Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

več (3.926-3.950)


  1.      môštarica  -e ž (ō) moštnica: okrog hiše je imel posajenih več medenk in moštaric; košara moštaric / hruška moštarica ♪
  2.      moštvò  -à in môštvo -a in móštvo -a s (ȍ ȁ; ō; ọ̑) 1. star. lastnost moškega; moškost: moštvo se mu je v nadlogah krepilo; spoštoval ga je zaradi njegove velike poštenosti in moštva; nima niti trohe moštva // ekspr. moške funkcije, zlasti spolne: moštvo mu je začelo pojemati 2. evfem. moški spolni organi: med vojno je izgubil moštvo 3. star. več moških, moški: zlasti moštvo je odhajalo v tujino ♪
  3.      mótati  -am tudi motáti -ám nedov. (ō; á ȃ) 1. knjiž. delati, da pride kaka podolgovata upogljiva stvar večkrat okrog česa; navijati: motati prejo na motovilo / štrene motati 2. ekspr. premikati sem in tja, vrteti: roke so ji motale predpasnik; med prsti je motal papir, svinčnik / veter dviguje in mota prte na mizah // star. zvijati: motati cigareto 3. nav. ekspr. delati, da kaj spremeni svoje okolje: motati kaj iz slame; metulji se motajo iz bub / iz noči se nekaj mota / ženska se je motala v različne jopice in ogrinjala zavijala, oblačila mótati se, tudi motáti se 1. nav. ekspr., s prislovnim določilom gibati se v določenem prostoru: okoli postelje se motajo ljudje; ob reki se je motalo veliko kopalcev; otroci so se motali po sobi; mačka se mi mota pod nogami / mota se daleč od doma / po glavi, v glavi se ji motajo čudne, nejasne misli / steza se je motala med kamni se je vila / pod stropom se mota dim / žarg., navt. kapitan se je znal motati med ledom je znal spretno manevrirati 2. ekspr. zapletati se, komplicirati se: vojne homatije so se začele čedalje bolj motati / pri govorjenju se je vedno bolj motal ● ekspr. jezik se mu mota ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. motati se v prepir soudeleževati se prepira motajóč -a -e: otroci, motajoči se okrog njega mótan tudi motán -a -o: tekst. motana svila surova svilena nit po odmotavanju s kokonov ♪
  4.      motét  -a m (ẹ̑) muz. večglasna vokalna skladba nabožne vsebine, zlasti od 13. do 18. stoletja: Gallusovi moteti in madrigali ♪
  5.      motív  -a m (ȋ) 1. kar povzroča kako dejanje, ravnanje; nagib, spodbuda: kaj je bil prvi motiv, da si se odločil za ta študij; več motivov žene ljudi v gore; podtikajo mu osebne motive pri tem koraku; gonilni, nizkotni, politični motiv; raziskovati motiv za uboj / iz kakšnih motivov si se odločil za ta študij / motivi njegovega dejanja 2. osnovna tematska prvina umetniškega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kakšen motiv boš izbral za naslednje svoje delo; motiv morja; motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabožni, pravljični, zimski motiv; glasbeni motiv ◊ jur. motiv obrazložitev, utemeljitev; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; psih. motiv sila, ki pripravi človeka k določeni dejavnosti in mu omogoča, da pri tej dejavnosti vztraja, jo dokonča ♪
  6.      motíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na motiv: z novo zbirko je razširil motivni krog pesniškega sveta; motivni svet slik / motivna novost ♦ filat. motivna zbirka zbirka znamk z določenim motivom; zool. motivno petje ptičje petje, sestavljeno iz več elementov motívno prisl.: motivno je posegel v preteklost; njegovo delo je motivno in izrazno novo ♪
  7.      môtnja  -e ž (ó) pojav, ki ni usklajen s pravilnim, normalnim delovanjem a) organizma: odpraviti, odstraniti motnje v rasti, razvoju; motnje prebave / duševne, fiziološke motnje; govorne motnje b) radijskih, televizijskih naprav, zlasti sprejemnikov: v radiu so bile zvečer hude motnje; slabo vreme povzroča motnje; zaradi motenj ni mogoče poslušati radia / atmosferske motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi c) ozračja: včeraj so že nastale motnje v vremenu / vremenske motnje ♦ meteor. frontalne motnje pojavi, ki nastanejo na mejah različnih zračnih gmot in ki prinašajo močen veter, padavine č) ekspr. družbenih dejavnosti: motnje v mednarodnem financiranju; motnje v preskrbi s hrano ♪
  8.      móto  tudi mótto -a [moto] m (ọ̑) kratko izražena programska misel, zlasti na začetku knjige, poglavja, pesmi: nad poglavje je napisal moto; za moto svojemu romanu je izbral Prešernove verze / ekspr. moto njegove umetnosti je večni boj med svetlobo in temo; publ. s tem motom so šli v napad pobudniki gradnje tovarne ♪
  9.      motóren  -rna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na motór: motorni deli / motorni bencin / vozilo na motorni pogon / motorni čoln; motorni promet; motorni vlak; motorna kosilnica, žaga; motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem; motorno letalo ◊ strojn. motorna gred; motorno olje olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem; žel. motorni vlak kompozicija iz enega ali več motornih voz in ene ali več prikolic; motorni voz železniški vagon, ki ima pogonski motor in prostor za potnike ♪
  10.      motóričen  -čna -o prid. (ọ́) knjiž. gibalen: motorična dejavnost organizma; motorična sposobnost telesa / motorična reakcija / motorični tip človeka tip človeka, ki ima velike sposobnosti za gibanje ◊ anat. motorični živec živec, ki povzroča delovanje mišic; motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam motórično prisl.: motorično zavrt otrok ♪
  11.      motoríst  -a m (ȋ) 1. kdor vozi motorno kolo: pri nesreči se je motorist poškodoval; prehiteti motorista / prvenstvo motoristov 2. žarg. delavec, ki upravlja stroj na motor z notranjim zgorevanjem; strojnik: zaposlen je kot motorist ◊ navt. (ladijski) motorist kdor upravlja motor na manjši plovni enoti v trgovski mornarici ♪
  12.      motorizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. opremiti kaj z motornimi vozili (za prevoz): motorizirati pehoto / država se hitro motorizira 2. vpeljati motorni pogon v kako dejavnost: motorizirati kmetijstvo / motorizirati delavnico motorizírati se pog. kupiti si osebni avtomobil: tudi jaz sem se motoriziral motorizíran -a -o: motorizirani turisti; motorizirana enota vojske; publ. motorizirani nomadi turisti, ki potujejo z avtomobilom in taborijo; sam.: motorizirani naj ve o vozilu kaj več kot to, kje je bencin ♪
  13.      motovíliti  -im nedov. (í ȋ) 1. delati kaj, navadno počasi, nerodno: nekaj motovili v gozdu; motovilil je pred vrati; nalašč tako dolgo motovili; že nekaj dni se motovilijo tuji delavci okrog hiše / z nahrbtnikom se je motovilil iz avtomobila / motovilil se je v nerešljivih vprašanjih / otročad se je motovilila ob peči je bila / že dolgo se je motovilil s tem delom se je ukvarjal // počasi, nerodno hoditi: motoviliti skozi temo; raca in motovili pred njim / pijan motovili po kuhinji / ves dan je motovilil okrog je hodil 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom nerodno, neurejeno se gibati, premikati: muha je motovilila in se vedno bolj zapletala v pajčevino / motoviliti z rokami po zraku / časopis je v vetru motovilil motovíliti se 1. ekspr. pojavljati se v neredu: misli so se mu začele motoviliti / to vprašanje se mu je motovililo v mislih // izmikati se: kaj se motoviliš, saj si sam hotel sodelovati 2. redko vtikati se, vmešavati se: ne motovili se v zadeve starejših ● ekspr. dekle se mu že več dni motovili po glavi misli nanjo; ekspr. motovili se okrog dekleta zanima se zanjo ♪
  14.      motrílec  -lca [lc in u̯c] m (ȋ) raba peša opazovalec, gledalec: pozoren motrilec bi lahko odkril več / nepristranski motrilec mora priznati, da je odgovor pravilen ♪
  15.      mózgati  -am nedov. (ọ̑) ekspr. 1. preudarjati, tehtati (v mislih): nekaj dni je mozgal njegov nasvet; mozgal je, kako bi stvar lažje uredil; to vprašanje je mozgal že več dni / koliko jih je, je mozgal sam pri sebi // nepreh. premišljati, razmišljati: neprestano je mozgal o čem; veliko je mozgal 2. sesati (mozeg): dolgo je mozgal kost mozgajóč -a -e: mozgajoč obraz ♪
  16.      možák  -a m (á) 1. nav. ekspr. dorasel človek moškega spola: on je že možak; v gostilni so se zbrali možaki iz cele vasi; bil je postaven starejši možak 2. ekspr., navadno v povedni rabi moški kot nosilec odločnosti, poguma: to je možak; bodi možak, ne pa cmera; preveč možaka je, da bi se lagal / bil je možak in pol ♪
  17.      móžen  -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki glede na objektivne okoliščine lahko je, obstaja; mogoč: poiskati možno rešitev / na to vprašanje je možen samo en odgovor / proizvodnja v največjem možnem obsegu // navadno v povedni rabi ki se lahko uresniči, nastopi: nastop službe je možen takoj ● redko pri slikanju je uporabil vse možne barve vse mogoče; sam.: pogovarjali smo se o možnem in resničnem; prim. možno ♪
  18.      možgáni  -ov m mn., rod. mn. tudi možgán (ȃ) 1. osrednje živčevje, ki leži v lobanjski votlini: pri padcu si je poškodoval možgane; možgani opice; razvoj lobanje je povezan z razvojem možganov; velikost, vnetje, zgradba možganov; krvavitev v možganih / kupiti telečje možgane / ocvrti možgani; pren., ekspr. več kot sto možganov je napeto čakalo, kaj bo povedal 2. nav. ekspr. to živčevje pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: ta misel mu je šla, šinila skozi možgane; to se mu je vtisnilo v možgane; plod bolnih možganov 3. knjiž., navadno z rodilnikom najpomembnejši, vodilni ljudje v kaki organizaciji, gibanju: možgani podjetja; okupator je skušal ujeti možgane revolucije // inteligenca, zlasti raziskovalci: močen je odtok tehničnih možganov; raziskovalni centri so producirali veliko možganov / beg možganov iz ene države v drugo 4. publ., navadno v zvezi elektronski možgani (elektronski) računalnik: elektronski možgani so analizirali milijone podatkov; projekti elektronskih možganov ● ekspr. možgani se mu kisajo, mehčajo v svojem ravnanju, mišljenju postaja nepreudaren; ekspr. možgani so mu začeli hitro delovati začel je hitro misliti; ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati; ekspr. možgane rahljati komu pripravljati ga za učenje, razmišljanje; ekspr. danes mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; ekspr. pobrskaj po možganih skušaj se spomniti; ekspr. v njegovih možganih se je prižgala lučka doumel, razumel je; slabš. ima konjske možgane je zelo nespameten, neumen; ekspr. nima lastnih možganov ne odloča se samostojno ◊ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; srednji možgani del možganov za urejanje gibov; veliki možgani del možganov za dojemanje dražljajev in urejanje odnosov med organizmom in okolico; med. mehčanje možganov odmiranje in utekočinjanje možganskega tkiva zaradi zamašitve odvodnice; pretres možganov funkcijska prizadetost možganov zaradi udarca, padca ♪
  19.      možgánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na možgane: možganski živci; popokalo mu je več možganskih žilic; možgansko tkivo / možganska poškodba; možgansko vnetje / možganska prostornina / možganski kirurg / operacija možganskega tumorja 2. publ. duševen, razumski: možganska sposobnost / možganski človek / možgansko delo / možganski kapital inteligenca, znanstveniki kot pomemben člen v družbenem razvoju; ekspr. možganski trust skupina ljudi, ki opravlja raziskovalno, svetovalno delo v kaki dejavnosti ◊ anat. možganski center ali možgansko središče del možganske skorje, ki ima določeno funkcijo; možganski ganglij skupek živčnih celic v možganih; možganski prekat votlina v možganih, napolnjena z možgansko tekočino; možganski privesek ali možganski podvesek hipofiza; možganska hemisfera ali možganska poluta polovica velikih ali malih možganov; možganska ovojnica; možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; možgansko-hrbtenjačna tekočina likvor; med. možganska kap naglo prenehanje delovanja možganov zaradi krvavitve ali zamašitve žil; možganska krvavitev izliv krvi v možgane iz pretrgane žile ♪
  20.      móžnost  -i ž (ọ́) 1. kar se more uresničiti: za zdaj je to le možnost; nazor o možnosti objektivnega spoznanja / računa z možnostjo, da mu bo kdo pomagal / spremeniti možnost v resničnost 2. navadno s prilastkom kar je dano na izbiro za uresničitev česa: imam samo eno možnost; odločiti se za kako možnost; resnične, teoretične možnosti; imam več možnosti / iskati nove odtenke starih izraznih možnosti / omahovati med dvema možnostma // kar omogoča uresničitev česa: ustvarjene so nove, široke možnosti za razvoj; nima možnosti, da bi nadaljeval študij; materialne, zaposlitvene možnosti; slabe prodajne možnosti; enake možnosti šolanja 3. publ. zmožnost, sposobnost: to presega možnosti enega človeka; meje človeških možnosti; materialne možnosti ljudi; njegove ustvarjalne možnosti so velike / pomagal bom v okviru svojih možnosti ● ekspr. dežela neomejenih možnosti dežela, kjer je mogoče uresničiti načrte, želje; publ. iščem sobo, po možnosti v Šiški če je le mogoče ♪
  21.      mráčen  -čna -o stil. -ó prid., mráčnejši in mračnéjši (á ā) 1. v katerem je vidljivost zmanjšana: mračen gozd, prostor; mračna klet, soba, ulica; dolina je postajala mračna; mračno brezno / iti po mračnih stopnicah / zreti v mračen večer; mračna noč // ki je temnih barv ali v senci: obrisi predmetov postajajo mračnejši; gore so bile mračne; mračno polje // ekspr. ki je brez močnega sijaja, svetlobe: mračna luč, svetloba 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: mračen človek; kaj si tako mračen; iz dneva v dan je postajal mračnejši; mračni in molčeči so sedeli za mizo // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: vprašati z mračnim glasom; njegov obraz je postajal vedno mračnejši / pesn. mračno čelo / mračen značaj; pren. mračno poslopje // ki prikazuje kaj z negativne, neugodne strani: pisatelj rad uporablja mračne motive; mračna pesem o čem / mračne statistike o nesrečah 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti mračno mladost; njegova mračna usoda / preženi mračne misli; obhajajo ga mračne slutnje // ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: kovati mračne naklepe // zelo negativen: v tej aferi so bile na delu neke mračne sile // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: mračen obup; mračna otožnost, žalost; mračna zloba 4. ekspr. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju: tam vladajo mračne sile / mračni časi; mračne razmere / mračno nazadnjaštvo / mračni srednji vek 5. ekspr. časovno zelo odmaknjen (v neznano preteklost): pred mračnimi tisočletji ● ekspr. mračni bogovi človeku sovražni; ekspr. prikazovati, slikati kaj v mračnih barvah negativno ◊ zool. mračni termit termit, ki živi v lesu ali zemlji, Reticulotermes lucifugus mráčno tudi mračnó prisl.: mračno gledati izpod čela; mračno naslikati prihodnost človeštva / piše se narazen ali skupaj mračno sive ali mračnosive gruče / v povedni rabi: postalo je mračno; v sobi je bilo nekam mračno; bilo mu je mračno pri duši ♪
  22.      mračênje  -a s (é) glagolnik od mračiti: večerno mračenje ♪
  23.      mračíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl ∙ knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo mračíti se 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan ● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo ♪
  24.      mrák  -a stil. -ú m, mn. mrakóvi stil. mráki (ȃ) 1. čas, ko prehaja dan v noč: mrak je že / mrak se dela mrači se; knjiž. na zemljo je legel, padel mrak zmračilo se je; gost mrak; prvi, pozni mrak; ekspr. počakal je do trdega mraka / jutranji mrak zora, svit; večerni mrak / pri označevanju časovnosti: proti mraku je odpotoval; knjiž. pod mrak se je vrnil; delal je dolgo v mrak; pred mrakom so vojaki odšli na položaje; z mrakom je legel 2. stanje ozračja, ko je vidljivost zmanjšana: v globeli, gozdu, kleti je mrak; oči so se svetile iz mraka; sobni mrak; mrak ječe mračnost; mrak pred nevihto / mn., pesn. mrakovi so razpeti nad gozdovi in gorami; pren., ekspr. mrak nevednosti, obupa, samote 3. ekspr. stanje, ko so ljudje žalostni, potrti: v vsej vasi je takrat vladal mrak; živeti v mraku 4. ekspr. stanje, ko se ovira, preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: boriti se proti mraku, za svobodo; srednjeveški mrak 5. zastar. mrk: lunin, sončni mrak ● knjiž. mrak mu izgine z obraza žalosten, potrt izraz; knjiž. pred oči mu je stopil mrak izgubil je zavest; ekspr. vse to je že zagrnil mrak je že (skoraj) pozabljeno; ekspr. delati od zore do mraka ves dan; ekspr. ti dogodki so že utonili v mrak so pozabljeni; knjiž. bloditi v mraku biti v zmoti, nejasnosti; živeti v neznanju; ekspr. duševni mrak duševna bolezen; zaostalost, nevednost; ekspr. mrak davnine neraziskana, nejasna preteklost ◊ etn. mrak po ljudskem verovanju bitje, ki zvečer škoduje otrokom; meteor. astronomski mrak ki se začne ali konča, ko je sonce 18° pod obzorjem; rib. loviti ob mrakih v nočeh brez mesečine ♪
  25.      mravljínčiti  -im nedov. (í ȋ) 1. brezoseb. čutiti otrplost in rahlo zbadanje: mravljinči ga po hrbtu, nogah 2. ekspr. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: ljudje od jutra do večera mravljinčijo po ozkih ulicah ♪

   3.801 3.826 3.851 3.876 3.901 3.926 3.951 3.976 4.001 4.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA