Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (4.485-4.509)


  1.      objektív  -a m (ȋ) film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa ∙ žarg., film., fot. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal // fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv; objektiv daljnogleda; objektiv in okular ♪
  2.      objémati  -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) 1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala; dolgo jo je objemal; objemal ga je kot brata; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo // imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber; ves čas si je objemala kolena 2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati: kozolci in skedenj objemajo dvorišče; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo ● ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval objemajóč -a -e: objemajoč se okrog ramen, so stali v krogu; objemajoče roke ♪
  3.      obkróženje  -a s (ọ́) glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali ♪
  4.      obkrožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta ♪
  5.      óbla  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble ♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez 2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble // knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu ● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca ♪
  6.      obláčje  -a s (ȃ) knjiž. več oblakov, oblaki: iz oblačja rahlo prši; gosto, sivo oblačje ♪
  7.      oblajeváti  -újem nedov. (á ȗ) (večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je srdito oblajeval tujca / psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila ♪
  8.      oblák  -a m (ȃ) 1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu; iz oblakov še vedno lije; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki ♦ meteor. kopasti, slojasti oblak; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta // ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma 2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih // velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk ● ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem ♪
  9.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  10.      óblat  -a m (ọ̑) gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate; keksi in oblati ♦ etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč // nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom ♪
  11.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  12.      oblésje  -a s (ẹ̑) zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške ♪
  13.      obligáten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. obvezen, predpisan: obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet // reden, vsakdanji: ob petih je odšel na obligatni sprehod; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk ◊ biol. obligatni parazit zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja ♪
  14.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  15.      oblívati  -am nedov., tudi oblivájte; tudi oblivála (í) 1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem 2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge; pren. mesečina je oblivala dolino // večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje 3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene 4. knjiž., redko obhajati, prevzemati: oblivala ga je bolečina, omotica 5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo ♪
  16.      oblízati  tudi oblizáti -lížem dov. (í á í) 1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko; oblizati si ustnice; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi // ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla ● pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen oblízan -a -o: oblizan teliček ∙ star. oblizan človek človek, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizan; star. njegova govorica je preveč oblizana slovnično, stilno pretirano pravilna, čista; polizana ♪
  17.      oblízek  -zka m (ȋ) knjiž., ekspr. poslastica: zanj je oblizek puran; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce ● ekspr., redko v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu ♪
  18.      oblízniti  -em dov. (í ȋ) 1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča; oblizniti se z jezikom; oblizniti si ustnico // ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled 2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo ● ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen ♪
  19.      oblizováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi // ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti 2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz ● ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni ♪
  20.      obméjnik  -a m (ẹ̑) knjiž. obmejni prebivalec: večina obmejnikov je govorila oba jezika / obmejniki so pregnali Indijance ∙ publ. obmejnik pregleduje potne liste miličnik na mejnem prehodu ♪
  21.      obméstje  -a s (ẹ̑) urb. območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom: obmestje se je v zadnjem času precej povečalo; londonsko obmestje; mesto in obmestje ♪
  22.      obmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. metati večjo količino česa na koga: obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom; otroci se obmetavajo / zmagovalce obmetavajo s cvetjem 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami; kar naprej ga obmetavajo z vprašanji / obmetavajo ga s strahopetcem ∙ ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo ♪
  23.      obmirováti  -újem dov. (á ȗ) ostati v mirujočem položaju, stanju: ptica se je nekaj časa zibala, nato pa obmirovala; za hip so vsi obmirovali; obmirovala je kot kip / morje je obmirovalo; roke so ji obmirovale v naročju / njegov pogled je obmiroval na očetovi sliki / če se človek navadi na delo, ne more več obmirovati; ekspr. pozimi narava obmiruje ♪
  24.      obnovljív  -a -o prid. (ȋ í) ki se da obnoviti: dogodki niso več obnovljivi ♪
  25.      obogatíti  -ím dov., obogátil (ȋ í) 1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile; obogatiti se na nedovoljen način 2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki 3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo; na potovanjih je obogatil svoje znanje; publ. svečanost so obogatili z akademijo obogatèn -êna -o: vitaminsko obogatena hrana; vrnil se je obogaten z novimi izkušnjami ♦ metal. obogateni uran uran, ki vsebuje okoli 90 odstotkov v nuklearne namene uporabnega izotopa; obogatena ruda ruda, iz katere je odstranjen večji del nekakovostnih sestavin ♪

   4.360 4.385 4.410 4.435 4.460 4.485 4.510 4.535 4.560 4.585  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA