Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
več (201-225)
- čimvèč in čím vèč in čim vèč prisl. (ȅ; ȋ-ȅ) kar se da veliko, kar največ: posvetiti čimveč skrbi kakovosti izdelkov; železnica naj prepelje čimveč blaga ♪
- človečánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na človečanstvo: uresničevanje resnično človečanskih odnosov v družbi; ljudje s človečanskim čustvovanjem / boj za mir je izraz skupne človečanske povezanosti / človečanske pravice ♪
- človečánstvo -a s (ȃ) 1. knjiž. človečnost: pisalo in govorilo se je o nekakšnem človečanstvu; ideja človečanstva 2. zastar. človeštvo: pomagati človečanstvu ♪
- človéče -ta s (ẹ̄) nav. slabš. majhen, suh človek: bil je majhno človeče zgubanega obraza // slabš. človek, oseba sploh: bil je užaljen, da mu to človeče ukazuje; naduto človeče / kot nagovor izgini, človeče, preden se razjezim ♪
- človéček -čka m (ẹ̑) 1. manjšalnica od človek: pravkar rojeni človeček / ekspr. okrogel, zalit človeček s sijočimi lici 2. iron. nepomemben človek: takile človečki ne morejo zavreti našega prizadevanja; nevedni in smešni človečki ♪
- človéčen -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe ♪
- človéčenje -a s (ẹ̄) glagolnik od človečiti: človečenje in izboljševanje človeka; zahteva po človečenju medčloveških odnosov ♪
- človéčina -e ž (ẹ̑) 1. nar. belokranjsko velik, neroden človek: tršata človečina 2. redko človeško meso: barva trohneče človečine ♪
- človéčiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) publ. delati kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati: umetnost nas človeči; človečiti stvarnost / človečiti odnose med ljudmi ♪
- človéčjak tudi človéčjek -a m (ẹ̑) človeški iztrebek ♪
- človéčji -a -e prid. (ẹ́) star. človeški: človečji rod ♪
- človečnják -a m (á) nav. mn., antr. človek in človekovi predniki ter njegovi izumrli najožji sorodniki: najdbe človečnjakov ♪
- človéčnost -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
- človéčnosten -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na človečnost: človečnostni čut pravice; temelj takega ravnanja je splošna človečnostna misel ♪
- čmeríkavec tudi čemeríkavec -vca [druga oblika čǝm in čem] m (í) ekspr. čemeren človek: rada ima vesele ljudi, čmerikavcev ne mara ♪
- čótavec -vca m (ọ́) nar. zahodno šepavec ♪
- črkolívec -vca m (ȋ) črkolivar: tiskarji in črkolivci ♪
- črkostávec -vca m (ȃ) kdor iz črk sestavlja stavek za tiskanje; stavec: črkostavci in tiskarji ♪
- črníčevec -vca m (í) nar. severovzhodno borovničevec: postregla je s črničevcem in brinovcem ♪
- črnjávec -vca m (ȃ) les. les z izrazito črnjavo ♪
- črvívec -vca m (ȋ) slabš., redko ničvreden, slab človek: to je navaden črvivec ◊ bot. zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika ♪
- čústvece in čústevce -a [vǝc; tǝv] s (ȗ) ekspr. manjšalnica od čustvo: zamaknjeno poveličevanje svojih čustev in čustvec ♪
- dáhavec -vca m (ȃ) pog., med drugo svetovno vojno interniranec v dahavskem taborišču: sestradani dahavci ♪
- darežljívec -vca m (ȋ) ekspr. darežljiv človek ♪
- dárvinovec -vca m (ȃ) redko darvinist ♪
76 101 126 151 176 201 226 251 276 301