Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (7.926-7.950)


  1.      spirituál  -a m (ȃ) 1. rel. duhovnik, odgovoren za duhovno vzgojo v semenišču, samostanu: več let je bil spiritual ljubljanskih bogoslovcev 2. muz. ljudska pesem z religiozno, svetopisemsko snovjo, nastala med črnci v Združenih državah Amerike; črnska duhovna pesem: peti spirituale ♪
  2.      spísati  in spisáti spíšem dov., spíšite (í á í) star. napisati: spisati pismo, prošnjo / spisati dramo, pesem / spisal je več knjig spísan -a -o: članek še ni spisan ♪
  3.      spísje  -a s (ȋ) 1. šol. pisanje, sestavljanje spisov: spisje mu ne dela težav; vaje v spisju / poslovno, prosto spisje 2. redko več spisov, spisi: brati spisje / mladinsko spisje ♪
  4.      splašíti  in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ȋ á ā; ȋ í) 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe; splašiti čredo 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši splašíti se in splášiti se, in splašíti se 1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode 2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil ● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi splášen -a -o in splašèn -êna -o: splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati ♪
  5.      spláv  in splàv spláva m (ȃ; ȁ á) 1. preprosto, navadno iz hlodov narejeno plovilo: naložiti tovor na splav; prepeljati se na splavu, s splavom; čolni in splavi / (gumijast) rešilni splav 2. za plovbo po reki povezan ali s klini zbit les: splav je nasedel na plitvini; krmariti splav; sestavljati, vezati splave; krmar na splavu / splaviti les v splavih 3. prekinitev nosečnosti: preprečevanje splavov; vzrok za splav; splav zaradi bolezni / imela je že več splavov; naredili so ji splav ● knjiž. ledeni splavi na rekah veliki kosi plavajočega ledu; zastar. jezditi na skok na splav zelo hitro ◊ med. indicirani, izzvani, spontani, umetni splav; voj. pontonski splav ♪
  6.      splávati  -am dov. (ȃ) 1. postati sposoben plavati: otrok je splaval; večina tečajnikov je v nekaj dneh splavala; če ne boš šel v vodo, ne boš nikoli splaval 2. plavajoč priti kam: splavati čez reko, mimo čolna, na breg / ribe so splavale v morje / ekspr. ptice so splavale na jug odletele // začeti plavati: nekaj trenutkov je okleval, nato je splaval 3. priti na površino tekočine: lažji delci splavajo, težji pa se sesedejo; skuhani cmoki splavajo na vrh; olje splava na površje 4. ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nikogar ne potrebujem, bom že sam splaval; splavati iz težav ● ekspr. njegove misli so splavale k domačim pomislil je na domače; ekspr. pogled mu je splaval v daljavo zazrl se je v daljavo; ekspr. prihranki so splavali po grlu zapravil jih je s pijačo, zapil; ekspr. vse je splavalo po vodi propadlo; prim. izplavati ♪
  7.      splávljati  -am nedov. (á) 1. spravljati, spuščati po (tekoči) vodi: splavljati hlode / nekoč so po naših rekah veliko splavljali 2. izročati, dajati v uporabo s spuščanjem v vodo: v ladjedelnici gradijo in splavljajo ladje 3. med. večkrat imeti splav: splavljati zaradi bolezni ♪
  8.      splêsti  splêtem dov., splêtel in splétel splêtla, stil. splèl splêla (é) 1. narediti tekstilni izdelek s pletilkami, pletilnim strojem: splesti jopico, rokavice; splesti iz domače volne; ročno, strojno splesti 2. narediti, izdelati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta so spletla venec; splesti jermen za bič; splesti kito, mrežo, vrv; splesti ograjo iz šibja / splesti lase v kito / splesti jerbas, košaro / lastovica je spletla gnezdo; pren., ekspr. mlada sta si spletla prijetno gnezdo 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, narediti komu navadno kaj neprijetnega: ona je vse to spletla; spletli so zaroto proti njemu // z oslabljenim pomenom narediti, da se uresniči, kar določa samostalnik: splesti prijateljstvo; splesti vez med igralcem in gledalci 4. ekspr. narediti, zasnovati: v glavi je spletel nov načrt / ljudska domišljija je spletla o tem nešteto bajk ustvarila ● redko v zadregi je spletla prste prepletla; ekspr. kaj vse so spletli o njem rekli, povedali splêsti se 1. rastoč se združiti: vrtnice so se na vrhu nagrobnika spletle; pren. njeno življenje se je spletlo z njegovim 2. ekspr. nastati, razširiti se: čudne govorice so se spletle o njem / med njima se je spletla ljubezen 3. ekspr. zgoditi se: to se je spletlo v mestu ● ekspr. ni se hotel splesti s to žensko imeti z njo (tesnejših) stikov spletèn -êna -o: pulover še ni spleten; iz vej spletena koliba ♪
  9.      splétati  -am nedov. (ẹ̑) 1. delati, izdelovati kaj z nameščanjem dveh ali več podolgovatih upogljivih stvari izmenoma drugo čez drugo: dekleta spletajo vence; spletati kite, mrežo; spletati ograjo iz šib / spletati lase v kito / star. mati jo spleta ji spleta lase / ptice spletajo gnezda 2. ekspr., z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: spletati prijateljstvo s kom; spletati nova poznanstva 3. ekspr. delati, snovati: spleta nov načrt / ljudje spletajo o njem legende ustvarjajo ● ekspr. spletati besede v pesem povezovati, združevati; ekspr. že spet spleta neumnosti dela, govori splétati se 1. rastoč se združevati: robidnice in praprot se spletajo v goščavo / korenine se spletajo med seboj prepletajo 2. ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se v neredu: čudni bliski so se spletali po nebu // pojavljati se sploh: mrak se spleta po polju / prve zvezde se spletajo po nebu 3. ekspr. nastajati, širiti se: o tem se spletajo čudne zgodbe / iz mladostnega prijateljstva se je spletala ljubezen ♪
  10.      splòh  prisl. (ȍ) 1. izraža splošno veljavnost povedanega: to so sploh znane besede; otrokom sploh marsikaj lahko spregledamo; takšne knjige berejo redki in sploh mlajši 2. izraža veljavnost za celoto v primerjavi z njenimi deli: pred očmi nam ni posameznik, ampak človek sploh; navdušen je za poezijo in za umetnost sploh; govori o gospodarstvu sploh in še posebej o kmetijstvu ♦ lingv. dvorana pomeni večji, zaprt prostor sploh izraža splošnost pomena razlagane besede 3. pog., ekspr., pri naštevanju izraža obstajanje česa poleg že povedanega: rekel ji je, da je neumna gos, koza in sploh; postregli so nam z mesom, pecivom in vinom in sploh / zahvaljujem se vam za požrtvovalnost, medsebojno razumevanje in sploh / drveli so skozi ovinke in mimo skal in oh in sploh 4. ekspr. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: sploh mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; sploh pa rajši vidim, da odidete domov / nisem je iskal, sploh se niti spomnil nisem nanjo; da je to namenjeno materam, sploh ni treba posebej poudarjati / sploh (ti) ni kaj reči. Lepa si / v vezniški rabi kar naprej sitnari, sploh si samo domišlja, da je bolan / v medmetni rabi potepal sem se po mestu, obhodil obzidje, stikal v arhivu, sploh, nisem se dolgočasil 5. nav. ekspr., navadno v vprašalnih, odvisnih stavkih poudarja pomen besede, na katero se nanaša: kako je to sploh mogoče; kdo pa ste sploh vi; sprašujem se, kaj sploh delam tukaj; si danes sploh kaj jedel; ali sploh veste, kdaj pride; naj bo vesel, da sploh še živi / to je največ, kar se sploh da doseči; kot voditelj mora še sploh biti za zgled; elipt.: pretepel je fanta, potem pa začel razmišljati, zakaj ga je sploh; imela je prijeten glas, lepo postavo, obraz pa sploh // v nikalnih stavkih poudarja zanikanje: ponoči sploh ne gre od doma; take pohvale sploh ne zasluži; vsega tega takrat sploh še ni bilo / povabil jo je na ples, a je rekla, da sploh ne pleše; kako pa tvoj prijatelj? Sploh se ne oglasi, sploh ne vem, kje je / bila je huda nesreča: pet mrtvih, da o ranjenih sploh ne govorimo; si dolgo čakal? Sploh ne ● star. ta teden bodo sploh začeli trgati povsod; vsi; ekspr. takšni izzivi so vedno zdrava in koristna stvar, sploh pa za mladega človeka izraža omejevanje na najpomembnejše; ekspr. sploh pa, ali je to važno izraža podkrepitev trditve ♪
  11.      splôšen  -šna -o prid., splôšnejši (ó) 1. ki se nanaša na vse ljudi, stvari, ne na posameznika, posamezno: skrbeti za splošno blaginjo, srečo; predmet je namenjen splošni uporabi / razglasiti splošni mir; splošna ljudska obramba; splošna volilna pravica; v nekaterih deželah splošna stavka // ki se nanaša na več ljudi sploh: pri otrocih je to splošen pojav; v gostilni se je začel splošen pretep; splošen vtis je bil, da je v mestu premalo trgovin; te pesmi veljajo po splošni sodbi za njegove najboljše; med letalskim napadom je nastala splošna zmeda; vzbujati splošno občudovanje // ki se nanaša na kak pojav v celoti: opisati splošni politični položaj v državi; splošni vtis o operni predstavi je bil slab; napisati splošno oceno seminarja // ki je skupen vsem istovrstnim primerom: splošne lastnosti otrok, učencev; opisovati splošne poteze življenja // ki se ne nanaša na posameznosti, podrobnosti: obravnavati splošna vprašanja; besedilo je preveč splošno / splošni načrt; splošna določila statuta / splošni in zato nenatančni izrazi pomensko široki 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: specializirati se za splošno kemijo; razlikovati med splošno psihologijo in posebnimi psihologijami občo psihologijo / splošna izobrazba izobrazba, ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti // nanašajoč se na dejavnost, ki ni specializirana: izdelovati jeklo za splošno strojegradnjo; splošno mizarstvo / izučil se je za splošnega ključavničarja / izdati splošno enciklopedijo / splošna ambulanta, bolnišnica / Splošna plovba Piran ● publ. kandidati morajo izpolnjevati splošne pogoje razpisa imeti kvalitete, ki se zahtevajo, pričakujejo ◊ ekon. splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; splošni stroški stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošna poraba ali splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenopolitičnih skupnosti; film. splošni plan izrez prizorišča, ki daje vtis naravne velikosti; geom. splošna lega tvorbe lega tvorbe, s katero ni poudarjen noben poseben odnos te tvorbe glede na projekcijski sistem; jur. splošni in posebni del zakona; med. zdravnik splošne medicine; voj. splošna mobilizacija splôšno prisl.: to je splošno človeška lastnost; splošno družbeni pojavi; ta beseda je bila nekoč splošno rabljena; splošno znano dejstvo splôšni -a -o sam.: prehod od splošnega k posebnemu; ni znal združiti osebnega s splošnim; na splošno na splošno govoriti; na splošno je bila dobra študentka; na splošno razgledan človek; v splošnem v splošnem se ne zanima za slikarstvo; v splošnem je tako ravnanje običajno ♪
  12.      spočénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. večkrat prihajati v stanje, da začne v telesu nastajati nov organizem: spočenjati in splavljati / spočenjati otroke, potomstvo 2. knjiž. povzročati nastanek česa: tako ravnanje spočenja sovraštvo spočénjati se 1. nastajati, začenjati obstajati: čutila je, da se v njej spočenja novo življenje 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: zunaj so se spočenjali čudni glasovi / v glavi so se mu spočenjale nenavadne misli ♪
  13.      spodbudílo  -a s (í) knjiž. sredstvo, ki povečuje dejavnost organa, organizma; stimulans: uživati spodbudila; pren. knjiga je zanj duševno spodbudilo ♪
  14.      spodletávati  -am tudi izpodletávati -am nedov. (ȃ) večkrat spodleteti: ta les je tako trd, da sekira spodletava / vse mu spodletava, česar se loti ♪
  15.      spodletéti  -ím tudi izpodletéti -ím dov., spodlêtel tudi izpodlêtel (ẹ́ í) 1. spremeniti smer premikanja ob dotiku s čim trdim, gladkim: sekira spodleti ob grči / urezal se je, ker mu je nož spodletel / dobro drži, da ti žebelj ne spodleti // brezoseb. spodrsniti, zdrsniti: na ledu, mokri skali mu je spodletelo 2. ne dati (pričakovanega) uspeha, rezultata: načrt, namera, poskus, ukana spodleti; vse, česar se loti, mu spodleti; brezoseb.: v poklicu mu je večkrat spodletelo; priznal je, da mu je v matematiki spodletelo da je dobil negativno oceno spodletèl in spodletél tudi izpodletèl in izpodletél -éla -o: spodletel načrt, napad ♪
  16.      spodmakníti  in spodmákniti -em in izpodmakníti in izpodmákniti -em dov. (ȋ á) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: spodmakniti desko, stol; spodmakniti klado izpod kolesa / spodmakniti lestev; spodmaknili so mu oporo, na katero se je naslanjal / hotel jo je prijeti za roko, pa jo je spodmaknila izmaknila 2. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: nasprotniki so ga spodmaknili; dovolj vpliven je, da ga lahko spodmakne ● ekspr. spodmakniti komu tla pod nogami povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja spodmakníti se in spodmákniti se in izpodmakníti se in izpodmákniti se zaradi izgube opore prenehati biti pod čim: podstavek se je spodmaknil / pri plezanju se mu je spodmaknila lestev spodmáknjen in izpodmáknjen -a -o: spodmaknjen stol; spodmaknjena deska ♪
  17.      spodmíkati  -am in izpodmíkati -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: spodmikati podstavke 2. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: nasprotniki ga spodmikajo ● ekspr. spodmikati komu tla pod nogami povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. buržoaziji se spodmika temelj njen obstoj je ogrožen ♪
  18.      spódnji  -a -e prid., spódnjejši in spódnejši (ọ̑) 1. ki leži, je nižje: spodnji del obraza, trupa; spodnji del zidu je vlažen; na spodnjem delu okovana palica; njegova hiša stoji v spodnjem koncu vasi; spodnji prostori hiše; spodnji rob jopice; spodnje police so prazne / spodnji mlinski kamen; spodnji zobje; pog. spodnja stranka se pritožuje, ker kričimo stranka, ki stanuje pod našim stanovanjem / Spodnja Dobrava // ki je, leži najnižje: spodnji gumb se je odtrgal; spodnja stopnica; dosegel je spodnjo vejo 2. ki je, se nahaja pod čim drugim, pod površino: spodnji del usnja; spodnja plast ceste / spodnje usnje usnje za spodnje in notranje dele obutve // ki se nosi neposredno na telesu: spodnje hlače; moško, žensko spodnje perilo / spodnje krilo 3. v zvezi spodnja stran stran, ki ima manj izdelan, manj lep videz kot druga stran: spodnja stran preproge, usnja / spodnja stran listov 4. nanašajoč se na najnižjo stopnjo, velikost česa: spodnja starostna meja; spodnja dovoljena teža; spodnja vrednost ● spodnji dom angleškega parlamenta dom, ki ga sestavljajo voljeni poslanci; sedeti na spodnjem koncu mize delu mize, ki je nasproti čela; star. potovati po spodnjih krajih po južnejših, južnih krajih; zastar. spodnji sloji prebivalstva nižji sloji; star. Orfej se je odpravil v spodnji svet v podzemlje; spodnji veter veter, ki piha s spodnje strani, iz doline ◊ anat. spodnja čeljustnica; spodnja okončina noga; fiz. spodnja meja frekvence zvoka najmanjša frekvenca zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; geogr. spodnji tok reke zadnji del reke blizu izliva; geol. spodnja kreda najstarejši del krede; mat. spodnja aproksimacija približna vrednost, ki ne presega prave vrednosti; navt. spodnji krov krov pod glavnim krovom, ki zapira skladišča; spodnje jadro križno jadro, nameščeno najnižje na jamboru; zool. spodnji grgavec organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; sam.: pog. spodnji pravijo, da preveč ropotate; star. bil je sam ta spodnji hudič ♪
  19.      spodóben  -bna -o prid., spodóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: spodoben človek; deklica je spodobna / spodobno vedenje / ta kopalna obleka ni spodobna 2. ekspr. primeren, ustrezen: vreme je bilo kolikor toliko spodobno / kupiti za spodobno ceno zmerno, primerno / priti domov ob spodobni uri ne zelo pozno zvečer // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: izvedba dela je bila spodobna / nimam spodobne obleke za koncert; dobiti v hotelu spodobno sobo // ki glede na možni razpon dosega pozitivno stopnjo: imeti spodobne dohodke / uspeh filma je bil kar spodoben ● ekspr. na vrhu je bil kar spodoben veter precej močen; star. izkazovati komu spodobno spoštovanje dolžno spodóbno prisl.: spodobno pozdraviti, se vesti; biti spodobno oblečen / v povedni rabi: ni spodobno, če ne odgovoriš; zastar. ravnal je z materjo, kakor je spodobno dobremu sinu se spodobi ♪
  20.      spodrkljáj  -a m (ȃ) redko spodrsljaj, napaka: v prevodu je več spodrkljajev ♪
  21.      spodrsávati  -am nedov. (ȃ) 1. pri premikanju po gladki, spolzki podlagi prihajati v nevarnost padca: konji so začeli spodrsavati; ljudje spodrsavajo po blatu; brezoseb.: navezati so si morali dereze, da jim ni spodrsavalo; na poledenelem pločniku, v čevljih z gladkim podplatom rado spodrsava drsi 2. ob dotiku z gladko, spolzko podlago večkrat za krajši čas spremeniti navadni položaj, smer premikanja: bose noge so ji spodrsavale na mokri travi / korak mu spodrsava / ker je les pretrd, žaga spodrsava ♪
  22.      spodvihováti  -újem nedov. (á ȗ) večkrat spodvihati: ves čas je spodvihovala ustnice; spodvihovati si brke ♪
  23.      spogledováti se  -újem se nedov. (á ȗ) 1. večkrat pogledati drug drugega, navadno z določenim namenom: mož in žena se spogledujeta; pomenljivo se spogledovati s kom 2. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim pogledovanjem, vedenjem: mladi ljudje se radi spogledujejo / pogosto se spogleduje z dekleti / igralec se je spogledoval z občinstvom // ekspr., v zvezi s s, z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: spogledovati se z levičarji; spogledovati se z naprednimi nazori / spogledovati se z mislijo na uspeh ♪
  24.      spòj  spôja m (ȍ ó) 1. glagolnik od spojiti: spoj cevi, električnih vodnikov / vogelni spoj; spoj s čepi, z vijaki, žeblji / molekula je spoj dveh ali več atomov / umetnost mu pomeni spoj resničnosti in domišljije 2. mesto, kjer je kaj spojeno, povezano: okrepiti spoje s kovinskimi trikotniki; pregledati spoje / lepljeni spoj 3. kar kaj spaja, povezuje: izdelovati spoje in vezi; deske so zvezane z lesenimi spoji ◊ teh. skladovni spoj pri katerem sta kosa pločevine položena drug na drugega; spajkani, varjeni spoj; spoj na lastovičji rep pri katerem ima vezni element trapezast prerez ♪
  25.      spojína  -e ž (í) kem. snov, ki nastane pri spajanju dveh ali več elementov v določenem razmerju: oksidi so spojine elementov s kisikom; uvajati klor v spojine; spojina železa in žvepla; struktura spojine / aciklične, ciklične spojine; anorganske, organske spojine; dušikove, kalijeve spojine; nasičene, nenasičene spojine ♪

   7.801 7.826 7.851 7.876 7.901 7.926 7.951 7.976 8.001 8.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA