Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (5.510-5.534)


  1.      poklekováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. postavljati telo v položaj, ko se upognjena kolena dotikajo tal, podlage: poklekovati in vstajati // v krščanskem okolju upogibati nogo v kolenu v znamenje spoštovanja: ko so šli mimo oltarja, so poklekovali ∙ ekspr. Slovencem ni treba poklekovati pred številčno večjimi narodi se ni treba poniževati pred njimi; jih ni treba zelo občudovati 2. ekspr. uklanjati se, vdajati se: pred nikomer ni poklekoval, ampak je ostal zvest svojim načelom ♪
  2.      poklícati  -klíčem dov., poklícala in poklicála (í ȋ) 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest / poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti / poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati poklícan -a -o 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih ♪
  3.      poklícen  -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poklic: moj poklicni tovariš; poklicni uspehi; poklicne dolžnosti, težave, zahteve; njegove poklicne izkušnje / poklicno delo / poklicna bolezen; poklicna etika; poklicna izobrazba; poklicno usposabljanje / poklicni igralec, lovec; amaterski in poklicni vozniki; poklicna plesalka / poklicno gledališče gledališče s poklicnimi igralci / poklicne skupine; poklicna struktura staršev teh otrok; poklicno združenje ∙ ekspr. ti si poklicni bedak velik; evfem. poklicna služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih; poklicno usmerjanje; šol. poklicna šola šola, ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela poklícno prisl.: veliko poklicno dela; poklicno mora prevoziti vsak dan dvesto kilometrov ♪
  4.      poklòn  -ôna m (ȍ ó) 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje 3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon ◊ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu ♪
  5.      pôkoj  in pokòj -ója tudi -ôja m, prvi pomen mest. ed. pokóju (ó ọ́, ó; ȍ ọ́, ó) 1. stanje človeka, ki po končani zahtevani delovni dobi ni več zaposlen: pet let ji manjka do pokoja; učiteljica v pokoju / iti v pokoj upokojiti se; biti v pokoju 2. knjiž. stanje brez hrupa, ropota; mir: v gozdu je vladal pokoj // stanje brez hrupa, vznemirjenj: želel si je malo pokoja / pokoj vasic v nedeljskem popoldnevu / kaliti javni red in pokoj 3. knjiž. stanje notranje ubranosti, urejenosti; mir: iskati pokoj; na dušo mu lega pokoj / pokoj srca / v medmetni rabi, v krščanstvu, ob spominu na umrle Bog mu daj večni pokoj // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: brez pokoja je taval okrog ● star. iti k pokoju spat; vznes. leči k večnemu pokoju umreti ♪
  6.      pokônci  prisl. (ó) 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci // nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge / v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena // izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija ● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož ♪
  7.      pokončáti  -ám dov. (á ȃ) 1. namerno narediti, da kdo več ne živi: taboriščnike so pokončali v krematoriju; pokončati okužene živali; razdejali so mesto in vse živo pokončali; pokončal ga je z udarci / ekspr.: bolezen ga je pokončala bila je tako huda, da je umrl; tako dela, da se bo pokončala zelo dela 2. narediti, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: ogenj je pokončal hišo; v jezi je pokončal vse, kar mu je prišlo v roke / koze so pokončale rastlinje ∙ šalj. pa ga pokončajva še en liter popijva pokončán -a -o: pokončane naprave ♪
  8.      pokônčen  -čna -o prid. (ó) 1. nameščen, stoječ pravokotno na gladino mirujoče vode: pokončne letve v ograji; pokončne in prečne stranice police / pokončne in poševne črte navpične // usmerjen (navpično) navzgor: pokončen plamen; rastlina s pokončnim steblom rastočim navzgor; psi s pokončnimi ušesi pokonci stoječimi / pokončna drža drža, pri kateri je hrbtenica v pokončnem položaju, zlasti pri hoji, stoji; pokončna hoja pokončna drža pri hoji 2. knjiž. načelen, značajen: bil je pokončen mož; pokončna osebnost / pokončen značaj; pokončna izjava ◊ fiz. pokončna slika slika, usmerjena enako kot predmet; fot. pokončna slika slika, pri kateri je poudarjena razsežnost motiva v navpični smeri; geom. pokončni stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; pokončna piramida piramida, pri kateri so vsi stranski robovi enako dolgi; pokončna prizma prizma, katere stranske ploskve stojijo pravokotno na osnovno ploskev; strojn. pokončni stroj stroj, pri katerem je os (valja) navpična; tisk. pokončni format format, pri katerem je razdalja med spodnjim in zgornjim robom večja od razdalje med levim in desnim; pokončna črka črka, oblikovana pokonci pokônčno prisl.: pokončno hoditi; pokončno nameščen ♪
  9.      pokončeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. namerno delati, da kdo več ne živi: pokončevati taboriščnike v plinskih celicah / pokončevati mrčes s strupi 2. delati, da je kaj zelo poškodovano, da ne obstaja več: pokončevati gozdove; veliki valovi pokončujejo na obalah vse, kar dosežejo ♪
  10.      pokônčnost  -i ž (ó) 1. lastnost, značilnost pokončnega: pokončnost stebel / pokončnost jezdeca vzravnanost 2. knjiž. načelnost, značajnost: poznavanje samega sebe pomaga k večji samozavesti in pokončnosti; moralna pokončnost; knjiga izraža avtorjevo pokončnost / premočrtnost in pokončnost boja ♪
  11.      pokopáti  -kópljem tudi -ám dov., pokôplji pokopljíte tudi pokôpaj pokopájte; pokôpal (á ọ́, ȃ) 1. navadno z določenim obredom dati, položiti truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokriti: pokopati mrtve, ubite; pokopali so ga na domače pokopališče, v rodbinsko grobnico / pokopati po cerkvenem, civilnem obredu; pokopati z vojaškimi častmi / očeta smo pokopali pred desetimi dnevi 2. nav. 3. os., ekspr., navadno v zvezi s pod seboj pokriti s seboj in s tem navadno povzročiti smrt: plaz je pokopal pod seboj skupino turistov; zrušila se je betonska streha in pokopala pod seboj sto ljudi / konj je pokopal jezdeca pod seboj // zasuti, prekriti: sneg je pokopal grmič pod seboj / val je pokopal čoln pod seboj zalil 3. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: pokopala ga je huda bolezen, pljučnica / pokopala ga je pijača, žalost / dinozavre je pokopala njihova velikost 4. ekspr. narediti, povzročiti, da a) je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: pokopala ga je neprevidnost, oholost; s to izjavo se je obtoženec dokončno pokopal b) kdo ne more, ne sme več opravljati svoje dolžnosti, funkcije: ta članek je urednika pokopal; politično se pokopati c) se kaj ne uresniči: to je pokopalo njihove ideje, načrte, želje / s tem si pokopal našo akcijo č) kaj preneha biti, obstajati: ta dogodek je pokopal vso njegovo srečo / dvostopenjski študij so na fakulteti pokopali pred desetimi leti 5. ekspr. prenehati biti v stanju, kot ga nakazuje določilo: pokopati misli na beg; pokopati svoje upe, želje / v pijači je skušal pokopati te spomine / pokopali smo preteklost in začeli novo življenje; pokopati medsebojno sovraštvo 6. krajši čas kopati: konj je pokopal s prednjima nogama / še to gredico moram pokopati ● star. nismo še pokopali vsega krompirja izkopali; pokopal ga je domači župnik obred, s katerim so ga pokopali, je opravil; ekspr. globoko je pokopala svoja čustva skrila, prikrila; ekspr. ti nas boš vse pokopala boš živela dalj kot mi; ekspr. nekatere ženske so bolnega soseda že dvakrat pokopale so že dvakrat začele govoriti, misliti, da je umrl; ekspr. ta stil so nekateri kritiki že hoteli pokopati razglasiti za nesodobnega; ekspr. dve ženi je že pokopal sta mu že umrli; knjiž., ekspr. pokopati kak dogodek v pozabo zavestno, hote pozabiti, se ga nehati spominjati; ekspr. to ga je v njihovih očeh pokopalo to je povzročilo, naredilo, da ga niso več cenili, spoštovali; da od njega niso več česa dobrega, ugodnega pričakovali; ekspr. marsikateri nadarjen človek se sam pokoplje povzroči, naredi, da se njegova nadarjenost ne uresniči pokopán -a -o: pokopani načrti, upi; v tem grobu je pokopan njegov sin; spomniti se davno pokopane ljubezni; s tem je vse naše delo pokopano ∙ ekspr. za nas je on pokopan ne želimo imeti z njim več nobenih stikov, ne zmenimo se več zanj; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora ♪
  12.      pokopávati  -am nedov. (ȃ) 1. navadno z določenim obredom dajati, polagati truplo ali pepel koga v zemljo in ga pokrivati: pokopavati mrtvece / na tem pokopališču več ne pokopavajo / ko je videl pogrebni sprevod, je vprašal, koga pokopavajo ♦ arheol. pokopavati v gomilah; etn. pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku v sprevodu vozi lutka iz slame in cunj in nato vrže v vodo, sežge 2. ekspr. delati, povzročati, da je kdo deležen neprijetnih, hudih posledic: s takimi izjavami ga pokopavate ♪
  13.      pokópič  -a m (ọ̑) 1. nar. prekmursko grobar: pokopič je izkopal nov grob / nepokopani mrtveci so privabili celo jato črnih pokopičev krokarjev, vran 2. nar. vzhodnoštajersko pogrebec: pokopiči so se razšli ♪
  14.      pokóra  -e ž (ọ̑) 1. rel. kar je določeno za kršilca božje ali cerkvene zapovedi: čaka ga pokora; naložil mu je hudo pokoro; pridiga o grehu in pokori / delati pokoro ∙ drži se, kakor bi pokoro delal je nerazpoložen, slabe volje 2. ekspr. kar je za koga neprijetno, mučno: revmatizem je moja pokora / v povedno-prislovni rabi: pokora je poslušati njegovo večno godrnjanje; pokora je z njim // kdor povzroča neprijetnosti, težave: že spet prihaja ta pokora / kot psovka zgani se, pokora pijana ♪
  15.      pokrájina  tudi pokrajína -e ž (ā; í) 1. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost: pokrajina se je spremenila; občudovati lepoto pokrajine / slovenska pokrajina je zelo raznovrstna / gorata, tropska pokrajina; rodovitna pokrajina; pokrajina oljk in pomaranč / industrijska, kmetijska pokrajina // določeno manjše ali večje ozemlje sploh: megla leži nad pokrajino; Dolenjska, Primorska in druge slovenske pokrajine 2. v nekaterih državah višja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine; glavno mesto pokrajine ∙ avtonomna pokrajina v sklopu države, višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti 3. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina; krajina: na steni je viselo nekaj pokrajin in portretov 4. knjiž., s prilastkom področje, območje: to so zanimive miselne pokrajine / z oslabljenim pomenom: odpreti komu pokrajine svoje duše; obdala ga je pokrajina molka ◊ jur. Socialistična avtonomna pokrajina Kosovo; rel. cerkvena pokrajina; urb. kulturna pokrajina kultivirana, preoblikovana ♪
  16.      pokríti  -kríjem dov., pokrìl tudi pokríl (í ȋ) 1. dati, položiti na odprt del ustrezen predmet: pokriti lonec / pokriti s pokrovko // dati, položiti na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: pokriti gredo; pokriti posteljo s pregrinjalom; pokriti stopnice s preprogo; bilo ga je strah, zato se je pokril čez glavo / pokriti glavo dati pokrivalo nanjo; otroka bo ponoči zeblo, dobro ga pokrij odeni; star. hladno je, pokrij klobuk pokrij se s klobukom // na streho položiti kritino: pokrili so že pol strehe / streho pokriti z opeko / hiše še niso pokrili 2. narediti, da je kaj nevidno: čelo so mu pokrili gosti lasje / oblak pokrije sonce; z rokami (si) pokrije obraz in zajoka / ploskev pokriti z voskom prekriti 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se na površju česa: sneg je pokril gore / bledica, zadrega je pokrila njen obraz; koža se mu je pokrila z znojem / noč, tema pokrije zemljo 4. zagotoviti z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: sam ne more pokriti vseh izdatkov; s tem se bodo pokrili stroški za natečaj // publ. preskrbeti toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljiti: tovarna pokrije s svojimi izdelki polovico jugoslovanskih potreb; s tem bi pokrili sedanje stanovanjske potrebe / s tem živilom pokrijemo dnevno potrebno količino beljakovin ● knjiž. znanstveni del razstave je pokril največ razstavnega prostora zavzel; je bil najbolj obsežen; zadrego je skušala pokriti s smehljajem prikriti; publ. orkester je večkrat pokril solista preglasil; ekspr. pokril ji je obraz s poljubi večkrat zapovrstjo jo je poljubil pokríti se dati pokrivalo na glavo: bilo je hladno, zato se je pokril / pokriti se s kapo, klobukom pokrít -a -o deležnik od pokriti: s snegom pokrit grm; s tem so bili pokriti vsi izdatki; bil je raztrgan in pokrit z blatom; ven je šel toplo oblečen in pokrit; ležali smo pokriti s konjsko odejo; miza je bila pokrita z belim prtom // ki je v zaprtem prostoru ali ima streho: kopališče z odkritim in pokritim bazenom; pokrita tržnica; pokrito drsališče / pokrita greda greda, ograjena in navadno pokrita s steklom; zaprta greda ● pokrit je z gosto dlako ima gosto dlako; v posodo mu je stresel le toliko, da je bilo dno pokrito zelo malo; ekspr. ranjenec je bil pokrit z ranami je imel veliko ran; pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti ◊ arhit. pokriti atrij atrij z bazilikalno streho ♪
  17.      pokriváč  -a m (á) 1. nar. vzhodno krovec: bil je pokrivač / pokrivač slamnatih streh 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom kar se rabi za pokrivanje: sneti pokrivače s topovskih delov; na steni so viseli pokrivači pokrovke; ležal je pod toplim pokrivačem odejo ♪
  18.      pokrívati  -am nedov. (í) 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce // dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo // na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica // rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške // publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje ● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne ◊ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele pokrívati se 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo / pokrivati se s klobukom 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat ♪
  19.      pokŕpati  -am dov. (r̄) 1. drugega za drugim zakrpati: otrokom je pokrpala hlače, perilo / ribiči so pokrpali svoje mreže / pokrpati luknje // na več mestih zakrpati: pokrpati bluzo ∙ ekspr. v bolnici so ponesrečenca pokrpali in pozdravili mu zašili rane 2. ekspr. narediti kaj (bolj) uporabno, navadno z zadelovanjem lukenj; popraviti: spomladi so pokrpali streho pokŕpan -a -o: pokrpan nahrbtnik; pokrpane ceste ♪
  20.      pokukávati  -am nedov. (ȃ) nav. ekspr. večkrat pogledati, navadno skrivoma, pritajeno: pokukavati izza drevesa; med pogovorom je pokukaval na vrata; pren. izza oblakov je pokukavalo sonce // večkrat pogledati: iz vaških hiš so pokukavali ljudje ∙ ekspr. izpod klobuka so pokukavali kodrčki gledali ♪
  21.      pokúsiti  -im dov., pokúšen (ú ȗ) dati v usta ali popiti, pojesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokusila je kavo, če je dovolj sladka; vino je pokusil, nato pa popil; kuharica jed večkrat pokusi / prinesla jim je pokusit, kakšno potico je spekla; povabil jih je, da bi pokusili novo vino // ekspr., navadno z nikalnico malo popiti, pojesti: kruha ni niti pokusil; vino je samo pokusil / črne kave sploh ne pokusi pije; svinine še dolgo ne bo smel pokusiti jesti / kot povabilo pokusite no kakšen piškot pojejte, vzemite ♪
  22.      pokúšati  -am nedov. (ú) dajati v usta ali piti, jesti majhno količino česa za ugotovitev kakovosti zlasti glede na okus in aromo: pokušati jedi in pijače; strokovno pokušati / pokušal je grozdje, če je že dovolj zrelo / ekspr.: v zidanici so pokušali novo vino pili; pazi, da ne boš preveč pokušal, ko boš pretakal // ekspr., navadno z nikalnico malo piti, jesti: jej, nikar samo ne pokušaj; kosilo je le pokušala ♪
  23.      pokúšnja  -e ž (ȗ) 1. ugotavljanje kakovosti živil zlasti glede na okus in aromo: pokušnja vin za razstavo je trajala več dni; sodelovati pri pokušnji / prirejati javne pokušnje 2. glagolnik od pokusiti: dal mu je jabolko za pokušnjo; ogled vinske kleti, združen s pokušnjo štajerskih vin / povabiti gosta v zidanico na pokušnjo / redko prinesti pokušnjo jed, pijačo za pokušnjo 3. zastar. poskus, preizkus: obdelati dogodek iz mestnega življenja za pokušnjo / po mnogih pokušnjah je o iznajdbi sporočil javnosti ♪
  24.      pokváriti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti kaj slabše, neuporabno: z nepravilnim ravnanjem pokvariti aparat; stroja ni popravil, pač pa ga je še bolj pokvaril; otrok je pokvaril uro; gramofon se je pokvaril / težka vozila so pokvarila cesto; ekspr. tipkarica pokvari dosti papirja; blago se je med prevozom pokvarilo 2. narediti kaj manj popolno, dovršeno: hiše so pokvarile naravo okrog jezera; neprimeren okvir sliko pokvari; pokvariti povest s popravki / s kuhanjem pokvariti hrano narediti manj kvalitetno; ekspr. pokvariti medsebojne odnose poslabšati; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila učinek zmanjšala; pokvariti si zdravje // povzročiti (hujšo) okvaro: pretesni čevlji so mu pokvarili noge; zaradi slabe svetlobe si je pokvaril oči; pokvariti si zobe z neprimerno hrano; pokvariti si želodec / pokvariti si vid 3. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: slaba družba ga je pokvarila; bal se je, da bi se mu otroci pokvarili / pokvariti značaj naroda / en učenec je pokvaril vse druge 4. povzročiti, da se zmanjša občutek ugodnosti, prijetnosti: incident je pokvaril razpoloženje; pokvaril mu je veselje do nadaljnjega dela / slabo vreme je pokvarilo izlet; dogodek je pokvaril družbi ves večer; s svojim ravnanjem ji je pokvaril življenje 5. povzročiti, da kaj ne uspe, je manj uspešno: pokvaril mu je igro; nepredviden dogodek mu je pokvaril načrte; s svojim prihodom sva mu pokvarila čakanje na lisico ● ekspr. pokvariti oceno poslabšati; ekspr. položaj na fronti se je pokvaril poslabšal; vreme se bo pokvarilo postalo bo deževno, mrzlo pokváriti se postati neužiten, slab: jed se na toplem hitro pokvari; krma se je zaradi vlažnih prostorov pokvarila pokvárjen -a -o: pokvarjen kruh; zaradi slabega uspeha ima počitnice pokvarjene; pokvarjeno orodje; moralno pokvarjen človek ♪
  25.      pokvárjati  -am nedov. (á) redko 1. večkrat pokvariti: pokvarjati avto 2. kvariti: zavist mu pokvarja veselje / izpušni plini pokvarjajo zrak ♪

   5.385 5.410 5.435 5.460 5.485 5.510 5.535 5.560 5.585 5.610  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA