Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (4.851-4.875)


  1.      omíšljati si  -am si nedov. (í) 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal ♪
  2.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪
  3.      ómnibus  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah; omnibus s konjsko vprego 2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus // z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov ◊ film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del; neskl. pril.: omnibus film, revija ♪
  4.      omrtvíti  -ím dov., omŕtvil (ȋ í) 1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: kap mu je omrtvila desno stran / svetloba mu je omrtvila oči // med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov: pred operacijo so mu omrtvili nogo / omrtviti živec 2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: utrujenost ga je omrtvila; pren. teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno gibanje // ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni meteži so omrtvili cestni promet omrtvèn -êna -o: omrtvene noge; ta dejavnost je precej omrtvena ♪
  5.      oneméti  -ím dov., tudi onémi (ẹ́ í) 1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel 2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu; pren. moja vest ni nikoli onemela; začutila je, kako je vse onemelo v njej 3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi 4. knjiž. utihniti: ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho ◊ lingv. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več onemèl in onemél -éla -o: onemel je obstal pred očetom; onemele gore; onemele ptice ♪
  6.      onesnáženje  -a s (ȃ) glagolnik od onesnažiti: onesnaženje morja, vode, zraka / stopnja onesnaženja se je povečala ♪
  7.      onesnáženost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost onesnaženega: onesnaženost morja, zraka; stopnja onesnaženosti se je povečala ♪
  8.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  9.      oníkanje  -a s (ȋ) glagolnik od onikati: onikanje ni več v navadi ♪
  10.      ontário  -a m (á) agr. debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike: bobovec in ontario ♪
  11.      opasílo  -a s (í) nar. zahodno žegnanje, proščenje: v nedeljo bo opasilo ● nar. zahodno opasilo sveč okoli stebra pas ♪
  12.      opát  -a m (ȃ) rel. predstojnik večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega: postati opat; stiški opat ♪
  13.      opatíja  -e ž (ȋ) večji samostan, ki ima opata ali opatinjo: benediktinska opatija / ta opatija je zidana v gotskem slogu ♪
  14.      opátinja  -e ž (ȃ) rel. predstojnica večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega: postavili so jo za opatinjo; mati opatinja ♪
  15.      opazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval; opazovati izložbe, mimoidoče; opazovati koga pri delu; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati; izpod čela, od strani opazovati kaj; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati // zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji 2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde; opazovati pod, z mikroskopom; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme opazováje: opazovaje naravne pojave, je prišel do teh dognanj opazujóč -a -e: pazljivo opazujoč okolico, se je četa premikala dalje; opazujoč pogled opazován -a -o: opazovan predmet; biti opazovan; opazovana oseba; čutila se je opazovano ♪
  16.      opážati  -am nedov. (á) z gledanjem zaznavati: človeško oko opaža mnogo več kot živalsko // zaznavati sploh: opaža, da mu pojemajo moči; vsi so opažali, da je huda ∙ knjiž. nehal jo je opažati se zanimati zanjo, jo ogovarjati // zaznavati, da kaj je, obstaja: opažati napake, pomanjkljivosti; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik; opaža se znižanje cen / publ.: v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem področju je viden, se kaže ♪
  17.      opêči  opêčem dov., tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla (é) 1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico; opeči papriko na štedilnikovi plošči; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine 2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo 3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka; opeči s kropom, razbeljenim železom; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami; opeči se z likalnikom; opeči si prste / koprive so jo opekle; sonce ga je opeklo ∙ pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh 4. star. speči: za gostijo je opekel teleta opéči se pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pusti to stvar, da se ne opečeš; opeči se pri kupčiji; že več se jih je opeklo pri njej opečèn -êna -o: opečen hrbet; biti opečen po rokah; opečene kruhove rezine; lepo opečena teletina ♪
  18.      opéka  -e ž (ẹ̑) izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja: zidar potrebuje še sto opek; toča je razbila več opek // ed. več takih izdelkov, taki izdelki: delati, žgati opeko; zidati z opeko; strehe so krite z opeko; tlak iz opeke; sušilnica za opeko; njegov obraz je bil rdeč kot opeka / cementna opeka; luknjičasta, votla, žlebasta opeka; polna opeka ki nima votlin, votlinic; slemenska, stropna, strešna, zidna opeka ♦ metal. kisla opeka obstojna v ognju; teh. magnezitna opeka iz žganega magnezita; šamotna opeka ♪
  19.      opekárnica  -e ž (ȃ) zastar. opekarna: v kraju je bilo več opekarnic ♪
  20.      operácija  -e ž (á) 1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur; operacija je uspela; narediti, opraviti operacijo; pacient je operacijo dobro prestal; asistirati pri operaciji; težka operacija; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati 2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji; izvesti, spremljati, voditi operacijo; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija 3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij; poznati zaporedje operacij pri stroju 4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem ◊ filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; med. aseptična operacija; indikacija za operacijo ♪
  21.      operatívnost  -i ž (ȋ) publ. uspešnost, zavzetost: v poslovanju je potrebna večja operativnost; premajhna operativnost odbora // dejavnost, delovanje: operativnost vojaških enot ♪
  22.      óperen  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na opero: operni libreto; operna arija; operna glasba / operni repertoar; operna predstava / operni ansambel, balet; operni dirigent; operni pevec / operno občinstvo / operno gledališče; publ. ljubljanska operna hiša ♪
  23.      operéten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na opereto: operetni libreto; operetna glasba; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec; operetna skupina 2. publ. ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno: operetna revolucija, vlada operétno prisl.: operetno lahkotna vsebina filma ♪
  24.      operírati  -am nedov. (ȋ) 1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati; operiral ga je primarij; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič 2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem 3. publ. delovati, nastopati: njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države 4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja 5. ekspr. uporabljati: rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami; kot govornik operira s frazami operíran -a -o: operirani bolnik; jutri bo operiran; operirana noga še vedno boli; sam.: operirani se dobro počuti ♪
  25.      operíst  -a m (ȋ) zastar. operni pevec: nastop znanega operista ♪

   4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926 4.951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA