Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (7.735-7.759)


  1.      skupína  -e ž (í) 1. več ljudi, stvari, ki so v določenem času skupaj: skupina ob cesti čaka na avtobus; skupina se je neopazno razšla; urediti skupino v kolono; voditi skupino obiskovalcev po razstavi; gorska skupina; skupina hiš; skupina lestencev na stropu / razvrstiti učence v dve skupini; razdeliti se po skupinah; potovati v skupini; breze rastejo v skupinah 2. navadno s prilastkom več ljudi, ki jih kaj povezuje, druži: organizirati delovno skupino; določiti dežurno skupino; intervencijska skupina; napadalna skupina; sestaviti reševalno skupino; odkriti vohunsko skupino; član, vodja skupine; odnosi v skupini / nastop baletne skupine; na prireditvi so nastopile različne glasbene skupine; nastajanje amaterskih igralskih skupin / pripadati določeni etnični skupini; rasne skupine; nastajanje novih skupin v družbi / udeleženci so se razdelili v interesne skupine; glasila raznih kulturnih in političnih skupin; desno in levo usmerjene skupine v stranki / udeleženci kongresa delajo po skupinah 3. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti vprašanja po težavnosti v dve skupini; beseda pripada določeni pomenski skupini; starostna skupina; njegove pesmi so razdeljene v tri tematske skupine / razvrščati organizme v skupine po stopnji njihove razvitosti ◊ kem. skupina elementi, razvrščeni po podobnih lastnostih v posamezni navpični vrsti periodnega sistema; atomska skupina skupina atomov, ki ne obstaja samostojno, ampak le kot del spojine; funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; hidroksilna skupina; karboksilna skupina; les. trdotne skupine lesa skupine lesnih vrst glede na trdoto; lingv. narečna skupina skupina narečij, za katera je značilen podoben slušni vtis; naštevalna skupina na določen način urejene besede, besedne zveze, ki se navajajo v slovarju za zgled; soglasniška skupina soglasniški sklop; med. krvna skupina dedne imunološke lastnosti rdečih krvničk; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo; soc. formalna skupina navadno večja organizirana skupina ljudi z določenim skupnim ciljem, programom; horizontalna skupina ki povezuje ljudi iz istega družbenega sloja; primarna skupina za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; sekundarna skupina; vertikalna skupina; šol. predmetna skupina skupina učnih predmetov, ki so med seboj povezani ♪
  2.      skúpnost  -i ž (ū) 1. kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo, povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto: pripadati skupnosti; odnos posameznika do skupnosti; čuti se izločenega iz skupnosti; biti vključen v skupnost; delati, živeti v skupnosti; biti član skupnosti / delovna skupnost vsi člani delovne organizacije; družinska skupnost; jezikovna, narodna skupnost; organizirana, samoupravna skupnost; politična skupnost; razredna, šolska skupnost; vaška skupnost; verska skupnost; zakonska skupnost / publ. skupnost je mnogo storila v boju proti alkoholizmu družba // kar je sestavljeno iz več medsebojno povezanih enakovrednih enot, ki tvorijo celoto: skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst 2. skupina ljudi, organizirana za zadovoljevanje določenih splošnih družbenih potreb: ustanoviti skupnost; organizirati se v skupnost / družbenopolitična skupnost v kateri delovni ljudje in občani določenega območja usklajujejo in uresničujejo z ustavo in s statutom določene skupne interese in opravljajo funkcijo oblasti; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij uresničujejo določene skupne interese; samoupravna interesna skupnost v kateri delovni ljudje določene dejavnosti in uporabniki te dejavnosti usklajujejo skupne interese / Republiška raziskovalna skupnost 3. navadno s prilastkom organizirana skupina med seboj sodelujočih ustanov, delovnih organizacij, ki opravljajo podobne, sorodne dejavnosti: skupnost proizvajalcev železa; skupnost jugoslovanskih univerz / gospodarska, poslovna skupnost / Evropska gospodarska skupnost 4. lastnost skupnega: skupnost jezika kot značilnost naroda; druži jih skupnost zgodovinske usode ◊ jur. delovna skupnost del delovne organizacije, ki opravlja dela skupnega pomena za več temeljnih ali delovnih organizacij, za družbenopolitične in interesne skupnosti in druge organizacije ♪
  3.      skúša  -e ž (ú) morska riba z drobnimi luskami in dvema dolgima hrbtnima plavutma: loviti skuše; tuni in skuše ♦ zool. skuša plavica na odprtih morjih živeča večja riba z modro lisastim hrbtom in srebrnkastimi boki, Scomber japonicus ♪
  4.      skúšati  -am tudi izkúšati -am nedov. (ú) 1. z nedoločnikom izraža prizadevanje osebka a) za uresničitev dejanja: skušati koga dvigniti, vreči na tla; skušati odpreti vrata / skušali so zbežati; skušal se mu je izmakniti, izviti / skušati doseči soglasje; skušati koga pomiriti, pregovoriti; skušati popraviti napako; skušal je prikriti nezadovoljstvo; skušati razumeti b) za ugotovitev možnosti uresničitve dejanja: skušal je gibati s prsti, hoditi, vstati 2. nav. ekspr. namenoma povzročati, da kdo stori, izjavi zlasti kaj takega, kar mu škodi: vedel sem, da me skušajo, zato sem mirno odgovoril; skušati prijatelja / zakaj skušaš mojo potrpežljivost ♦ rel. hudič ga skuša // prizadevati si ugotoviti mnenje, ravnanje koga: gestapovci so ga že večkrat skušali, pa se ni izdal / ne skušaj me preveč ne izzivaj me, ne draži 3. star. doživljati, čutiti: skušati ljubezen, žalost; zdaj vem in skušam, kakšni so ljudje; v življenju je marsikaj skušal ● star. ne skušaj boga ne izpostavljaj se nevarnosti; star. prijatelja skušaš v nesreči spoznaš; star. potipal je plot, kakor bi skušal, če ni preperel poskušal, preizkušal skúšati se tudi izkúšati se star. ugotavljati, kdo je močnejši: fantje so se radi skušali; kdo bi se skušal z njim / skušala sta se v metanju // tekmovati, kosati se: učenci se med seboj skušajo; skušali so se, kdo bo hitrejši; skušati se s kom pri košnji, v delu / letošnje vino se ne more skušati z lanskim skušáje tudi izkušáje: hitel je, skušaje dohiteti tovariše skušajóč tudi izkušajóč -a -e: premišljeval je, skušajoč se spomniti nekaterih podrobnosti skúšan tudi izkúšan -a -o: skušan človek ♪
  5.      skváriti  -im dov. (á ȃ) pokvariti: skvariti stroj; s popravljanjem je obleko še bolj skvarila / neprimeren okvir je sliko skvaril / slaba družba ga je skvarila; bal se je, da bi se otrok v neprimernem okolju skvaril / neprijeten dogodek jim je skvaril razpoloženje / s svojim obiskom jim je skvaril večer / meso se je skvarilo skvárjen -a -o: otrok še ni skvarjen; skvarjena jed; zaradi opravkov ima skvarjen popoldan ♪
  6.      slà  slè ž (ȁ ȅ) velika želja po zadovoljevanju naravnih, telesnih potreb: sla se prebuja, raste; utešiti slo; vdati se sli po pijači; sla po uživanju; sla po življenju / spolna sla / pogled nanjo mu je vzbujal slo spolno slo // navadno s prilastkom velika želja po čem sploh: vdati se sli po bogastvu, zemlji; sla po uveljavljanju ● knjiž. nikoli ni jedel z večjo slo kakor v otroških letih s slastjo; knjiž. radovednost je sla življenja gibalo ♪
  7.      slàb  slába -o tudi -ó prid., slábši (ȁ á) 1. ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slab človek; v slabi družbi je začel popivati / imajo slabe namene; daje jim slab zgled; ima mnogo slabih lastnosti; ekspr. biti na slabi poti // ki ima negativne lastnosti v odnosu do ljudi: slab sosed / biti v slabih odnosih 2. s širokim pomenskim obsegom ki zaželene lastnosti, kakovosti nima v zadostni meri: slab okus nezrelega sadeža; slab zrak; težko je vozil po slabih gorskih poteh; ti čevlji so iz slabega usnja; slabo vino / slaba literatura / slab spomin / imel je slab dan bil je neuspešen, neučinkovit; nerazpoložen; piše v slabem jeziku nepravilnem, izrazno pomanjkljivem; pog. ima slabe živce je živčen; slaba hrana brez okusa; v majhni količini, premalo izdatna; ima zelo slabo srce bolno; slabo vreme deževno, mrzlo // ki dolžnosti ali delovnih zahtev ne izpolnjuje v zadostni meri: je slab čevljar; bil je slab oče / slab pesnik; te ptice so slabe letalke / slabi prevodniki toplote; slaba nosilnost tal / imeti slabe oči biti slaboviden // glede na določene zahteve neuspešen, neučinkovit: imeli so slab delovni načrt; njihov način obdelovanja zemlje je slab; slaba politika / slab začetek 3. ki glede na možni razpon ne dosega zadovoljive stopnje: ima slab čut za barve; slab položaj delovne organizacije; dosegli so slabe rezultate; napravil je slab vtis; slaba ocena; slaba vidljivost na cesti; dekle je bolj slabega zdravja // po količini, vrednosti majhen: ima slabe dohodke; slaba letina / slab obisk poletnih prireditev 4. ki prinaša neprijetnosti, težave: slabi časi so nastopili; slab poklic si je izbral; imela je same slabe novice; vsaka stvar ima dobre in slabe strani; to je slabo znamenje / živeti v slabih razmerah; imeti slabo življenje / pri tej odločitvi je imel slab občutek // ki ne prinaša gmotnih koristi: to je bila slaba kupčija; imeti slabo službo 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ne ustreza, ne zadovoljuje: ima slab tek; naloga je slaba; učenka je v slovenščini bolj slaba 6. v povedni rabi ki ne vpliva ugodno, ne koristi: daljša prekinitev dela je slaba / pretirana strogost je slaba 7. z izrazom količine ki ne dosega točne mere: do glavnega mesta je slabih sto kilometrov; steklenica je bila za slabe tri prste odpita; v slabi uri bo delo končano 8. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel zlasti zaradi bolezni: bolnik je še slab; bil je tako slab, da se je že pri vratih zgrudil; mati je že zelo slaba // redko slaboten, nebogljen: slab otrok mirno spi; slab sem kot kaplja na veji 9. ki glede na intenzivnost ne zadošča, ne ustreza: na tako slabem ognju ni mogoče kuhati; bolijo te oči, ker bereš pri slabi luči; svetloba je bila slaba, da ni ničesar razločil // ki dosega nizko stopnjo glede na učinek, posledico: kuhaj pet minut na slabem ognju; pihal je slab veter / spregovoril je s slabim glasom slabotnim 10. ekspr. izraža vsebinsko zanikanje samostalnika, na katerega se veže: ti si mi slab prijatelj; to je zanj slaba tolažba; s tem si mi naredil slabo uslugo 11. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: po svoji naravi ni slab človek; to ni slab predlog; petje ni bilo slabo ● poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih; prišel je na slab glas ljudje so dobili negativno mnenje o njem; petek, slab začetek po ljudskem verovanju delo, stvar, ki se začne v petek, (rade) spremljajo težave, neprijetnosti; ekspr. ima slabo glavo se težko uči; pog. je v slabi koži čuti se bolnega; je bolan; je slabo razpoložen; pog. ima slabo kri je slabokrven; ekspr. vsa stvar stoji na slabih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena; ekspr. imeti slabo vest neugoden občutek zaradi zavesti krivde; biti slabe volje nezadovoljen, žalosten; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; preg. po slabi družbi rada glava boli slabó 1. prislov od slab: slabo gospodari; slabo govori angleško; slabo misliti o ljudeh; pošteno ni bilo, slabo ste ravnali; to noč je slabo spal / slabo je oblečen pomanjkljivo; v stara, ponošena oblačila; slabo prodati po nizki ceni, brez pravega dobička; slabo vidi in sliši nerazločno, nejasno; takrat so slabo živeli v pomanjkanju 2. izraža nezadostnost dejanja: stene so slabo izolirali; učenka je slabo odgovarjala; slabo se sliši; slabo se uči; polje je slabo obdelano; smeh s slabo prikrito užaljenostjo // izraža nezadostno stopnjo: ta njiva slabo rodi; slabo zasluži; gledališče je bilo lani slabo obiskano 3. v povedni rabi izraža a) neprimernost, škodljivost česa: če v tem času dežuje, je to slabo za letino; slabo je, da toliko kadiš; slabo je bilo, da se ni z nikomer posvetoval b) nezadovoljivost razmer, okoliščin: z očetom je slabo; slabo se ima c) s smiselnim osebkom v dajalniku nezadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: v avtobusu ji je vedno slabo; slabo se jim godi; slabo mu gre; zaradi vročine mu je postalo slabo / pog. matematika mu gre slabo č) v nikalnih stavkih precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: ni slabo, nič se ne pritožujem; ne bi bilo slabo, če bi mi kdo pomagal ● pijača mi slabo dene škoduje; pog. to blago slabo gre se slabo prodaja; ekspr. slabo kaže položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev; ekspr. pri meni boš slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ; ekspr. slabo se mu piše njegov položaj je tak, da ni pričakovati zanj ugodnih rešitev; slabo se počuti počuti se bolnega; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem slábi -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati (zanj) ugodnih rešitev; ekspr. utegne ti slaba peti lahko boš težko živel; boš v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. slaba mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; nič slabega ji ne morem očitati; storil je več dobrega kot slabega; delili so si dobro in slabo; bolezen se mu je obrnila na slabše; tisti brez dela so na slabem; bil je na slabšem kot kdorkoli od njih; prim. slabši ♪
  8.      slabéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati slab, onemogel: živali so slabele od lakote; zaradi bolezni je vidno slabela 2. izgubljati popolnost svojih značilnosti: sunki vetra slabijo; luč je trepetaje slabela // nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: pri dolgem ležanju mišice slabijo; spomin slabi 3. nar., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti neprijeten občutek kot pri slabosti, zlasti v želodcu: po obilni večerji mu je slabelo slabèč -éča -e: jetniki so čakali smrti, slabeč od ure do ure ♪
  9.      slabôten  -tna -o prid., slabôtnejši (ó) 1. navadno v povedni rabi ki je brez moči, onemogel, zlasti zaradi bolezni: po gripi je bil še ves slaboten; slaboten je od starosti / bolnik je s slabotno roko komaj držal žlico // nav. ekspr. ki po splošni telesni razvitosti ne dosega navadne stopnje: otroci v razredu so večinoma krepki, nekaj pa je slabotnih; njegova mati je slabotna ženska 2. nav. ekspr. ki dosega nizko stopnjo a) glede na učinek, posledico: slaboten stisk roke, udarec / sedel je pred slabotnim ognjem; skozi okna je prihajala slabotna svetloba b) glede na obseg, količino: slaboten curek vode c) glede na čutno zaznavnost: spregovoril je s slabotnim glasom / slaboten srčni utrip 3. ekspr. neodločen, omahljiv: človek je slabotno bitje / to je ženska bolestne občutljivosti in slabotne volje ● star. letošnje vino je slabotno in kislo vsebuje malo alkohola; redko bil je slabotnega zdravja rahlega slabôtno prisl.: slabotno je kriknil od presenečenja; slabotno se je smehljal ♪
  10.      slábši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od slab: bombažne tkanine so slabši izolatorji kot volnene; delovna organizacija je v slabšem položaju kot lani; izvid je slabši, zato bo morala ostati v bolnišnici; nočem biti slabši od prijateljev; današnja predstava je bila slabša kot včerajšnja 2. ki je nižje, manj kakovostne vrste: ta izdelek je poceni, ker je iz slabšega materiala; odstopila ji je vso slabšo obleko / prva vretenca so dobro razvita, zadnja pa so slabša manj razvita slábše prisl.: bolniku je vedno slabše; sin je slabše gospodaril in se zadolževal; slabše sliši kot jaz; rdeča barva se v temi slabše vidi; pri nekaterih živalih je lobanja slabše razvita ∙ zdaj mu je še slabše počuti se še bolj bolnega slábši -a -e sam.: dopolnilni pouk je za slabše za slabše učence; o njem je povedal več boljšega kot slabšega; prim. slab ♪
  11.      sláčiti  -im nedov., sláčite in slačíte; slačíla tudi sláčila (á) 1. delati, da kdo nima na telesu oblačila: mati slači otroka; slačiti hlače, krilo, pulover; slačiti se pred spanjem / redko slačiti rokavice snemati; pren., ekspr. veter slači drevesa 2. nar. ličkati: ob večerih so slačili / slačiti koruzo ● ekspr. s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali ♪
  12.      sladár  -ja m (á) delavec v sladarni: zaposlen je kot sladar ♪
  13.      sladkáti  -ám nedov. (á ȃ) delati sladko: sladkati čaj, kompot, testo; kavo si je preveč sladkal sladkáti se ekspr. 1. jesti, uživati kaj sladkega: rad se sladka; sladkati se s sladoledom // jesti, uživati kaj dobrega sploh: sladkati se s pečenko; že dolgo se ni nič sladkal; pren. sladkal se je z lahkimi romani 2. dobrikati se, prilizovati se: ni njegova navada, da bi se sladkal; kaj se mi sladkaš sladkán -a -o: preveč sladkan čaj; z medom sladkana potica ♪
  14.      sladkôben  -bna -o prid., sladkôbnejši (ó ō) 1. nekoliko sladek: sladkobna pijača / ekspr. sladkoben vonj narcis 2. ekspr. zelo, pretirano prijazen: biti preveč sladkoben / govoriti s sladkobnim glasom; pridobiti koga s sladkobnim smehom // pretirano čustven: sladkoben film, roman // nenaraven, izumetničen: sladkobne razglednice / odbijala ga je s svojim sladkobnim vedenjem sladkôbno prisl.: sladkobno govoriti; sladkobno otožna pesem ♪
  15.      sládkor  -órja m (á ọ́) 1. bela, navadno kristalna snov, ki se uporablja za slajenje: pridobivati, prodajati sladkor; posuti, potresti sadje s sladkorjem; žlica sladkorja; kava in sladkor / kristalni sladkor; praženi sladkor; sladkor v kockah, prahu 2. kem. ogljikov hidrat, katerega molekule so sestavljene navadno iz enega ali dveh monosaharidov: spreminjanje sladkorja v mlečno kislino; sladkorji v celičnem soku; molekula sladkorja / enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; grozdni sladkor monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju, škrobu in celulozi; glukoza; invertni sladkor zmes enake količine grozdnega in sadnega sladkorja, nastala pri inverziji; lesni sladkor pentoza, ki nastane pri hidrolizi lesa; mlečni sladkor disaharid, ki je v mleku; sadni sladkor monosaharid, ki je kemično vezan v trsnem sladkorju; fruktoza; sestavljeni sladkor ogljikov hidrat, sestavljen iz večjega števila molekul monosaharida; polisaharid; sladni sladkor maltoza; škrobni sladkor iz škroba pridobljena glukoza s primesmi ● ekspr. ta dež mi ne bo škodoval, saj nisem iz sladkorja občutljiv, pomehkužen ◊ agr. konsumni sladkor; pesni sladkor; trstni in trsni sladkor; gastr. lasasti sladkor sladkorne niti, narahlo navite na paličici v obliki kepe; vaniljin sladkor z dodatkom vanilje; med. krvni sladkor ♪
  16.      sladkóren  -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na sladkor: sladkorna glazura; sladkorne kocke; sladkorna moka, raztopina / sladkorna belina / sladkorna tovarna / sladkorni bolnik diabetik ◊ agr. sladkorni trst in sladkorni trs tropska ali subtropska rastlina, iz katere se pridobiva sladkor; sladkorna pesa pesa, iz katere se pridobiva sladkor; gastr. sladkorna voda prekuhana sladkana voda z dodatkom začimb; med. sladkorna bolezen bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi; vrtn. sladkorni grah grah z mehko, sočno luščino, pri katerem se uživa cel strok sladkórno prisl.: sneg se sladkorno beli; dieta za sladkorno bolne ♪
  17.      sladokúsen  -sna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sladokusce: povabil jih je na sladokusno večerjo / sladokusen pokuševalec vina / sladokusno občinstvo je bilo navdušeno nad predstavo sladokúsno prisl.: sladokusno srkati čaj ♪
  18.      sláp  -a stil. -ú m, mn. slapóvi stil. slápi (ȃ) 1. večja količina vode, ki v loku pada z višjega mesta na nižje zaradi navpičnega, strmega zemljišča: slap buči, šumi; slap pada v globino; vznožje slapa; lasje so se ji kot slap razlili preko ramen / reka dere čez skale v brzicah in slapovih 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa, kar v loku pada kam: slapovi isker / slap luči, svetlobe / na oknih so bili slapovi rož; pren. slap misli, vprašanj ♪
  19.      slápnik  tudi slapník -a m (ȃ; í) nav. mn., zool. na severu živeče vodne ptice, ki gnezdijo ob sladkih vodah in se dobro potapljajo, Gaviidae: rdečegrli, severni slapnik ♪
  20.      slapóvje  -a s (ọ̑) 1. več slapov, slapovi: elektrarne na slapovju 2. ekspr., z rodilnikom velika količina česa, kar v loku pada kam: slapovje raket; pren. slapovje besed ♪
  21.      slátina  -e ž (ȃ) voda, ki vsebuje večjo količino raztopljenih mineralnih snovi: naročiti vino in slatino; pije slatino; izvir slatine; kozarec slatine / steklenica za slatino iz zelenega stekla, navadno litrska / radenska, rogaška slatina // izvir take vode: napotili so se k slatini / vsako leto je hodil v slatino v zdravilišče s tako vodo ♪
  22.      slátinar  -ja m (ȃ) delavec v proizvodnji slatine: združenje slatinarjev ♪
  23.      slávček  -čka m (á) nav. ekspr. slavec: slavček drobi; poje kot slavček ● ekspr. šola se imenuje po goriškem slavčku po pesniku Simonu Gregorčiču ♪
  24.      slávčev  -a -o (á) pridevnik od slavec: slavčeva pesem ♪
  25.      slavìč  -íča m (ȉ í) star. slavec: poslušati slaviča ♪

   7.610 7.635 7.660 7.685 7.710 7.735 7.760 7.785 7.810 7.835  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA