šaljívka  -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od šaljivec: znana šaljivka 2. knjiž. šala: med delom je bilo slišati mnogo šaljivk in petja 3. knjiž. pesem, zgodba, navadno krajša, ki na šaljiv način prikazuje določene osebe ali probleme: oče je rad pripovedoval šaljivke in povesti; šaljivke in zbadljivke ♪
  3.      šalótka  -e ž (ọ̑) čebuli podobna začimbna rastlina s podzemeljskim delom iz več čebulic: gojiti šalotko; pražiti šalotko ♪
  4.      šálter  -ja m (á) žarg. odprtina v pregradi, (večjem) oknu zaradi poslovanja s strankami; okence: stati v vrsti pred šalterjem ♪
  5.      šálterski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na šalter: šaltersko poslovanje / šalterski delavec delavec, ki dela pri okencu ♪
  6.      šalúpa  -e ž (ȗ) knjiž. večji čoln, navadno na vesla: mornarji so se s šalupo odpeljali na obalo ♪
  7.      šansonjé  tudi šansonjêr -ja m (ẹ̑; ȇ) pevec šansonov: koncert francoskega šansonjeja ♪
  8.      šantáč  -a m (á) slabš. šepavec: šantač je odšepal naprej ♪
  9.      šára 1 -e ž (á) nav. slabš. 1. malo vredni, odvečni predmeti: bajta je bila polna cunj in šare / prostor za spravljanje vsakovrstne šare / najti, vreči kaj med staro šaro; to še ni za v staro šaro je še uporabno // malo vredno blago: ta šara je vse, kar imam; kdo bo kupil tako šaro 2. malo vredni drobni predmeti: pospravila je šaro, ki jo je stresla iz torbe; pisana šara // predmeti sploh: lopa je zasedena z zidarsko šaro; pesek, kamenje in druga šara okrog hiše ● slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; žarg., grad. povišati zid za eno šaro za eno vrsto opeke, zidakov ◊ gastr. jed iz krompirja, korenja, repe, kolerabe in mesa, navadno svinjske glave ♪
  10.      šárati 2 -am nedov. (ā ȃ) nar. dolenjsko 1. počasi, okorno hoditi: vsak večer dolgo šara po kuhinji / starec je počasi šaral proti domu 2. drsati, drgniti: med vožnjo je šaral z nogami po tleh; veje so se šarale ob kolesa ♪
  11.      šáriti  -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. dajati si opravka z nepomembnimi deli: ves dan že šari okrog štedilnika; zvečer dolgo šari po kuhinji / šarila je po hiši, da je vse zbudila hodila, povzročala hrup // dajati si opravka, delati kaj sploh: vedno kaj šari okoli hiše, po vrtu; prevrnil je steklenico, ko je šaril po mizi / kaj šariš tu okoli kaj delaš tu, zakaj si tu 2. stikati, iskati: šariti po predalih; nekaj šari med papirji; šaril je za igračami pod omaro; pren. šariti po spominu 3. v zvezi s s, z pretirano, nepremišljeno porabljati kaj: šariti z denarjem; ne šari tako z vinom / na debelo šariti s frazami ● ekspr. veter šari po polju piha ◊ lov. s psom loviti, iskati divjad po gošči, grmovju ♪
  12.      šárža  -e ž (ȃ) 1. zastar. stopnja na hierarhični lestvici v vojski in podobnih organizacijah; čin: dobiti, imeti šaržo; podoficirska šarža ∙ zastar. ta stanovanja so bila le za šarže za oficirje, podoficirje 2. metal. količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; vložek: pripraviti šaržo; šarža jekla; velikost šarže // talina iz tega materiala: izpustiti šaržo // taljenje tega materiala: končali so prvo šaržo 3. žarg., gled. stranska, manj pomembna vloga: naštudirati, odigrati šaržo // igralec, ki ima tako vlogo: ne igra večjih vlog, je le šarža ♪
  13.      šasíja  -e ž (ȋ) teh. del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila, okvir vozila: zamenjati šasijo; številka šasije; šasija in karoserija ♪
  14.      šášje  -a s (ȃ) bot. več šašev, šaši: ti ptiči gnezdijo v šašju // stebla šašev: pastirski plašči iz šašja ♪
  15.      ščegetáti  -ám tudi -éčem stil. -áčem [čǝg in čeg] nedov. (á ȃ, ẹ́, á) 1. s premikanjem rahlo dotikajočega se predmeta povzročati dražeč občutek, ki sili k smehu, refleksnim gibom: fant je ščipal in ščegetal sošolce; ščegetati po podplatih, pod brado, za vratom; ščegetati s slamico / senene bilke, ki so mu padle za srajco, so ga ščegetale; britje ga ščegeta; brezoseb. mene sploh ne ščegeta; pren., ekspr. njene besede so ga ščegetale okoli srca, pri srcu 2. delovati na organizem tako, da nastane reakcija; dražiti: prah ščegeta pljuča / pečenka ga prijetno ščegeta v nos ● ekspr. pijača ga je ščegetala po grlu povzročala pekoč občutek; ekspr. med govorom ga je večkrat ščegetal smeh bi se rad smejal ščegetajóč -a -e: ščegetajoč prah; prijetno ščegetajoč vonj ♪
  16.      ščepèc  -pcà in ščèpec -pca tudi ščêpec -pca [prvi dve obliki čǝp] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀; é) 1. kar nastane s stikom konic navadno prvih treh prstov: pokaži, kaj je ščepec / dati prste v ščepec; v ščepcu je prinesla pesek 2. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s konicami teh prstov: jedi dodati ščepec popra, soli; ponudil mu je ščepec tobaka / vsega je komaj za ščepec zelo malo // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: za večerjo je imela ščepec riža / niti ščepca cimeta nima doma prav nič; pren. hoče vsaj ščepec sreče ● ekspr. njegovo govorjenje nima niti ščepca soli je zelo neumno, vsebinsko prazno ♪
  17.      ščepíca  -e ž (í) star. trščica: iz rane mu je izvlekel več ščepic / lesena ščepica ♪
  18.      ščetínje  -a s (ȋ) več ščetin, ščetine: prašičje ščetinje / ekspr. obril si je ščetinje kocine ♪
  19.      ščìnk  medm. (ȉ) posnema glas ščinkavca: oglasil se je ščinkavec: ščink, ščink ♪
  20.      ščínkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom ščink: ščinkavec ščinka ♪
  21.      ščínkavček  -čka m (í) manjšalnica od ščinkavec: ščinkavček in taščica ♪
  22.      ščípati  -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte b) odstranjevati: ščipati poganjke 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu // brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz ● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz ♪
  23.      ščítiti  -im nedov. (í ȋ) 1. biti nameščen kje z namenom, da se kaj ne poškoduje: ovitek ščiti knjigo; premaz ščiti kovino pred rjo / oklep ga je ščitil pred udarci; sončna očala ščitijo pred premočno svetlobo // biti na takem mestu, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: ščitilo ga je drevo; ščititi komu hrbet; gozdovi ščitijo letališče pred vetrovi / votlina nas je ščitila pred dežjem 2. delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: direktor je ščitil svojega nečaka; zmeraj jo ščiti / pri umiku so jih ščitili mitraljezci / strupi ščitijo rastlino pred škodljivci 3. delati, da se komu kaj ne zmanjša, odvzame: sindikat ščiti koristi delavcev; ščititi ugled šole / zakon ščiti pravice mladoletnikov ščitèč -éča -e: ščiteč plamen sveče, se je opekla ♪
  24.      ščítnica  -e ž (ȋ) anat. žleza z notranjim izločanjem v vratu pod ščitastim hrustancem: bolezensko povečana ščitnica; motnje v delovanju ščitnice ♪
  25.      ščúka  -e ž (ú) 1. sladkovodna roparska riba z velikim, račjemu kljunu podobnim gobcem: loviti ščuke; krapi, postrvi in ščuke; biti hiter kot ščuka / za večerjo je bila ščuka v omaki ♦ zool. morska ščuka do 1 m dolga, v obalnem pasu živeča morska roparska riba, Sphyraena sphyraena 2. ekspr. kdor svoj (družbeni) položaj brezobzirno izrablja v svojo korist: ni se dobro zameriti ščukam / politične ščuke ♪

   8.126 8.151 8.176 8.201 8.226 8.251 8.276 8.301 8.326 8.351  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA