Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (4.951-4.975)


  1.      oróžništvo  -a s (ọ̑) nekdaj vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest: nastopilo je orožništvo; orožništvo in policija / odpeljali so ga na orožništvo na orožniško postajo ♪
  2.      ortodóksen  -sna -o prid. (ọ̑) knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren: ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec ∙ knjiž. ortodoksna cerkev pravoslavna cerkev ♪
  3.      orumenéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati rumen: drevje je že orumenelo / ekspr. v teh letih je ostarel in orumenel orumenèl in orumenél -éla -o: orumenele liste rastlinam sproti odstranjujemo; svečnik s staro, orumenelo svečo ♪
  4.      ós  -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim—Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim—Berlin ● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo ◊ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astr. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama ♪
  5.      osamélec  -lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota ♪
  6.      osaméti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. 1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami; na stara leta je mati osamela 2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami osamèl in osamél -éla -o 1. deležnik od osameti: čutil se je osamelega in zapuščenega; osamela ženica; hiša je bila osamela in brez otroškega smeha; ekspr. osamelo srce 2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste; osamljen: osamelo drevo ♪
  7.      osámiti  -im tudi osamíti -ím dov., osámil (ā ȃ; ȋ í) 1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo; osamiti obsojenca v celici // onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati; pren. problema ne smemo osamiti 2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge; osamiti virus / osamiti snov iz alg ● knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja ◊ šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve osámiti se, tudi osamíti se pretrgati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se je osamil; politična skupina se je s tem osamila / knjiž. včasih se človek rad osami od vseh osámljen -a -o tudi osamljèn -êna -o: vsi ti bolniki so že osamljeni; osamljen je v celici; prim. osamljen ♪
  8.      osátnik  -a m (ȃ) zool. dnevni metulj selivec z lisastimi krili, Vanessa cardui ♪
  9.      osében  -bna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo; zahtevati od koga osebne podatke; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe 2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba // ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah 3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo // usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga; to je imel za osebno žalitev; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano 4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost: a) pripisovati komu osebne motive; osebni in družbeni standard; podrejati osebne koristi javnim; osebne pravice; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo b) osebna morala; osebno in javno mnenje 5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen: osebne spremembe v ustanovi; reševanje osebnih zadev 6. namenjen uporabi za posameznike: a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga; osebno in posteljno perilo / osebna higiena b) osebni avtomobil; osebni vlak; osebna tehtnica; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet 7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos // ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost 8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben 9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom ◊ biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti; ekon. minimalni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki se zagotavlja z družbenimi sredstvi vsakemu zaposlenemu; zajamčeni osebni dohodek najnižji osebni dohodek, ki ga zagotavlja delovna organizacija vsakemu zaposlenemu glede na posamezne kategorije delavcev; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi; jur. osebna odgovornost; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; lingv. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebno ime lastno ime človeka; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; šport. izboljšati osebni rekord; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca osébno 1. prislov od oseben: osebno glasovati; na te reči gleda preveč osebno; osebno ga ne poznam, le navidez; pošiljko je treba osebno prevzeti na pošti; denar prinesi osebno sam; osebno užaliti koga; ker se predsednik ne more vsem osebno zahvaliti za čestitke, se zahvaljuje po časopisu; ti stavki zvenijo zelo osebno; velike uspehe ima, osebno pa ni srečen / kot označba na pošiljki osebno 2. nav. ekspr. poudarja, da dejanje opravi osebek, ne kdo drug: osebno bom govoril z njim; sprejel nas je šef osebno; predsednik bo osebno vodil delegacijo / vstopila je direktorjeva tajnica, tovarišica Sonja osebno // izraža, da je trditev omejena na določeno osebo: osebno sem drugačnega mnenja; osebno sem optimist; njemu osebno to ni nič mar; on osebno misli, da ni tako; glede obsega knjige nimam pripomb, osebno pa bi želel lepšo opremo osébni -a -o sam.: pog. miličnik je zahteval od njega osebno zahteval, da pokaže osebno izkaznico; žarg., šport. naš košarkar je moral iz igre zaradi petih osebnih osebnih napak; usklajevanje osebnega in družbenega ♪
  10.      osébnost  -i ž (ẹ̑) 1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka; opredelitev osebnosti; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost // s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost; obtoženec je neuravnovešena osebnost; imeti koga za nezrelo osebnost; on je izrazita umetniška osebnost 2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne; razviti se v osebnost; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti; ekspr. komandant je postal legendarna osebnost; osebnosti iz znanstvenega sveta; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti 3. nav. ekspr. človek, oseba: manj samozavestna osebnost se ne uveljavi; položaj osebnosti v družbi ● star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri; knjiž., redko nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava ◊ ped. mladina z motnjami osebnosti; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost ♪
  11.      ôsel  ôsla [ǝu̯] m (ó) 1. domača žival z dolgimi uhlji, ki se goji zlasti zaradi prenašanja tovorov in ježe: osel riga; naložiti oslu vreče; jahati na oslu; natovorjen sem kot osel; trmast, uporen kot osel zelo // samec te živali: osel in oslica 2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel; ti osel neumni, stari ● ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi skušnji previden ♪
  12.      ósem  ôsmih štev. (ọ́ ó) izraža število osem [8] a) v samostalniški rabi: dvakrat štiri je osem; osmim je obljubil / ura je osem; ob pol osmih; pride ob osmih (zvečer) 20h; dela od osmih do štirih b) v prilastkovi rabi: šola z osmimi razredi; časopis bo imel osem strani; deklica osmih let; tudi neskl.: dogodki zadnjih osem let; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki; nar. poroka bo danes osem dni danes teden ♦ adm. račun je plačljiv v osmih dneh // neskl. izraža številko osem: ustavil se je pred hišo številka osem; v razmerju tri proti osem; sam.: igr. srčna osem srčna osmica ♪
  13.      osem...  ali ósem... in osem... [sǝm] prvi del zloženk (ọ̄) 1. nanašajoč se na število osem: osemletka; osemurni delavnik 2. za osem večji od vsote desetic, na katere se nanaša: oseminšestdeset ♪
  14.      ósemkrat  [sǝm] prisl. (ọ́) izraža osem ponovitev: osemkrat dve je šestnajst; osemkrat je zaigral isto pesem / osemkrat večji ♪
  15.      ósemrazrédnica  -e [sǝm] ž (ọ̄-ẹ̑) nekdaj osemrazredna šola: bil je premeščen v večji kraj z osemrazrednico / dekliška osemrazrednica ♪
  16.      osínje  -a s (ȋ) agr. več osin, osine: osinje pri ječmenu / potresati osinje po travniku ♪
  17.      osípati  -am tudi -ljem nedov. (ȋ ȋ) 1. obdajati rastline z zemljo: osipati koruzo, krompir; osipati vrtnice; okopavati in osipati 2. povzročati, da kaj v večjih količinah odpada: veter osipa cvete, suho listje ● osipati pepel s cigare otresati osípati se 1. v večjih količinah odpadati: cveti se že osipajo; grozdje gnije in se osipa; suho listje se osipa // izgubljati cvete, liste, seme: jeseni se drevje osipa; jasmin se že osipa; pšenica je tako zrela, da se osipa zelo zrela; pren., pesn. predstava o sreči se v meni osipa ∙ žarg. razredi se osipajo prvotno število učencev v razredih se manjša; žarg. študenti se v tem obdobju zelo osipajo prvotno število študentov se manjša ♦ agr. ta sorta trte se osipa njeni cveti neoplojeni odpadajo 2. knjiž., ekspr. minevati: dan se osipa / prva mladost se ji že osipa osipajóč -a -e: osipajoča se leska; osipajoče se cvetje ♪
  18.      osivéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. navadno v zvezi z lasje, brada postati siv: brada mu je osivela; lasje osivijo / knjiž. obraz ji je osivel 2. dobiti sive lase: od strahu osiveti; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli 3. knjiž. postarati se: zdaj sem osivel in veselja ni več ∙ knjiž., ekspr. v tej službi je osivel zelo dolgo je (bil) v tej službi osivèl in osivél -éla -o: osiveli lasje; že osivel moški ♪
  19.      óskar  -ja m (ọ̑) film. največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu: igralki so podelili oskarja za glavno vlogo; letošnji dobitnik oskarja; film je dobil več oskarjev ● publ. jugoslovanski oskarji za embalažo prve nagrade ♪
  20.      oskŕben  -bna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu: oskrbni stroški so se povečali / število oskrbnih dni je naraslo / cena oskrbnega dneva v bolnici, počitniškem domu ♪
  21.      oskrbník  -a m (í) 1. kdor oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo: več let je bil oskrbnik na Kredarici // v nekaterih deželah kdor oskrbuje veliko posestvo: grajski oskrbnik; oskrbnik sosednjega grofa 2. zastar. upravnik, upravitelj: oskrbnik bolnice, toplic ♪
  22.      oskrbovánec  -nca m (á) človek, navadno starejši, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu: pionirji so za novo leto obiskali oskrbovance; nega oskrbovancev; število oskrbovancev se je povečalo ♪
  23.      oskrúniti  -im dov. (ú ȗ) 1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: oskruniti cerkev, grob; oskruniti spomenik žrtvam fašizma; oskruniti trupla padlih 2. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oskruniti komu čast; to bi oskrunilo njeno dobro ime; oskruniti se z zločinom // povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: oskrunili so njene sanje; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža ● ekspr. življenje ga še ni oskrunilo še je pošten, nepokvarjen; ekspr. vojaki so mu oskrunili ženo so spolno občevali z njo oskrúnjen -a -o: oskrunjena deklica; oskrunjeno svetišče; njihova čista srca so bila zdaj oskrunjena ♪
  24.      oslánjati  -am nedov. (ā) knjiž. naslanjati: oslanjati komolce ob kolena; oslanjati se na ograjo / oslanjati prevod na izvirnik / preveč se oslanjaš na njegovo mnenje preveč si odvisen od njegovega mnenja / ne gre, da bi se oslanjali na take ljudi imeli, dobivali pomoč, podporo pri takih ljudeh oslanjajóč -a -e: deloval je, oslanjajoč se na delavce ♪
  25.      oslepélost  -i ž (ẹ́) lastnost, stanje oslepelega: zaradi oslepelosti ni mogel več delati / kvariti si oči do oslepelosti ♪

   4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951 4.976 5.001 5.026 5.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA