Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (7.401-7.425)


  1.      ríbji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep; ribja koščica se mu je zataknila v grlu; ribja luska, plavut; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov ● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi ◊ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaetus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja uš ríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče ♪
  2.      ríbnik  -a m (ȋ) večja, umetno narejena kotanja z zajezeno vodo, zlasti za gojenje rib: čistiti ribnik; voziti se s čolnom po ribniku; kopati se v ribniku; loviti ribe v ribniku; blaten ribnik / gojitveni ribnik ♪
  3.      rída  -e ž (ȋ) nar. 1. nav. mn. serpentina, vijuga: ride se vijejo proti vrhu; previdno je vozil po ridah / kačje ride več serpentin zapovrstjo v strmini / cesta pelje v ridah 2. sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika; blazina: voz je imel oje in rido ♪
  4.      rigoléto  -a m (ẹ̑) šalj., navadno v zvezi peti rigoleto bruhati: preveč je pil, zdaj pa poje rigoleto ♪
  5.      rigorózen  -zna -o prid., rigoróznejši (ọ̑) knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika rigorózno prisl.: rigorozno presojati kaj ♪
  6.      ríhta 2 -e ž (ȋ) nižje pog. ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki tvorijo samostojen del v okviru enega obroka: za kosilo so bile tri rihte: prežganka, krvavica s kislim zeljem in štruklji / vsako rihto je preveč solila jed ● pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti ♪
  7.      rílčar  -ja [u̯č tudi lč] m (ȋ) ekspr. žival z rilcem, zlasti prašič: prodati zadnjega rilčarja iz hleva ♦ zool. v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo dolg nos, Nasalis narvatus ♪
  8.      ríniti  -em nedov. (í ȋ) 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila; pomagati riniti; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi; riniti zaboj čez prag; tisti za hrbtom so me rinili naprej b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini c) kam sploh: riniti polena pod kotel; riniti ključ v ključavnico; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep // ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo; rinil je vanj s pištolo; umikala se je, on pa je rinil za njo 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj; tudi on je rinil za mojo sestro 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo; neprestano rine vame, kaj mi je; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji // vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi; riniti v nesrečo, nevarnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati 8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino; kam rineš v takem vremenu; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem; za silo, nekako še rinemo; stroški so tako veliki, da komaj rinemo ● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; žarg., šol. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; žarg., šol. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval ríniti se s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš // s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje rínjen -a -o: žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka ♪
  9.      ríps 1 -a m (ȋ) gosta tkanina z rebri, navadno prečnimi: bombažni, volneni rips; bluza iz ripsa ♦ tekst. pohištveni rips ki se uporablja pri blazinjenju pohištva; neskl. pril.: tekst. vezava rips vezava, pri kateri se veže ena podolžna ali prečna nit z dvema ali več prečnimi ali podolžnimi nitmi ♪
  10.      rísati  ríšem nedov. (ȋ) 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi ♦ um. risati s kredo // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila rísati se ekspr. kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku // pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust // biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi ∙ risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica ♪
  11.      rítovje  -a s (í) nar. več ritin, ritine: snope so zložili v kopo z ritovjem navzven ♪
  12.      rižárna  -e ž (ȃ) podjetje, obrat za luščenje, obdelavo riža: delavec v rižarni ♪
  13.      rjávček  -čka m (ȃ) manjšalnica od rjavec: rjavček je glasno zahrzal; zajahati rjavčka ♦ zool. dnevni metulj z rdeče rjavimi lisami in pasovi na temno rjavih krilih, Erebia ♪
  14.      rjavéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi // knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot 2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli ● ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena rjavèč -éča -e: rjaveča vrtna ograja ♪
  15.      rjovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: leopard je grozeče rjovel; rjovel je kot lev // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: motor je rjovel / letala so rjovela nad mestom zelo hrupno letela 2. slabš. zelo kričati: rjovel je in divjal po sobi / rjoveti na vse grlo / vse vas bom nagnal, je rjovel 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: na morju je rjovel vihar / v deželi je rjovela vojna rjové: volkova sta rjove planila drug na drugega rjovèč -éča -e: žival je rjoveč bežala; rjoveči levi; prim. rjuti ♪
  16.      rjúha  -e ž (ú) 1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho; pogrniti posteljo s svežo rjuho; bele rjuhe; flanelaste, platnene rjuhe; rjuha in prevleka; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen // ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega 2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje 3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha; rjuha nosilnica ♪
  17.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  18.      robávsast  -a -o prid. (ȃ) slabš. 1. robat, grob: robavsast, a dober sosed 2. neroden, neuglajen: robavsast hribovec ● ekspr. robavsast in plečat moški velik, zelo močen ♪
  19.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  20.      róbija  -e ž (ọ́) jur., v stari Jugoslaviji najhujša prostostna kazen: obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti; šestletna robija / odpeljati na robijo; biti na robiji ∙ knjiž. večji del življenja je preživel po robijah zaporih, ječah ♪
  21.      robinzonáda  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade ● ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja ♪
  22.      róbinzonstvo  -a s (ọ̑) ekspr. življenje daleč od civilizacije: minilo je več tednov njihovega robinzonstva ♪
  23.      robóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
  24.      robóvje  -a s (ọ̑) star. več robov, robovi: robovje pohištva / kositi travo po robovju / robovje prostranega gozda obrobje ♪
  25.      robústen  -tna -o prid., robústnejši (ȗ) 1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo // ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj; robustno ogrodje; robustna vozila / izdelava je preveč robustna 2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten; robustno dekle / biti robustne narave // ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega robústno prisl.: robustno izdelan avtomobil ♪

   7.276 7.301 7.326 7.351 7.376 7.401 7.426 7.451 7.476 7.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA