Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (4.910-4.934)


  1.      opráviti  -im dov. (á ȃ) 1. uspešno končati a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost; opraviti pomembno nalogo; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe; opraviti polet, pot; voznik je opravil tri vožnje; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo; elipt. počepnil je za grm in opravil 3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil; ali si kaj opravil pri direktorju; s tako sekirico ne boš nič opravil; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi 4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so nakratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili // publ. premagati: boksar je hitro opravil z nasprotnikom; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem 5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila; pri njej si opravil; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil 6. nedov., nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj // izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti 7. star. obleči: opraviti otroka; hitro se opravi / opraviti se v berača 8. nar. prebiti, shajati: odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil ● ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala ◊ alp. opraviti ponovitev smeri; fiz. delo, ki ga opravi stroj; mat. opraviti računsko operacijo; rel. opraviti spoved; strojn. mehanizem opravi pot opravívši zastar.: opravivši naročilo, je odšel oprávljen -a -o: opravljen vojaški rok; izpiti so opravljeni; črno opravljena ženska; formalnosti na meji so bile hitro opravljene; mislil sem, da je stvar opravljena, pa ni končana; dobro opravljeno delo ∙ ekspr. otroci niso nikoli opravljeni z otroki je veliko dela ♪
  2.      opŕčiti  -im dov. (ŕ ȓ) lov. dati psa, več psov na povodec: oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu ♪
  3.      opredelíti  -ím dov., opredélil (ȋ í) 1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati ♦ geom. opredeliti kroglo 2. določiti: opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti // ovrednotiti, okarakterizirati: nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika // razložiti, pojasniti: opredeliti razmerje do življenja; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje 3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij; novo odkritje je opredelilo vojskovanje ● zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo opredelíti se 1. izraziti, pokazati svoje stališče, svojo pripadnost: pri popisu prebivalstva se ni nihče dolžen opredeliti; narodnostno, politično, razredno se opredeliti / ni se opredelil na nobeno stran / opredeliti se za Slovenca 2. izraziti, pokazati svoje stališče do česa: hoteli so, da se v sporu opredeli; javno se opredeliti do vseh problemov / opredeliti se proti rasni diskriminaciji izraziti, pokazati negativen odnos do nje, odkloniti jo; opredelil se je proti njemu; opredeliti se za socialno in nacionalno osvoboditev izraziti, pokazati pozitiven odnos do nje opredeljèn -êna -o: časovno in prostorsko opredeljene situacije; jasno opredeljene pravice; levičarsko opredeljen kulturni delavec; ko sem ga spoznal, je bil svetovnonazorsko že jasno opredeljen ♪
  4.      oprémiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno 2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče // dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje; opremiti z jadri 3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo; opremiti z modernim orožjem; opremiti se za v gore / opremiti konja 4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y 5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati: opremiti knjigo z opombami; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke ● ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili ◊ adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo oprémljen -a -o: razkošno opremljen salon; rov je tehnično dobro opremljen; avtomobil je opremljen za vožnjo v snegu; moderno opremljena armada; izdaja klasikov, opremljena z opombami; sobo je najel opremljeno; publ.: vozilo je opremljeno z dvotaktnim motorjem ima dvotaktni motor; knjiga je opremljena s ščitnim ovitkom ima ščitni ovitek / v malih oglasih opremljeno sobo oddam ♪
  5.      oprezováti  -újem tudi oprézovati -ujem nedov. (á ȗ; ẹ́) 1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje; oprezovati iz skrivališča, izza ogla; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom 2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo ∙ ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje oprezováje: hoditi, oprezovaje na vse strani oprezujóč -a -e: vstopil je, previdno oprezujoč okoli sebe; oprezujoč lovec; prisl.: oprezujoče se je zagledal v temo ♪
  6.      opríčnik  -a m (ȋ) 1. v carski Rusiji član telesne garde Ivana Groznega: oddelki opričnikov 2. knjiž., slabš. privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe: okupator in njegovi opričniki; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva ♪
  7.      oprijémanje  -a s (ẹ̑) glagolnik od oprijemati: ročaj za oprijemanje / povečati oprijemanje koles na cestišču ♪
  8.      opróda  -e tudi -a m (ọ̑) nekdaj plemičev služabnik, spremljevalec: oproda je poskrbel za hrano in prenočišče; v spremstvu je več oprod; grofov, vitezov oproda // slabš. pomočnik, sodelavec: on je režiserjev glavni oproda / oprode nacizma ♪
  9.      oprostíti  -ím dov., opróstil (ȋ í) 1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti; oprostili so ga plačevanja davkov; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov 2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo ♦ jur. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo 3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo; vse mu je oprostila; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 4. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim; oprostite, koliko je ura b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče; oprosti, to pa že ne bo držalo // izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo; oprostite, da sem tako pozen // izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem; oprosti, to je pa že preneumno 5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili // rešiti, umakniti: oprostila je svojo dlan iz njegove; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege oprostíti se narediti, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: oprostila se je, ker je morala za trenutek iz sobe / oprostil se ji je zaradi zamude oproščèn -êna -o: trije so bili obsojeni, dva pa oproščena; vse mu je bilo oproščeno; biti oproščen davkov; bil je oproščen vojaške službe ♪
  10.      opróščati  -am nedov. (ọ́) 1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji; star. oproščati od plačevanja 2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča 3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala opróščati se delati, da je razumljivo, možno kako ravnanje, vedenje: v pismu se jim je oproščala, ker jih ni utegnila obiskati ♪
  11.      opŕtiv  prisl. (ŕ) star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame ♪
  12.      optánt  -a m (ā á) jur. kdor optira: večina optantov se je že preselila; oceniti premoženje optantov ♪
  13.      opustíti  -ím dov., opústil (ȋ í) 1. nehati a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje; opustiti kajenje; končno so opustili lov na medveda; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil ∙ zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil 2. redko izpustiti: pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje opustívši zastar.: opustivši delo, se je vdal pijači opuščèn -êna -o: opuščen star mlin; več vasi je že opuščenih ♪
  14.      opustóšiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki: vojska je deželo popolnoma opustošila; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd opustóšen -a -o: po viharju je ostal kraj zelo opustošen ♪
  15.      oráda  -e ž (ȃ) v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv: loviti orade ♪
  16.      orál  -a m (ȃ) nekdaj ploščinska mera, 57,55 a: ima več oralov obdelovalne zemlje; prodal je nekaj oralov gozda ♪
  17.      orálo  -a s (á) star. plug: vpreči vole v oralo; leseno oralo / po več letih je spet prijel za oralo se je lotil oranja ♪
  18.      oranžeríja  -e ž (ȋ) zlasti v francoskem okolju stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin: versajske oranžerije; oranžerija v italijanskem slogu ♪
  19.      oránžev  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na oranžo ali oranževec: oranževi cvetovi / oranžev gaj ♪
  20.      oratórij  -a m (ọ́) 1. muz. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij; oratoriji in kantate 2. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij ♪
  21.      órbita  -e ž (ọ̑) astr. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja ♪
  22.      órden  -a in -dna m (ọ́) žarg. odlikovanje: za svoje delo je dobil že več ordenov / pripeti si orden na prsi / orden narodnega heroja red narodnega heroja ♪
  23.      órdo  -a m (ọ̑) biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda; red: več družin sestavlja ordo ♪
  24.      oréškar  -ja m (ẹ̑) bot., v zvezi krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia: nasad krilatih oreškarjev ♪
  25.      organíst  -a m (ȋ) 1. kdor se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih obredih: organist je vodil tudi cerkvene pevce 2. star. orglar, orglavec: nastop znanega organista ♪

   4.785 4.810 4.835 4.860 4.885 4.910 4.935 4.960 4.985 5.010  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA