Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (5.551-5.575)



  1.      poli...  prvi del zloženk nanašajoč se na večje, veliko število: poligraf, polimorfen, politehnik, politonalen
  2.      poliandríja  -e ž () knjiž. zakon žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo: živeti v poliandriji
  3.      policéntričen  tudi policêntričen -čna -o prid. (ẹ́; é) knjiž. ki ima več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja: policentrični razvoj gospodarstva
  4.      policentrízem  -zma m () knjiž. obstajanje več enakovrednih, enako pomembnih središč z možnostjo samostojnega odločanja: gospodarski, kulturni policentrizem ♦ polit. policentrizem v mednarodnem delavskem gibanju načelo, po katerem naj vsaka posamezna partija ali gibanje samostojno odloča o svoji politični usmeritvi, delovanju
  5.      poliéster  -tra m (ẹ́) kem. s polikondenzacijo karboksilnih kislin z večvalentnimi alkoholi nastala umetna snov, ki se uporablja zlasti za izdelavo umetnih vlaken
  6.      polifoníja  -e ž () muz. večglasje, v katerem se vsi glasovi ritmično in melodično samostojno razvijajo: vokalna polifonija
  7.      poligamíja  -e ž () zakon moža z več ženami ali žene z več možmi hkrati; mnogomoštvo, mnogoženstvo: živeti v poligamiji
  8.      poliglót  -a m (ọ̑) kdor zna, obvlada več jezikov: bil je poliglot in svetovljan
  9.      poligón  -a m (ọ̑) 1. voj. kraj, prostor a) za vadbo v streljanju s težkim orožjem: oditi na poligon; vadba na poligonu / topniški poligon b) navadno s prilastkom za preizkušanje novega orožja, zlasti težkega: raketni poligon; poligon za vodene izstrelke / preizkusni poligon; pren., publ. ta dežela je poligon za preizkušanje moči velesil 2. geom. premočrtni lik s tremi ali več stranicami; mnogokotnik: narisati poligon / tangentni poligon ◊ geod. v določenem zaporedju medsebojno povezane poligonske točke; šport. kraj, prostor za vadbo, na katerem je v zaporedju postavljeno različno telovadno orodje
  10.      poligráf  -a m () med. aparat, ki grafično prikazuje več življenjskih funkcij hkrati: kardiograf in poligraf
  11.      polikromátičen  -čna -o prid. (á) redko večbarven: polikromatični izdelki
  12.      polikromírati  -am nedov. in dov. () um. barvati v več barvah: polikromirati oltar polikromíran -a -o: polikromirana keramika, kupola
  13.      polimerizácija  -e ž (á) kem. spajanje zlasti organskih nenasičenih molekul v makromolekule z mnogo večjo molekulsko maso in isto procentno sestavo elementov: polimerizacija in polikondenzacija
  14.      polimerizírati  -am nedov. in dov. () kem. povzročati spajanje zlasti organskih nenasičenih molekul v makromolekule z mnogo večjo molekulsko maso in isto procentno sestavo elementov: polimerizirati eten; monomeri (se) polimerizirajo v makromolekule
  15.      polimórfen  -fna -o prid. (ọ̑) 1. knjiž. mnogovrsten, raznovrsten: polimorfni pojavi 2. mat. ki ima več vrednosti, pomenov, mnogoličen: polimorfna funkcija ◊ min. polimorfna snov snov, ki nastopa v več kristalnih oblikah, mnogolična snov
  16.      polimorfízem  -zma m () biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike, mnogoličnost: polimorfizem pri žuželkah ♦ min. pojav, da nastopa ista snov v več kristalnih oblikah, mnogoličnost
  17.      polinóm  -a m (ọ̑) mat. izraz, ki ima več členov, mnogočlenik: členi polinoma / ničla polinoma vrednost neodvisne spremenljivke, pri kateri je polinom enak nič
  18.      polipeptíd  -a m () biol., kem. organska spojina iz več kot desetih aminokislin
  19.      políptih  tudi políptihon -a m () um. krilni oltar z več gibljivimi stranskimi deli: ohranjen je le del poliptiha
  20.      polírec  -rca m () delavec, ki polira: zaposliti več polircev / polirec kovin
  21.      poliritmíja  -e ž () muz. nastopanje dveh ali več različnih ritmov hkrati
  22.      polisaharíd  -a m () kem. ogljikov hidrat, sestavljen iz večjega števila molekul monosaharida
  23.      politeíst  -a m () kdor veruje v več bogov, mnogobožec
  24.      politeízem  -zma m () vera, verovanje v več bogov, mnogoboštvo: politeizem in monoteizem
  25.      polítičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na politiko: boriti se za politične cilje; njegova politična dejavnost; politična manifestacija; publ. izvajati politični pritisk / on je ugledna politična osebnost / politična neodvisnost države; politična razdelitev sveta / politični emigrant; politična organizacija; politično gibanje / politična izobrazba; fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo; politična znanost / politični žargon / politične vesti / napisati več političnih pamfletov / politični biro v nekaterih komunističnih partijah izvršilni organ centralnega komiteja; politični delegat med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 borec, ki nadomešča političnega komisarja v nižjih vojaških enotah; (politični) komisar med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 oficir, ki skrbi zlasti za politično in moralno področje in kadrovska vprašanja v vojaški enoti / politični program program politične stranke, ki določa njene cilje in sredstva za njihovo uresničenje; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih; politična stranka organizirana skupina ljudi, ki se zavzema za uresničenje svojega političnega programaekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politikogeogr. politična karta karta, ki prikazuje politično-upravne ozemeljske enote; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi polítično prisl.: politično delovati; politično polemičen članek; biti politično zanesljiv

   5.426 5.451 5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA