Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (585-609)
- obnavljávec -vca m (ȃ) kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva ♪
- obotavljávec -vca m (ȃ) kdor se (rad) obotavlja: pregovoriti, spodbuditi obotavljavce ♪
- obotavljívec -vca m (ȋ) kdor se (rad) obotavlja: po naravi je bil obotavljivec ♪
- obrekljívec -vca m (ȋ) kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem; jeziti se na obrekljivce ♪
- óctovec -vca m (ọ̑) vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca ♪
- očlovéčenje -a s (ẹ̑) glagolnik od očlovečiti: očlovečenje človeka; želja po očlovečenju samega sebe ♪
- očlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
- odvèč prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
- odvèček in odvéček -čka m (ȅ; ẹ̑) knjiž., redko presežek: primanjkljaji in odvečki ♪
- odvèčen -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
- odvečérjati -am dov. (ẹ̑) povečerjati: ko so odvečerjali, so šli spat ♪
- odvèčnost -i ž (ȅ) lastnost, značilnost odvečnega: pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti // knjiž., ekspr. nepotrebna stvar: v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti ♪
- okrogloglávec -vca m (ȃ) antr. človek s kratko in okroglo glavo; kratkoglavec ♪
- oktétovec -vca m (ẹ̑) žarg. član Slovenskega okteta: povabiti oktetovce; nastopi, uspehi oktetovcev ♪
- omahljívec -vca m (ȋ) kdor (rad) omahuje: omahljivce je obsojal; bil je dvomljivec in omahljivec ♪
- operatívec -vca m (ȋ) žarg. delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: zaposlen je kot operativec v termocentrali; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje ♪
- opravljívec -vca m (ȋ) kdor (rad) opravlja: zavrniti opravljivca ♪
- oránževec -vca m (ȃ) južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: dišeči cvetovi oranževcev; nasadi oranževcev in oljk ♪
- oréhovec -vca m (ẹ́) 1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec 2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec; požirek orehovca ◊ bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae ♪
- órglavec -vca m (ọ̑) 1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili 2. zastar. organist: dobil je službo orglavca ♪
- ostrívec -vca m (ȋ) lingv. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali za rastočo intonacijo: zaznamovati z ostrivcem; krativec in ostrivec ♪
- ovekovéčenje -a s (ẹ̑) glagolnik od ovekovečiti: ovekovečenje dogodka / dočakal je svoje ovekovečenje na plakatu ♪
- ovekovečeváti -újem nedov. (á ȗ) ekspr. z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: radi so ovekovečevali bojne prizore / slika ovekovečuje njeno lepoto // delati kaj znano, poznano sploh: ovekovečevati ravnanje koga ♪
- ovekovéčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: ovekovečiti dogodek; ovekovečiti ženino lepoto; v pesmih je ovekovečil svoj čas; s tem romanom se je ovekovečil // narediti kaj znano, poznano sploh: svoj nastop so ovekovečili s plakati ∙ ekspr. prizor je ovekovečil s kamero ga posnel; ekspr. moral se je ovekovečiti na bukvi vrezati v bukev svoje ime ♪
- óvrovec -vca m (ọ̑) pog. pripadnik ovre: ovrovci in gestapovci ♪
460 485 510 535 560 585 610 635 660 685