Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (576-600)


  1.      nèzaupljívec  -vca m (ȅ-ȋ) ekspr. nezaupljiv človek: nikomur ne zaupa, velik nezaupljivec je / ne da se prepričati, ta nezaupljivec ♪
  2.      nobélovec  -vca m (ẹ̑) publ. kdor dobi Nobelovo nagrado: jugoslovanski nobelovec Andrić / nobelovec za kemijo ♪
  3.      noroglávec  -vca m (ȃ) ekspr. nespameten, neumen človek: ta noroglavec pa še sili za njo; predrzni noroglavci ♪
  4.      nosljávec  -vca m (ȃ) kdor noslja: nerazločno govorjenje nosljavcev ♪
  5.      nôvec  -vca m (ó) 1. kovinski denar, zlasti star: kovati, ponarejati novce; starost naselbine so določili po odkritih novcih / antični, srednjeveški novec; bakren, bronast novec; zlat novec zlatnik ♦ num. dodeliti ali določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu; barbariziran novec nespreten posnetek starega grškega ali rimskega novca; enostranski novec ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis; jedro novca žlahtna kovina v novcu 2. nav. mn., zastar. denar sploh: imeti, posoditi novce / kupčija mu je vrgla lepe novce ♪
  6.      nôvokántovec  -vca m (ō-ȃ) filoz. pristaš novokantovstva: polemika med novokantovci in marksisti ♪
  7.      novoválovec  -vca m (ȃ) žarg., film. predstavnik novega vala: režiserji stare generacije in novovalovci ♪
  8.      občutljívec  -vca m (ȋ) ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni ♪
  9.      oblíkovec  -vca m (ȋ) 1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica: nasekati naročje oblikovcev 2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci ♪
  10.      obnavljávec  -vca m (ȃ) kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva ♪
  11.      obotavljávec  -vca m (ȃ) kdor se (rad) obotavlja: pregovoriti, spodbuditi obotavljavce ♪
  12.      obotavljívec  -vca m (ȋ) kdor se (rad) obotavlja: po naravi je bil obotavljivec ♪
  13.      obrekljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem; jeziti se na obrekljivce ♪
  14.      óctovec  -vca m (ọ̑) vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca ♪
  15.      očlovéčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od očlovečiti: očlovečenje človeka; želja po očlovečenju samega sebe ♪
  16.      očlovéčiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo očlovéčen -a -o: očlovečen človek; očlovečeno bitje ♪
  17.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  18.      odvèček  in odvéček -čka m (ȅ; ẹ̑) knjiž., redko presežek: primanjkljaji in odvečki ♪
  19.      odvèčen  -čna -o prid. (ȅ) nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota // ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja ● ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi ♪
  20.      odvečérjati  -am dov. (ẹ̑) povečerjati: ko so odvečerjali, so šli spat ♪
  21.      odvèčnost  -i ž (ȅ) lastnost, značilnost odvečnega: pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti // knjiž., ekspr. nepotrebna stvar: v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti ♪
  22.      okrogloglávec  -vca m (ȃ) antr. človek s kratko in okroglo glavo; kratkoglavec ♪
  23.      oktétovec  -vca m (ẹ̑) žarg. član Slovenskega okteta: povabiti oktetovce; nastopi, uspehi oktetovcev ♪
  24.      omahljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) omahuje: omahljivce je obsojal; bil je dvomljivec in omahljivec ♪
  25.      operatívec  -vca m (ȋ) žarg. delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: zaposlen je kot operativec v termocentrali; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA